Srce se ne boji - Janez Strašek

Cerkev na Slovenskem 15. 10. 2019, 08:51 Jože Bartolj

Misijonsko družbo, na Slovenskem jo poznamo pod imenom lazaristi, je ustanovil sv. Vincencij pavelski leta 1625. Njen namen je predvsem oznanjevanje evangelija ubogim in zapuščenim, posebej tudi preko ljudskih misijonov. V Slovenijo je lazariste pripeljal škof Anton Martin Slomšek, in sicer leta 1862 k sv. Jožefu nad Celjem.

Slovenski lazaristi so navzoči tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Leta 1928 so se naselili v Beogradu; prevzeli duhovno vodstvo usmiljenk, so ustanavljali "podružnice" v krajih, kjer so bile večje skupine katoličanov. Ko je skopsko škofijo vodil lazarist svetniški škof Janez Gnidovec (1924-1939), so lazaristi delovali tudi Kosovu (v župniji Kosovska Mitrovica in v semenišču v Prizrenu). V Beogradu zdaj vodijo župnijo sv. Cirila in Metoda. Po vojni so od francoskih sobratov prevzeli skrb za katoličane v makedonskem mestu Bitoli.

Na Hrvaško so prišli leta 1940 in sicer v župnijo Svetice pri Karlovcu, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne. Leta 1957 so se lazaristi vrnili v Stenjevac in od tam v Vrapče, kjer so leta 1958 prevzeli župnijo. Tamkajšnje župnišče so preuredili za semenišče.

Tej redovni družbi se je pridružil tudi Janez Strašek, rojen 11. decembra 1906 na Slakah pri Podčetrtku. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Podčetrtku, je odšel v Ljubljano k lazaristom in iz njihovega zavoda obiskoval srednjo šolo. Tu se je seznanil z odmevnim delovanjem lazarista Janeza Gnidovca, ki ga je papež Pij XI. leta 1924 imenoval za škofa v Skopju. V obsežni škofiji z večinoma revnim, raznovrstno vernim prebivalstvom je Gnidovec največ storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. V resnici svetal zgled, svetniški kandidat. Mladi Strašek je občudoval njegovo goreče dušnopastirsko delovanje in njegovo nesebično razdajanje za uboge, samim sebi prepuščene ljudi.

Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. Vstopil je v misijonsko družbo (k lazaristom) in od 1929 do 1934 študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 13. avgusta 1933. Kot duhovnik je deloval v raznih krajih: bil je kaplan v Radečah, v Beogradu, nato je bil kaplan, katehet in župnijski upravitelj v Kosovski Mitrovici, za tem je spet deloval v Beogradu. Od 1942 do 1944 je deloval v Kragujevcu, naslednje leto pa v Novem Knjaževcu. Dne 8. septembra 1946 je prevzel v upravo župnijo Svetice na Hrvaškem, nedolgo za tem pa je v soupravo še župnijo Ozalj. Slovenski lazaristi so v Sveticah vestno in previdno delovali. Na njihovem področju je bilo partizansko zbirališče, vendar zoper lazariste do tedaj ni bilo kakšnega posebnega nasprotovanja.

Na cvetno nedeljo, 30. marca 1947, je Janez Strašek v župniji Ozalj opravil jutranjo sv. mašo, nato pa bi moral imeti v Sveticah pozno mašo, t.i. »poldanco«. Ljudje so ga čakali, a ga ni bilo. Naslednji dan so ga našli ubitega v gozdu in pokritega z listjem. Ustreljen je bil z lovsko puško. Sobrat, ki je prišel na pogreb, je od domačinov zvedel, da so Straška na poti čakali trije predstavniki krajevne politične organizacije. In se je z njim zgodilo tako, kot pred tem že z župnikom Kranjčičem iz Ozlja. Ljudem je bilo jasno, da sta bili v ozadju mržnja in sovraštvo do Cerkve in duhovščine. Janez Strašek je pokopan v Sveticah na Hrvaškem. Tamkajšnji farani se ga z velikim spoštovanjem spominjajo kot duhovnika mučenca.