Dr. Zalokar: Permisivna vzgoja ustvarja male psihopate

Svetovalnica 19. 11. 2025, 15:40 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo odprli kompleksno in pogosto nerazumljeno temo – psihopatijo. O njej smo se pogovarjali z dr. Leonido Zalokar, direktorico Strokovnega centra Planina za otroke in mladostnike ter eno izmed ustanoviteljic Inštituta za preučevanje in raziskovanje psihopatije. Njene izkušnje, mednarodne povezave in delo z otroki ter mladostniki razkrivajo skrito plat slovenske prakse: psihopatija je prisotna, a o njej skoraj ne govorimo, še manj pa jo prepoznavamo. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Zakaj je psihopatija v Sloveniji spregledana?

Čeprav je psihopatija v strokovnih krogih poznan fenomen že desetletja, je v Sloveniji izraz postopoma izginil iz uporabe. Kot pojasnjuje dr. Zalokarjeva, je leta 2015 slovenski psihiater Miloš Kobal z nekaterimi kolegi predlagal zamenjavo izraza psihopatija z disocialna osebnostna motnja. A to po njenem mnenju zamegli bistvo:

• »Vsi, ki poznamo fenomen psihopatije, vemo, da termin disocialna osebnostna motnja ni ustrezen.«
• Psihopatskih potez v Sloveniji ne prepoznavamo in ne diagnosticiramo, saj ni postavljenih ustreznih diagnostičnih kriterijev.
• Posledično je Slovenija ena redkih držav, kjer se ključni konstrukt – t. i. brezčutne, neobčutljive poteze pri otrocih – sploh ne uporablja.

Rezultat? Otroke s takšnimi potezami se pogosto razume kot “neubogljive” ali “neodzivne”, pristanejo pa v vzgojnih zavodih, kjer strokovnjaki vedo, da gre za nekaj povsem drugega – a nimajo ustreznih orodij za obravnavo.

V tujini odprta tema, pri nas stigmatizirana

Kot pripoveduje dr. Zalokar, so njene izkušnje iz tujine povsem drugačne. Tam se psihopatija obravnava odprto, strokovno in brez stigme – tako kot depresija ali motnje hranjenja. V Sloveniji pa o psihopatiji govorijo le redki strokovnjaki, ki se v praksi srečujejo z otroki, ki zaradi specifičnih značilnosti ne odgovarjajo na običajne pedagoške in terapevtske pristope. V Zavodu, v katerem deluje, si prizadevajo uvesti tudi specializirane programe za starše in otroke do 7 let – v obdobju, ko je zgodnje prepoznavanje najpomembnejše.

Kaj je značilno za psihopatsko vedenje pri otrocih?

Zalokarjeva poudarja, da je zamenjava psihopatije z »disocialno motnjo« strokovno zgrešena. Disocialna ali antisocialna motnja se pojavlja predvsem pri kršiteljih norm, pogosto v zaporih. Psihopatija pa je nekaj bistveno širšega in globljega, povezanega z osebnostno strukturo in čustvenim doživljanjem.

Pri sebi je že v otroštvu zaznala določene posebnosti – drugačno doživljanje čustev, odsotnost tipičnih odzivov, nerazumevanje vedenja vrstnikov. Kljub temu je imela močno željo pomagati drugim, ki so se soočali s podobnimi težavami. Prav ta intuicija jo je pripeljala v stroko.

Ob delu z otroki in odraslimi je odkrila pomembno ugotovitev: vsi vzorci vodijo v družino. Varna navezanost in brezpogojna ljubezen sta ključni, a hkrati najdemo otroke z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami tudi v funkcionalnih, čustveno toplih družinah. To nakazuje, da so lahko vzroki tudi nevrobiološki – predvsem v delovanju amigdale (amigdala je majhna struktura v možganih, ki leži v limbičnem sistemu in je ključna za uravnavanje čustev, predelavo strahu, prepoznavanje nevarnosti, ustvarjanje čustvenih spominov).

Ali se psihopat rodi?

Ena najpogostejših javnosti zanimivih dilem je prav to: ali se psihopat rodi ali oblikuje med odraščanjem? Dr. Zalokarjeva se pri tem sklicuje na razvojno psihopatologinjo Essi Viding iz Londona: »Zelo malo verjetno je, da se rodiš kot psihopat in zelo malo verjetno je, da to postaneš šele pri 18. letu.«

Nekaj je jasnega: psihopatija se ne “pojavi” v odraslosti. Značilne brezčutne in neobčutljive poteze je mogoče prepoznati že v vrtcu. Gre sicer za majhen delež otrok – približno 1–2 %, a njihove lastnosti so zelo izrazite:

• ne priznavajo krivde,
• ne delijo igrač,
• nimajo občutka vesti,
• trmasto vztrajajo pri neželenem vedenju,
• lahko čutijo zadovoljstvo ob bolečini – lastni ali tuji.

Vzgojiteljice te razlike jasno zaznajo. Primer, ki ga navaja dr. Zalokar, je zelo ilustrativen: Če se otrok poškoduje in krvavi, bo večina zajokala, poiskala tolažbo in pokazala bolečino. Otrok z brezčutnimi potezami pa lahko ob tem uživa – ali se celo trudi, da bi poškodoval drugega, da bi ob tem doživel zadovoljstvo.

Prav zaradi teh posebnosti je nujno, da otroke pravočasno prepoznamo in vključimo v posebne programe, prilagojene njihovemu načinu doživljanja.

Kako prepoznamo psihopatske značilnosti?

Dr. Zalokar poudarja, da so psihopati prisotni v vseh družbah – tudi v Sloveniji. Razlika je le v tem, da jih drugod obravnavajo, pri nas pa ostajajo neprepoznani.

Kanadski kriminalni psiholog Robert Hare je oblikoval seznam značilnosti, na podlagi katerega lahko prepoznamo psihopatske poteze. Med njimi so: površinska privlačnost, pretirano poveličevanje sebe, potreba po stimulaciji, nagnjenost k dolgočasenju, patološko laganje, manipulativnost in pretkanost, odsotnost obžalovanja in krivde, plitvo čustvovanje in brezčutnost, parazitski način življenja, šibka samokontrola, impulzivnost in neodgovornost, nezmožnost sprejemanja odgovornosti, številna kratkotrajna razmerja, mladostna delinkvenca in kriminalna raznolikost.

Eden ključnih pripomočkov pri prepoznavanju psihopatije je Harejeva slavna kontrolna lista, ki je še vedno zlati standard pri razumevanju osebnostne strukture, povezane z nasilnim in ponavljajočim kriminalnim vedenjem. Dr. Leonida Zalokar poudarja, da kljub temu, da gre za enega najdlje obstoječih, empirično najbolj potrjenih konstruktov v psihologiji, v slovenski stroki izraz psihopatija že desetletja izginja iz rabe. To je problematično, saj psihiatrinja in kriminalni psihologi po svetu dokazujejo, da:

• psihopatijo je treba raziskovati od otroštva dalje,
• zanemarjanje zgodnjih znakov povzroča resne dolgoročne posledice,
• napačne ali prepozne intervencije motnjo celo poglabljajo.

Ko je prepoznavanje prepozno: slovenska realnost

Zalokarjeva v svoji 20-letni raziskavi – od leta 2004 do 2024 – prikazuje zaskrbljujočo sliko slovenskega sistema obravnave otrok:

• Otroci pridejo v vzgojni zavod v povprečju pri 15 letih.
• To pomeni, da je osebnostna struktura že trdno oblikovana, spremembe pa bistveno težje dosegljive.
• Pred prihodom v zavod so nekateri otroci že deset let v obravnavi.

Težave so se torej kopičile že od četrtega ali petega leta, a programi, ki bi morali pomagati, niso zmogli ali znali ustrezno intervenirati.

Dr. Zalokar opozarja: »Mi se hvalimo, koliko programov imamo. Glava boli, koliko programov imamo. A problem je vedno večji.«

To odpira ključno vprašanje: Kaj te storitve dejansko počnejo in ali sploh delujejo?

Potrebujemo evalvacijo strokovnih služb

Zalokarjeva izpostavi nujnost preverjanja kakovosti dela ustanov, terapevtov, svetovalcev in strokovnjakov, ki družinam ponujajo pomoč:

• Manjkajo jasne smernice in doktrine.
• Programi niso v skladu z mednarodnimi praksami.
• Starši več let prehajajo od ene službe do druge, otroku pa je vse huje.

Starši so pogosto izčrpani, v stiski in polni krivde – ne zato, ker so slabi, temveč zato, ker nimajo podpore in znanja, kako ravnati z otrokom, ki je od malih nog neobvladljiv, čustveno neodziven ali impulziven.

Zalokarjeva močno poudari: »Večina staršev otrok v zavodih je dobrih.« Niso zanemarjali, niso zlorabljali, niso bili odsotni. A pri nekaterih otrocih običajni vzgojni prijemi ne delujejo.

Naraščanje nasilja otrok nad starši

Eden najbolj pretresljivih delov raziskave je podatek o nasilju otrok nad starši:

• med letoma 1993 in 2004 je bilo takšnih primerov 18 %,
• med letoma 2014 in 2024 pa že 43 %.

Ne govorimo o eni klofuti – temveč o resnem fizičnem nasilju, celo pretepih. V zavodih se tako srečujejo s primeri, ko imajo starši pred otrokom prepoved približevanja. To je odraz družbenih premikov, ki so pripeljali do permisivne vzgoje, v veliki meri oblikovane na fakultetah in v strokovnih krogih.

Permisivna vzgoja ustvarja male psihopate

Permisivna vzgoja, ki otroku omogoča, da počne, kar želi, se kaže kot eden ključnih dejavnikov porasta vedenjskih težav. Dr. Zalokar pravi, da so že v 70. in 80. letih raziskave dokazovale, da je permisivna vzgoja škodljiva, ne spodbuja moralnih vrednot, otrokom ne postavlja meja, povečuje impulzivnost in čustveno nestabilnost.

Slovenija pa je ta model sprejela z odprtimi rokami – predvsem v akademskih krogih – in ga desetletja širila med pedagoge, starše in vzgojitelje. Rezultat?

• vsak poskus postavljanja meje se razume kot represija,
• strokovne službe delujejo na »prosto voljni bazi«,
• otrok je vedno bolj »odrolan«, neobvladljiv in zmeden,
• ko starši vseh možnosti ne zmorejo več, sledijo napotitve v zavode.

Zalokarjeva jasno pove: »Najprej sistem otroka "zafura" do konca, potem ga dá v zavod.«

Vloga meja in pravil pri vzgoji

Otroci potrebujejo strukturo, meje in pravila. To ni represija – to je pogoj za občutek varnosti. Ko otroci vstopijo v vzgojne zavode, so pogosto prvič v življenju soočeni z jasnimi pravili, stalnim redom, predvidljivostjo in odgovornostjo. Zato doživljajo stisko, strah, jok. A hkrati – kot kažejo njihove kasnejše povratne informacije – so prav ta pravila tisto, kar jim je nekoč manjkalo.

Podobno so poročali tudi odvisniki v terapevtskih skupnostih: struktura dneva, meje in pravila so jim prvič v življenju omogočili stabilnost.

Ko se trud poplača

Zalokarjeva odkrito priznava, da so plače v sistemu nizke, delo izčrpavajoče in zahteva izjemno psihično moč. A največja nagrada ni finančna. Največ pomeni, ko se nekdanji otroci ali mladostniki po letih vrnejo – kot odrasli, kot starši, kot ljudje, ki so v zavodu prvič dobili trdne temelje. To je potrditev, da lahko pravilna struktura, meje, strokovnost in razumevanje spremenijo življenje.

Dr. Leonida Zalokar poudarja, da so mladostniki v vzgojnem zavodu presenetljivo iskreni, kritični in sposobni natančno reflektirati svoje izkušnje. Ob odhodu iz zavoda izpolnijo evalvacijski vprašalnik, v katerega ne pišejo le površinskih vtisov, temveč jasno izražajo kaj jim je pomagalo, kaj ni delovalo, kaj bi sami spremenili, kako doživljajo pravila, odnose in strukturo.

Njihov pogled je dragocen, saj se strokovni delavci prav iz njihovih opažanj največ naučijo. Tudi med bivanjem v zavodu redno potekajo pogovori o tem, kako doživljajo okolje, disciplino, osebje in svoje vedenje.

Zanimivo je, da so mladostniki iz zavoda pogosto zelo pohvaljeni, ko gredo na zunanje aktivnosti – v centre šolskih in obšolskih dejavnosti, na izlete ali obiske: držijo se pravil, upoštevajo navodila, so prijazni in vljudni, pogosto celo bolj kot drugi vrstniki. To kaže, da jasna struktura in doslednost lahko oblikujeta pozitivne vedenjske vzorce, če ju otroci izkusijo dovolj zgodaj in redno. Zato je izjemno pomembno, da zavodi skrbno izbirajo ustrezen kader – kompetenten, dosleden, stabilen in strokoven.

Če se psihopatija ne prepozna v otroštvu, imamo v odrasli dobi “šefe”, ki škodujejo okolju

Voditeljica odpre ključno vprašanje: Če psihopatije ne prepoznamo pravočasno, kaj se zgodi, ko takšni posamezniki odrastejo in pridejo v delovna okolja?

Dr. Zalokar opiše realnost, ki je v Sloveniji dolgo časa ostala spregledana. V osebnih mapah nekaterih otrok so strokovnjaki v zavodu ob odhodu zapisovali, da je prognoza slaba, da je treba biti v prihodnosti previden, da otrok kaže hladnost, preračunljivost, brezčutnost, da obstaja tveganje za nasilno vedenje. A socialni delavci in drugi uradni akterji so takšne zapise pogosto diskreditirali. Menili so, da so “napačno označili otroka”, da si je treba “želeti najboljše” in da ni prav “takole govoriti o otroku”. Potem pa so isti mladostniki – z imenom in priimkom – čez leta prišli v medije kot storilci brutalnih pretepov, umorov, hudih kaznivih dejanj.

To je boleča, a realna potrditev: hladnost, čustvena plitvost in manipulativen značaj se lahko prepozna že pri otroku in ignoriranje zgodnjih opozorilnih znakov ustvarja tveganja ne le za posameznika, temveč za celotno družbo.

Zakaj je pomembno govoriti o psihopatiji?

Zalokarjeva jasno pove, da je največja zmota slovenskega akademskega prostora prepričanje, da je o psihopatiji bolje molčati, ker bi domnevno stigmatizirali otroke. V resnici je ravno nasprotno:

• govoriti moramo,
• prepoznati moramo,
• ukrepati moramo,
• in pomagati pravočasno.

S tem ne stigmatiziramo – s tem omogočamo pomoč, ki je sicer ne bi prejeli.

Kot primer navaja predavanje dr. Michaela Stona: What can we do with the evil child, in drugo predavanje o tem, zakaj ljudje postanejo psihopati. Gre za mednarodne, strokovno utemeljene vsebine, ki jasno kažejo, da se psihopatske poteze razvijajo zelo zgodaj in da je intervencija v otroštvu ključna.

Izkušnja poslušalca: genetika, permisivnost in trud

Klic poslušalca Vlada je bil izjemno iskren in dragocen. Opisal je lastne mladostniške težave, ki jih danes vidi tudi pri svojem sinu in celo vnuku – kar nakazuje možno genetsko komponento.

Čeprav pravi, da ni vedel, kako pravilno ukrepati, je intuitivno naredil dve ključni stvari:

1. Postavil je jasni pravili: vse je dovoljeno, razen škodovati ne smeš nikomur, namerno ničesar ne smeš uničiti.
2. Vztrajal je v doslednosti.

Kljub pomanjkanju strokovne podpore se je trudil in ure in ure z otrokom predeloval neprimerno vedenje, razlagal, zakaj je nekaj narobe, raziskoval čustva in motive za vedenje, bil dosleden, ko je šlo za nasilje – posebej nad živalmi. In prav nasilje nad živalmi je eden ključnih diagnostičnih kazalcev motenj s brezčutno in neobčutljivo emocionalno strukturo.

Zalokarjeva potrdi: mučenje živali, podžiganje in uničevanje so med najpomembnejšimi kriteriji pri zgodnjem prepoznavanju psihopatskih potez.

Ničelna toleranca do nasilja: ključno vodilo pri vzgoji

Dr. Zalokar poudari, da se nasilje ne prepreči tako, da ga “ni”, temveč tako, da se takoj odreagira.

Ničelna toleranca pomeni: ne ignorirati, ne zmanjševati, ne relativizirati, ne reči “saj je še otrok”, ampak ukrepati takoj, ko pride do deviantnega vedenja.

Otrok razume. Otrok čuti. Otrok ve, kaj dela. Permisivna vzgoja dela ravno nasprotno: izogiba se konfliktom, ne postavlja omejitev in s tem ustvarja pogoje, v katerih lahko težave samo rastejo – tako v družini kot v širšem družbenem prostoru.

Odzivi poslušalcev: skrb, hvaležnost in potreba po resnici

Zadnji del pogovora razkrije močan odziv poslušalcev, ki so s klici izrazili predvsem globoko skrb za stanje družbe, pa tudi veliko hvaležnost dr. Leonidi Zalokar za njeno strokovnost, pogum in jasnost. Eden od klicateljev, Jože, se iskreno čudi, kako daleč smo kot družba prišli in kako je svet postal “zapljuvan”, kot se sam izrazi. Obenem prizna, da sam s takšnimi izkušnjami sicer ni imel opravka, toda iz opazovanja vidi, da so besede dr. Zalokar “edina resnica”, ki jo danes slišimo o vzgoji.

Njegova pohvala ni osamljena. Poslušalci poudarjajo:

• da je tema boleča, a nujna,
• da stroka pogosto molči tam, kjer bi morala govoriti,
• da so starši prepuščeni sami sebi,
• da sistem redko priznava svoje napake,
• da se družba premika v smer permisivnosti, ki škoduje vsem.

In kar je posebej izpostavljeno: potrebujemo strokovnjake, ki si upajo povedati resnico, ne glede na to, kako neprijetna je.

Opazovanje odzivov

V nadaljevanju dr. Zalokar odgovori klicatelju, ki se čudi vedenju mladostnikov in odraslih, ter opozori na ključno orodje v vsakdanjem življenju: opazovanje odzivov ljudi. Poudari, da lahko mnoge osebnostne poteze, značilne za motnje, prepoznamo brez formalnih diagnoz, če le opazujemo tri osnovne situacije:

1. Kako se nekdo odzove na konstruktivno kritiko? Se razjezi? Uvede pasivno agresijo? Prekine komunikacijo? Se maščuje?
2. Kako se odzove, ko se z njim ne strinjamo? Sprejme drugačno mnenje? Ga razume? Ali odreagira z užaljenostjo, napadalnostjo ali z manipulacijo?
3. Kako se vede, ko naredimo nekaj drugače, kot si je zamislil? Je sposoben prilagoditve ali zahteva popoln nadzor?

To so preproste, a zelo učinkovite metode za prepoznavanje ljudi, ki imajo izrazito problematične vedenjske vzorce.

Vsak peti človek ima osebnostne motnje, ki lahko škodujejo drugim

Dr. Zalokar opozori, da če seštejemo vse osebnostne motnje in njihove izražene poteze – od narcisizma, psihopatije, borderline motnje in drugih – pridemo do izjemno visoke številke: približno vsak peti človek kaže moteče osebnostne vzorce. To ni zanemarljiv delež in je razlog, zakaj moramo biti kot družba:

• bolj pozorni na vedenje,
• bolj občutljivi za »rdeče zastavice«,
• bolj pripravljeni postavljati meje,
• manj naivni pri presoji ljudi.

Prav zato dr. Zalokar poudarja potrebo po strategijah prepoznavanja in umika. Ni potrebno biti psiholog, dovolj je razumeti dinamiko odnosov in ustrezno reagirati.

Kako zaščititi sebe v svetu, kjer patologija pogosto preglasi zdrav razum

Eden najmočnejših zaključnih poudarkov pogovora je usmerjen v osebno zaščito:

1. Postavljanje meja: vztrajati pri tem, kar je prav. Dosledno. Mirno. Ne glede na to, kdo stoji pred nami.

2. Umik tam, kjer je mogoče: ne iz strahu, ampak iz zaščite lastnega psihičnega zdravja. Ni treba sodelovati v konfliktih, ki jih drugi sprožijo iz egoizma, agresije ali manipulacije.

3. Ne podleči ustrahovanju: psihopatske in manipulativne osebe delujejo prek zastraševanja, groženj, ustvarjanja občutka krivde, prikrite agresije. Če se jih ustrašimo, patologija prevzame nadzor nad celotno skupnostjo, kar se po besedah dr. Zalokarjeve že dogaja. Zdravi ljudje nemočno opazujejo, kako se dominantni, agresivni in destruktivni vzorci širijo, normalizirajo in celo nagrajujejo.

4. Ohraniti integriteto: tudi če je težko in če to pomeni izpostavljenost – delati prav, ne popuščati in ohraniti moralne standarde.

Kaj smo se naučili?

Pogovor z dr. Leonido Zalokar razgrne izjemno pomembne resnice, ki jih družba predolgo ignorira:

• Psihopatske poteze se pogosto razvijejo že v otroštvu.
• Permisivna vzgoja ustvarja kaotične, čustveno nestabilne in impulzivne odrasle.
• Zavodi in strokovne službe imajo veliko znanja, a sistemski okvirji pogosto ne delujejo.
• Vzgoja potrebuje jasna pravila, strukturo in doslednost.
• Starši morajo znati takoj odreagirati – nasilje, manipulacija in deviantnost ne izginejo sama od sebe.
• Zgodnje prepoznavanje je nujno, ne zato, da otroke stigmatiziramo, temveč da jim pomagamo.
• V odraslosti lahko takšni posamezniki povzročajo resno škodo – v odnosih, službah in družbi.
• Naučiti se moramo prepoznati odzive ljudi, saj ti razkrivajo več kot diagnoze.
• Zaščita sebe, postavljanje meja in pogumen odziv so ključni za ohranjanje zdrave družbe.

Pogovor z dr. Leonido Zalokar je bil pretresljiv klic na preplah. Dokler bomo v Sloveniji psihopatijo skrivali pod “manj stigmatizirajočimi” izrazi, dokler bomo otroke vzgajali brez meja in dokler se bomo bali postaviti trdna pravila, bomo imeli vedno več neobvladljivih otrok, nasilja v družinah in odraslih, ki rušijo vse okoli sebe. 

»Patologija že obvladuje zdravi del družbe,« pravi dr. Zalokar. »Edina rešitev je, da končno začnemo stvari imenovati s pravim imenom, uvedemo zgodnjo diagnostiko, specializirane programe in se vrnemo k avtoritativni vzgoji: brezpogojna ljubezen + jasne meje. Dokler tega ne naredimo, bomo vsi skupaj plačevali zelo visoko ceno.«

Zaključek

Psihopatija ni “nova” motnja – je empirično eden najbolje dokazanih osebnostnih konstruktorjev, povezanih z nasiljem in kriminalom. V Sloveniji je zaradi ideoloških in strokovnih odločitev izginila iz strokovnega in diagnostičnega slovarja, zato otroci s temi potezami ostajajo neprepoznani vse do pozne adolescence, ko je intervencija veliko težja ali nemogoča.

Posledice nosimo vsi: porast nasilja otrok nad starši, neobvladljivi mladostniki, družbena in gospodarska škoda, ki jo povzročajo odrasli s psihopatskimi potezami. Rešitev ni v novih ambulantah in programih na papirju, temveč v:

• priznanju problema,
• uveljavi zgodnje diagnostike,
• uvedbi specializiranih programov (tuje dobre prakse že obstajajo),
• in predvsem v vrnitvi meja in avtoritativne vzgoje (ljubezen + jasna pravila).

Dokler se bomo bali imenovati stvari s pravim imenom in dokler bomo dovoljevali, da patologija obvladuje zdravi del družbe, bomo vsi skupaj plačevali visoko ceno.

Dr. Leonida Zalokar in njeni sodelavci dokazujejo, da je tudi v najtežjih primerih mogoče doseči spremembe – če delamo prav in pravočasno. Vprašanje je le, ali bomo kot družba to končno dovolili.