Srce se ne boji - Anica Drobnič
Srce se ne boji | 18.11.2019, 09:20 dr. Metod Benedik
Rodila se je 28. junija 1898 v verni krščanski družini s petimi otroki na Hudem vrhu na Blokah. Njene sestre so postale redovnice. Odšla jev Ljubljano v šolo k uršulinkam in so pri njih usposobila za poklic učiteljice. Bila je torej učiteljica in prosvetna delavka v katoliških društvih.
V Begunjah pri Cerknici je učiteljica Anica bila tudi organistka in pevovodja cerkvenega pevskega zbora, članica učiteljske Katoliške akcije, tajnica katoliškega prosvetnega društva, zborovodja več pevskih zborov, organizatorka prosvetne dejavnosti, režiserka, koreografinja itd. Ni bila poročena, zato je ves svoj prosti čas posvečala cerkvi, glasbi in prosveti. S svojo dejavnostjo je bila trn v peti komunističnim aktivistom.
Starejši domačini so jo ohranili v spominu kot vestno žensko, ki si je zelo prizadevala, da bi se v župniji ohranjalo živo in pristno versko življenje; veliko je sodelovala z župnikom Viktorjem Turkom, ki je tudi postal žrtev komunističnega nasilja, zajeli so ga skupaj z nekaterimi farani in ga umorili oktobra 1943. Učiteljica Anica je s posebno ljubeznijo delala z otroki; vodila je pevske zborčke in tudi sicer skrbela zanje. V mrzlih zimskih mesecih se je zelo trudila, da bi otroci, ki so od daleč prišli v šolo, bili na toplem. Nekateri so se jo dobro zapomnili: bila je kot mamica, dobra in čuteča.
Učiteljico Drobničevo, tako živo dejavno v župniji, so partizani večkrat iskal, da bi jo ubili. Sama je sorodnikom pripovedovala, kako se je trikrat rešila pred njimi. Slednjič so jo prijeli 15. septembra 1943. Odpeljali so jo v Kočevje. V Dijaškem domu so jo zasliševali in zasmehovali številni partizanski veljaki, med njimi zloglasni španski borec Stane Semič Daki in tudi Kardelj. Kasneje so jo z drugimi jetniki odpeljali v Ribnico, kjer so jo 15. oktobra uprizorili sodni proces. Na smrt so obsodili 38 mož in fantov, med njimi je bila edina ženska, učiteljica Anica Drobnič. Neposredno za tem so jih pomorili. Njene posmrtne ostanke so 26. oktobra 2003 prenesli na bloško pokopališče. Ob žalni slovesnosti je o njej bila izrečena misel: "Bila je sol modrosti, luč resnice in mesto na gori". Domačini pa so ugotavljali: "Prepričani smo bili, da je umrla samo zato, ker je dosledno živela svojo vero."
Njen sorodnik je izpovedal, kako jo vidijo njeni domači: "Prepričani smo, da so jo partizani ubili iz sovraštva do njenega dela na verskem področju. Anica je svetnica. Ubili so jo zato, ker je bila tako verna, ker je delala za Cerkev, ker je delala za katoliško prosveto. Ona je bila vsa v tem. Doma vedno pravimo, da je svetnica, da imamo Anico v nebesih! Njej se tudi priporočamo in se zanašamo na njeno pomoč."
