Srce se ne boji - Ignacij Nace Nadrah
Cerkev na Slovenskem | 23.09.2019, 08:00 Jože Bartolj
Prva svetovna vojna je marsikomu kar precej premešala njegove načrte in na njegovo pot napeljala ovinke, ki jih človek ne bi mogel pričakovati. Tako je bila izovinkana življenjska pot duhovnika Naceta Nadraha (1896 – 1947), ki ga je vodila z rodne Dolenjske na Goriško in v Posočje ter potem po več krajih Štajerske in slednjič na pohorska pobočja.
Bil je prvorojenec v kmečki družini na Mrzlem Polju pri Stični. V viharnem vojnem letu 1915 je maturiral in bil takoj poklican k vojakom. V začetku leta 1917 je bil oproščen vojaške službe. V njegovem domačem kraju, v stiškem cistercijanskem samostanu, je ta čas delovalo goriško bogoslovje; tja se je iz Gorice, ki je bila v ognju soške fronte, začasno preselil nadškof Frančišek Sedej skupaj z bogoslovjem. Nace Nadrah se jim je pridružil in obenem stopil v goriško nadškofijo. Julija leta 1920 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je najprej dobrega pol leta deloval v Solkanu, maja 1921 pa je bil prestavljen v Kobarid.
Fašisti so vse bolj dvigali glave. Na kobariškem so se prav razdivjali, ko so tod 27. novembra 1921 pripravili veliko spominsko slovesnost ob 15-letnici Gregorčičevega pogreba. Kot kaplan v Kobaridu je Nace bil seveda dejavno vključen v ta dogodek in zato fašistom hudo na poti. Dne 10 oktobra 1923 so ga aretirali in obdolžili, da je "žalil italijanski državni red". V zaporu je bil dva tedna. Po izpustitvi mu je bilo jasno, da mu bodo poslej onemogočili duhovniško delo, zato se je hitro odločil, da se vrne v Jugoslavijo. Novembra 1923 ga je škof Andrej Karlin sprejel v lavantinsko – mariborsko škofijo.
Nadrah je potem kot kaplan služboval pri Sv. Trojici v Halozah, v Hočah in na Muti, leta 1928 pa je sprejel službo župnika pri Sv. Mariji v Puščavi. Prišla je druga svetovna vojna. Nacisti so ga tako kot druge slovenske duhovnike izgnali na Hrvaško. Po krajšem bivanju v izgnanstvu mu je uspelo priti nazaj v rodni kraj; tako je do konca vojne bival na domačiji pri Stični, po končani vojni pa se je vrnil k sv. Mariji v Puščavo. Z veliko vnemo se je lotil obnove župnijske cerkve sv. Marije. Predvsem pa se je posvečal svojemu duhovniškemu delovanju. Zvesto je skrbel za shode romarjev, pospeševal je Marijino češčenje, leta 1938 je pripravil župnijski misijon, rad je obiskoval bolnike po domovih. Torej goreč in obenem priljubljen dušni pastir. Z vztrajnim delo je spet obnovil ustaljeno versko življenje v župniji. Nova "ljudska oblast" ga je zaradi vnete dušnopastirske dejavnosti imela ves čas na piki.
9. januar 1947 je zanj bil usoden. Nadrah je bil sam v župnišču, saj je njegova gospodinja bila doma na Mrzlem Polju pri Stični. Župnik bi moral začeti s sveto mašo, a ga ni bilo v cerkev. Ko je ministrant šel po župnika, je bilo župnišče odprto. Na stopnicah je ležal ves v krvi župnik Ignac. Klical je Boga na pomoč. Sosedje so poklicali policijo in zdravnika iz Lovrenca na Pohorju, ki je ugotovil hudo poškodbo. Lobanja je bila dvakrat prebita in ni bilo več pomoči. Po treh dneh je umrl v bolnici. Ljudje so kar takoj uganili, kaj je v ozadju tega okrutnega dejanja in tudi kdo ga je napadel in mu zadal smrtne rane. V spominu pa jim je ostal zapisan župnik Nadrah kot človek blage in mirne narave, ves predan svojemu duhovniškemu poslanstvu.
