Srce se ne boji - Pater Placid Grebenc

Radijski utrip 08. 01. 2020, 11:43 | dr. Metod Benedik

Rodil se je 12. junija 1909 v Dolenjih Lazih pri Ribnici na Dolenjskem in bil krščen na ime Alojzij. Po osnovni šoli je odšel v samostan belih menihov, cistercijanov, v Stično. Tod je obiskoval interno gimnazijo, izpite pa je opravil na državni gimnaziji v Ljubljani. V tem času je vse bolj spoznaval najodmevnejšega moža 12. stoletja, neprekosljivega pridigarja, pisatelja in neupogljivega reformatorja Cerkve, cistercijanskega opata sv. Bernarda.

Po tem slovitem možu zgodovinarji imenujejo 12. stoletje kar Bernardovo stoletje. Redovniki sv. Bernarda, cistercijani, so se še v času svetnikovega življenja – umrl je leta 1153 – naselili na Slovenskem v Stični (1136) in v Vetrinju pri Celovcu (1142), kasneje pa še v Kostanjevici na Krki (1234). Lojze se je navdušil za ta red, stopil k cistercijanom in si izbral redovno ime Placid. Leta 1931 je prejel mašniško posvečenje. Tri leta za njim je pel novo mašo tudi njegov brat Jože, pater Maver; njuno življenjsko vodilo je postalo staro meniško geslo "moli in delaj".

Opat p. Avguštin Kostelec mu je zaupal službo samostanskega ekonoma. Obenem je pater pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Duhovno moč je črpal zlasti pri skupnih molitvah redovne družine, svoje duhovno poslanstvo pa je v stiku z ljudmi izkazoval v konkretni pomoči vsem potrebnim. Kot samostanski ekonom je bil dober do vseh ljudi, ki so potrebovali pomoč, in ni gledal na politično opredelitev. Po naročilu opata p. Avguština je prevzel duhovno vodstvo vaške straže. Na vaško stražo je gledal kot na nujno samoobrambo, kot na sredstvo za ohranitev življenja nedolžnih Slovencev, tudi duhovnikov. Zaradi napak, ki jih je straža delala, pa je bil do nje kritičen. Seveda je obsojal tudi napake in zločine, ki jih je delala OF. Zgovorno je dejstvo, da je imel prijatelje tudi med komunisti, čeprav je bil sam znan kot odločen protikomunist.

Po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 so razmere za stiško področje postale kritične. Partizani so Stično obkolili in zajeli več članov vaške straže. Pater Placid se je namenil po opravkih z vlakom v Ljubljano, vendar so zajeli tudi njega in ga z drugimi vred zaprli; najprej v restavracijo pri železniški postaji, potem za nekaj dni v samostanu, nakar so jih odpeljali v Trebnje. Tod jih je zasliševalo partizansko sodišče. Pater je poudaril, da so komunisti sami krivi, da so se vzpostavile vaške straže. Pobili so namreč toliko nedolžnih Slovencev, da se je izkazalo nujno vzpostaviti obrambo prek komunističnim nasiljem. Povedal je tudi, da nikoli ni nosil puške, da pa mora obsojati komunizem, ki je tako izrazito uperjen proti veri.

Po padcu gradu Turjaka 19. septembra 1943 so partizani odpeljali patra Placida in kurata Kraljiča v Novo mesto, od tod pa v Kočevje. Patra se med 13. in 19. oktobrov večkrat zasliševali in se nad njim okrutno izživljali. Ko je postalo nevarno, da Kočevje zasedejo nemške čete, so ga odpeljali v Grčarice. V nedeljo, 24. oktobra 1943, so ga strašno mučili (pod njim so kurili ogenj) in ga skupaj z begunjskim župnikom Viktorjem Turkom ter drugimi 22 ujetniki umorili v gozdu pri Grčaricah. Ohranjeno je ustno izročilo, da je pater Placid vse umorjene lepo pripravil na smrt. Dne 11. avgusta 1944 so izkopali skupni grob, kjer sta ga rodni brat in sestra takoj spoznala, ker je bilo truplo še dokaj dobro ohranjeno. O tem je ohranjen uradni zapisnik, ki sta ga podpisala dva zdravnika in sodnik. Vzrok smrti je naveden strel v glavo, razbita lobanja. Patra so nato v nedeljo 13. avgusta z vsem spoštovanjem pokopali na ribniškem pokopališču v Hrovači. Skupni grob umorjenih pa so kasneje komunisti onečastili in ga zravnali z zemljo. Mučenci so bili nevarni tudi po smrti.