Srce se ne boji - Marica Nartnik
Cerkev na Slovenskem | 01.10.2019, 12:32 Jože Bartolj
Že eno leto po prihodu v Ljubljano 1702 so uršulinke odprle svojo prvo šolo, ki so jo kasneje dograjevale z meščansko šolo, z gimnazijo in gospodinjsko šolo. Leta 1894 so odprle prvi letnik učiteljišča, ki je leta 1902 doseglo pravico javnosti. Organizacijski statut in učni načrt je bil isti kot na državnem učiteljišču.
V sklopu učiteljišča so za gojenke, ki so že dokončale študij, pa so se hotele še temeljiteje izobraziti v katerem izmed predmetov, prirejale posebne tečaje. Tako kot ostale uršulinske šole je bilo tudi učiteljišče dobro opremljeno s potrebnimi učili, posebej pa tudi s knjižnico s strokovno in leposlovno literaturo.
V uršulinski šoli v Ljubljani se je izobraževala tudi Marica Nartnik, ki je sicer bila doma v Kozarščah pri Tolminu. Rodila se je leta 1905. Ko pa je poleti 1915 te kraje zajel vihar soške fronte, je njena družina morala zapustiti domačijo in drugod iskati nov dom. Naselili so se v Praprotnici pri Mirni. Marico so poslali v Ljubljano, kjer je pri uršulinkah naredila meščansko šolo in dva letnika učiteljišča. Po letu 1927 je poučevala po raznih krajih, nazadnje v Rožnem Dolu pri Semiču. Pomagala je pri verouku, predvsem pri pripravi najmlajših na prejem prvega obhajila. Tudi sicer je bila zdelo dejavna v spodbujanju verskega življenja v kraju. Za podružnično cerkev sv. Marije Magdalene je oskrbela križev pot in sovaščane spodbujala, da so ga prihajali molit. Otroke, ki jih je učila, je posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Bila je učiteljica z vsem srcem.
Pridružila se je članicam Katoliške akcije za učiteljice. Za veliko noč 1939 se je v Rimu udeležila kongresa Katoliške akcije za dekleta. Navdušeno je ponavljala: "Ni nam mar noben vihar, saj ti si, Gospod, naš krmar. Le zate živimo, Gospod in naš Kralj."
Drugo leto italijanske okupacije je v Belo krajino prineslo težko ozračje. Marica, ki si je prizadevala za zdravo versko življenje v župniji, je zbirala dekleta, jih spodbujala k dostojnemu obnašanju in jih svarila, naj se ne družijo z italijanskimi vojaki. V kraju so se začenjale ugrabitve vernih ljudi, padali so talci. Marica je junija 1942 je v Semiču pomagala pripravljati otroke za prvo sveto obhajilo. Že tako je bila pri komunistih slabo zapisana, zdaj pa se je nevarnost zanjo kar zgostila. Duhovnik katehet jo je na to opozoril, pa je odvrnila, da je pripravljena na vse, "če bi bilo potrebno, dam rada svoje življenje".
Nekaj dni pred prvim obhajilom, po 20. juniju, so pozno zvečer prišli ponjo oboroženi neznanci in zahtevali, da gre z njimi v "štab", ker je osumljena. Ni hotela iti, pa so jo prijeli in odnesli. Daleč od Rožnega dola so jo zasliševali. Iz zapisnika, ki se je kasneje našel, je razvidno, kaj vse so jo spraševali. Na vprašanje, "Zakaj ste se vedno borili proti komunizmu"? je odgovorila: "Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse." Zapisnik je tudi podpisala. Še isti dan, 25. junija 1942, so jo hudo mučili in ustrelili. Umorjena je bila v bližini Vrčic na poti proti Mirni gori. Šele 1. aprila 1943 se je posrečilo, da so njene zemeljske ostanke izkopali in prepeljali v Semič, koder so jih pokopali. Priča, ki je bil takrat ministrant, se je zapomnil župnikove besede ob pogrebu Marice: "Če smo kdaj na tem pokopališču pokopavali svetnico, jo pokopavamo danes." Župnik je tudi povedal, da mu je še zadnji dan na poti v Semič rekla: "Že sedaj molim za tiste, ki me bodo umorili."
