Franc Cvar | (foto: ARO)
Srce se ne boji - Franc Cvar
Srce se ne boji dr. Metod Benedik
Župnija Šentrupert je ena od šestih župnij na Slovenskem, kjer so komunisti umorili po dva duhovnika. Dne 18. junija 1942 sta bila žrtvi komunističnega nasilja župnik Franc Nahtigal in kaplan Franc Cvar.
O njima izpoveduje priča: "Ja, zaradi vere sta umrla. Mučenca sta. Že velikokrat sem rekla, da bosta ta dva razglašena za svetnika. Tudi to smo zvedeli, da je gospod župnik (Nahtigal) tik pred smrtjo še rekel: `Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo`!"
Versko življenje je bilo v župniji Šentrupert na Dolenjskem živahno in razgibano. Cerkev je bila vedno polna. Otrok in mladine je vedno bilo toliko pri maši, da so stali po sredi cerkve. Versko življenje je bilo zelo lepo razvito. V župniji sta lepo delovali Marijina družba in Dekliška zveza, ki je spadala pod Prosvetno društvo. Živahno so delovali tudi Dekliški krožki in Fantovski odseki, ki jih je vodil kaplan Cvar.
V župnijo je za kaplana prišel Franc Cvar, doma iz Sodražice, takoj po mašniškem posvečenju leta 1939. Zelo skrben je bil v delu z mladimi; zbiral jih je v Marijini kongregaciji in v Katoliški akciji, da bi postali odgovorni in zavzeti kristjani. Zavarovati je hotel mlade pred tistimi, ki so jih s slepilnimi gesli vabili, naj se jim pridružijo in žrtvujejo svoje mlade moči za tuje in slovenskemu narodu škodljive cilje. Nasprotniki vere so mu začeli groziti, on pa je vztrajal. Skupaj z župnikom Nahtigalom sta vzajemno odločno in vzorno delovala.
Med italijansko okupacije ga je Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistov sklenila odstraniti, ker je v župniji govoril proti brezbožnemu komunizmu. Zvedel je, da ga bodo komunisti prijeli. Šel je k salezijancem na grad Škrljevo in se v tamkajšnji kapeli pripravil na smrt. Od salezijanca Karla Ceglarja se je poslovil: "Na svidenje v nebesih". Ko so ga prijeli, so ga najprej mučili, usmrtili pa so ga slednjič z udarcem kopače po glavi. Ker je bil močne narave, ni hotel hitro umreti. Umorjen je bil 18. junija 1942. Komunistični komandant je rekel: "Ta hudič ni maral crkniti". Verniki so ga pozneje našli v gozdu in izkopali ter ga 29. marca 1943 slovesno pokopali poleg mučenca župnika Nahtigala in mučenca bogoslovca Janeza Hočevarja v podružnični cerkvi na Veseli gori na levi strani pred oltarjem. Na spominsko podobico so zapisali: "Mladino je osvajal za Kristusa." Vest o umoru vzornega duhovnika je v pokrajini zelo odmevala.
Faran, ki so mu dogajanja v župnijo ostala dobro zapisana v spominu, je povedal: "Na tisti dan, ko so ju ubili (župnika in kaplana), so partizani okrog treh popoldne prišli sem gor v našo vas. In na ukaz smo se morali zbrati vsi pod Gorenčevim kozolcem. In tam je bil sestanek. Komandant je bil doma iz Mirne Peči. Na tem sestanku je med drugim povedal: "Danes smo dva farja spod spravili in po enega farškega podrepnika. Eden pa se nam je zmuznil, bo pa prišel drugič na vrsto." In je komandant nadaljeval: "In z vsemi bomo tako naredili, kateri bodo imeli opravka s farji. Z vsemi ki bodo s farji sodelovali. Z vsemi, ki ne bodo sodelovali s slovensko vojsko."
Priča je zatrdila: bil je zelo dober kaplan, zelo dober spovednik, zelo dober človek, izvrsten za pridige, zelo dober človek in rad je spovedoval. Gospod kaplan je moral umreti, ker komunisti niso trpeli dobrih, svetih, gorečih duhovnikov. Mučeniške smrti je umrl.
