Barbara Zobec in Jan Zobec | (foto: ARO)
»To je Rubikon« – Zobčeva o vladavini prava, asistiranem samomoru in neučinkoviti državi
Slovenija Alen Salihović
V oddaji Spoznanje več, predsodek manj sta vrhovna sodnica Barbara Zobec in nekdanji ustavni ter vrhovni sodnik Jan Zobec spregovorila o treh velikih temah: aferi v zvezi z obiskom podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove na Ustavnem sodišču, zakonu o prostovoljnem končanju življenja ter odzivu države na romsko nasilje in varnostne razmere v državi. Njune ocene so ostre: od opozoril o zlorabah v pravosodju in politizaciji ključnih odločitev, do označitve zakona o asistiranem samomoru kot »moralnega bankrota družbe«.
Afera opomnik Vere Jourove in pritiski na Ustavno sodišče
Jan Zobec je uvodoma kot »dobro novico« označil razkritje potemnjenega dela opomnika nekdanje podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove ob njenem obisku na slovenskem Ustavnem sodišču v času odločanja o noveli zakona o RTV. Evropska komisija je dokument razkrila šele po sodbi Splošnega sodišča EU.
Toda pri tem, kot poudari Zobec, nastopi tudi »slaba novica«: »Gre za škandal, ki daleč presega slovenske razsežnosti. Šlo je za poskus – in očitno tudi uspešen poskus – vplivanja na odločanje Ustavnega sodišča v eni najbolj politično izpostavljenih zadev.«
Zobec dvomi, da je šlo za samovoljno potezo Vere Jourove, temveč domneva, da je bila o tem seznanjena tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Kot pomemben indic političnega vpliva omenja nenadno spremembo stališča takratnega predsednika Ustavnega sodišča Mateja Accetta, ki je najprej glasoval za zadržanje zakona, nekaj tednov po obisku Vere Jourove pa za odpravo zadržanja: »Šlo je za salto mortale, do zdaj neviden v praksi Ustavnega sodišča. Zadržanje je odpravil z obrazložitvijo, da sodišče še ni sposobno odločiti – in s tem pravzaprav priznal nesposobnost sodišča.«
Po Zobčevem mnenju vse okoliščine skupaj kažejo na »hudo zlorabo«, ki bi sicer morda ne zadoščala za kazenski pregon, »vsekakor pa za odstop«. A ta se ni zgodil, dominantni mediji pa so po njegovih besedah večinoma molčali ali bili celo apologetski.
Premiki v sodstvu in konec »privatizacije« sodišč
Kot drugo »dobro novico« je Jan Zobec izpostavil premike znotraj sodstva, predvsem po zaslugi predsednice Sodnega sveta, ki se po njegovih besedah odločno spopada z »okostenelimi oligarhičnimi strukturami«. Pozdravlja podporo kandidaturi sodnika dr. Oroža za predsednika Vrhovnega sodišča, odločitev o razrešitvi Marjana Pogačnika z mesta predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ter bližajočo se upokojitev sedanjega predsednika Vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića.
Po njegovem mnenju je Pogačnik simbol zlorab sistema, od neutemeljenega uvajanja represivnih postopkov zoper »neposlušne« sodnike, do predodeljevanja zadev, kar so kot kršitev pravice do zakonitega sodnika ugotovili tako slovensko vrhovno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice. Zlasti izpostavi predodelitev v že odločeni zadevi, šlo je za primer Janković ml.: »To je nekaj nezaslišanega, ki po mojem mnenju lahko izpolnjuje celo znake kaznivega dejanja zlorabe položaja. Z razrešitvijo Pogačnika se, kot kaže, časi, ko je Zoran Janković vehementno izjavljal, da ne bo nikoli obsojen, iztekajo.«
Zobec verjame, da se bo s temi spremembami končalo obdobje, ko so nekateri sodniki in »psevdo-korifeje« sodno vejo oblasti doživljali kot svoj plen – od zlorabe spletnih strani sodišča za osebna stališča, do nesankcioniranih etičnih zdrsov.
Zakon o prostovoljnem končanju življenja: od ustave do Hipokrata
Glavni del oddaje je bil posvečen zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Barbara in Jan Zobec sta zakon analizirala iz ustavnopravnega, etičnega, moralnega in družbenega vidika.
Barbara Zobec: pravica, ki uniči nosilca, ni prava pravica
Barbara Zobec je poudarila, da je pravica do življenja po 17. členu ustave absolutna in ne dopušča izjem – ni je mogoče omejiti niti v vojni ali v izrednem stanju. Splošna omejitvena klavzula iz 15. člena po njenem mnenju tu ne pride v poštev tudi zato, ker asistirani samomor pravice ne omejuje, ampak jo odvzame.
Izpostavila je tudi temelj zdravniške etike – Hipokratovo prisego, v kateri zdravnik priseže, da nikoli ne bo predpisal smrtne droge, četudi bi ga bolnik za to prosil. Zato meni, da zakon zdravnika sili v flagrantno kršitev zdravniške etike in razgrajuje integriteto zdravniškega poklica ter temelje zaupanja med pacientom in zdravnikom. Večina zdravnikov bo po njenem mnenju uveljavljala ugovor vesti, kar potrjujejo tudi odločna nasprotovanja zdravniških združenj.
Ključno vprašanje, ki ga odpira, je logično: »Kakšna je to pravica, ki stremi k uničenju svojega nosilca? V trenutku, ko se začne izvrševati, njen nosilec umre.«
Po njenem ni mogoče tehtati med pravico do življenja in pravico odločanja o lastni smrti, ker je življenje nemerljivo in neprecenljivo. Sprejeti tezo o »bolj ali manj vrednem« življenju je po njenem logični nesmisel – podobno, kot bi govorili o večji ali manjši neskončnosti.
Opozarja tudi na kazenskopravne pasti. Pomoč in napeljevanje k samomoru sta trenutno kaznivi dejanji. V zakonu se pojavlja tudi aktivna evtanazija, ki je opredeljena kot prekršek, medtem ko jo sama vidi kot dejanje uboja ali umora. Zaradi šibkih in ranljivih oseb vidi veliko možnost zlorab in preslepitev, poleg tega pa opozarja, da je področje iz etičnega, moralnega in pravnega vidika izjemno krhko in občutljivo.
Jan Zobec: civilizacijski Rubikon in moralni bankrot
Jan Zobec zakon opredeli kot »Rubikon«: »Življenje se relativizira, ni več absolutna vrednota. Odstopamo od tisočletnih zapovedi naše civilizacije, od dekaloga – ne ubijaj –, od Talmuda, od krščanske tradicije in od Kantove moralne filozofije.«
Spomni, da je po Kantu človek cilj sam po sebi in ne sredstvo, ne glede na to, ali je »koristen« za družbo. Zakon pa po njegovem mnenju človeka pretvarja v sredstvo, tudi za ekonomske prihranke sistema.
Posebej opozori na spolzko strmino (slippery slope), ki jo potrjujejo izkušnje držav Beneluksa: od neozdravljivo bolnih do duševnih bolnikov in mladoletnikov. Pričakuje, da bo v Sloveniji sledila podobna pot – najprej bodo duševni bolniki uveljavljali diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine (duševne bolezni), saj je neznosnost trpljenja zaradi psihične bolezni po naravi stvari povsem primerljivo z neznosnostjo zaradi telesne bolezni in ni razumnega razloga za razlikovanje med enimi in drugimi bolniki, če oboji neznosno trpijo. Ztaem se bo odprlo vprašanje mladoletnikov, ki že zdaj lahko sklepajo določene pravne posle in bi zato, po logiki zagovornikov, lahko zaprosili tudi za asistirani samomor. Če jim je ta pravica odrečena, bi šlo lahko za diskriminacijo na podlagi starosti.
Po njegovem bo prva žrtev zakona zdravniški poklic, saj se bo razmerje med zdravnikom in pacientom premaknilo od brezpogojnega boja za življenje k možnosti ponujene smrti. Sedanja vlada je po njegovem mnenju zdravnike najprej žalila in zmerjala (dvoživke, lakomni zaslužkarji ipd.), zdaj pa jim nalaga, da sodelujejo pri samousmrtitvah. Zakon razume kot znamenje moralnega razkroja in »moralni bankrot družbe«, ki namesto paliative, človeške bližine in sočutja ponuja »milostni strel«.
Nevarnost zlorab in socialna diskriminacija
Barbara Zobec je posebej opozorila na socialno dimenzijo zakona. V razmerah, kjer paliativna oskrba, dolgotrajna oskrba in zdravstveni sistem slabo delujejo, postane asistirani samomor navidezna rešitev za sistem, ki ne zmore poskrbeti za najranljivejše. Po njeni oceni se bodo na neozdravljivo bolne in trpeče paciente izvajali vsaj mehki pritiski, naj se odločijo za smrt, da ne bodo v breme svojcem in družbi, da ne bodo izčrpavali javnih in zasebnih finančnih in drugih virov. Poleg tega se bo razlika med premožnimi in revnimi še poglobila: tisti z dovolj denarja in vpliva bodo deležni kakovostne zdravstvene in paliativne oskrbe ter pomoči na domu, drugi, ki za to nimajo sredstev, niti sredstev za dostojno bivanje, pa bodo izpostavljeni subtilnim ali manj subtilnim pritiskom, naj se »umaknejo«.
Če bo zakon potrjen na referendumu, Barbara Zobec to vidi kot prvi korak k relativizaciji absolutne vrednote življenja in k popredmetenju človeka, ki se ne bo več razumel kot cilj sam po sebi, ampak kot breme ali korist.
Romsko nasilje, varnost in neučinkovitost države
V drugem delu oddaje sta se gosta dotaknila romske problematike in varnosti po tragičnem dogodku v Novem mestu, kjer je bil ubit oče, ki je branil svojega sina.
Barbara Zobec: problem ni v zakonih, temveč v izvajanju
Barbara Zobec poudarja, da je ena temeljnih nalog države zagotavljanje varnosti državljanov, zato ima država tudi monopol nad uporabo prisile (vojska, policija, pravosodje). Vendar mora to početi v okviru prava in človekovih pravic.
Odziv oblasti po tragediji v Novem mestu je bil po njenem mnenju najprej paničen in zmeden, nato pa dokaj premišljen, a ne v smeri odgovornega izvrševanja ustavnih dolžnosti, temveč predvsem v smeri nabiranja političnih točk. Potem, ko je oblast dolga leta gledala proč od problema romskega nasilja in ignorirala predloge županov ter opozicije, je v nekaj dneh pripravila zakon, ki ga sprejema po nujnem postopku.
Ostro kritizira zakon, ki uvaja daljnosežne represivne ukrepe, kot so nadzor z droni, snemanje in obdelava registrskih tablic, začasno zapiranje lokalov ter možnost pregleda hiš brez sodne odredbe pod pretvezo iskanja orožja ali nevarnih predmetov. Kot posebej problematično omenja, da je bila sprva predvidena celo možnost uporabe nezakonito pridobljenih dokazov, pri čemer bi sodišče tehtalo med težo dejanja in nezakonitostjo dokaza. Četudi je bil ta člen pozneje umaknjen, po njenem mnenju ostaja sporno, da se tako pomemben in obsežen zakon sprejema po nujnem postopku, brez širše strokovne in javne razprave ter brez empiričnih analiz.
Ob tem jasno pove, da zadostuje že obstoječa zakonodaja in da je resnični problem v permisivnosti in neukrepanju policije. Kot grotesken primer navede primer iz Novega mesta, ko je policija prišla na kraj dogodka, kjer je mladenič nezavesten ležal v krvi, nasilneže le popisala, jim izdala globe in odšla. Kmalu zatem se je prav tam zgodil umor človeka, ki je prišel branit svojega sina. Po njenem za takšno stanje ni treba sprejemati novih zakonov, temveč uveljaviti že obstoječe.
Jan Zobec: enakopravnost na papirju, neenakost v praksi
Jan Zobec meni, da sta v tej zgodbi najbolj zatajila policija in tožilstvo, pomemben del odgovornosti pa nosijo tudi počasni kazenski postopki. Posebej izpostavi problem dejanske neenakosti pred zakonom. Pravno gledano so globe iste za vse, v praksi pa enaka globa za Roma iz romskega naselja in enaka globa, izrečena navadnemu državljanu, ne pomeni istega dejanskega bremena, saj jo bo drugi plačal, prvi pa ne, ne da bi to imelo zanj kake pravne posledice. Tako pravo, pred katerim sta formalno oba enaka, v konkretnem življenju učinkuje neenako in po njegovem vodi v kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Tudi za načelo enakosti pred zakonom velja, da morajo biti človekove pravice dejansko učinkovite in ne le na papirju ali v teoriji.
Opozarja tudi na strah policistov pred vstopanjem v romska naselja, pomanjkanje ustrezne zaščite in podpore nadrejenih. Le-ti se bolj bojijo za službena vozila kot za zdravje in varnost svojih ljudi. Policisti tehtajo med lastnim zdravjem, kariero in tveganjem kazenskih postopkov, saj so prav v času oddaje potekali postopki proti policistom, ki so med pandemijo varovali Ljubljano pred nasilnimi protestniki.
V širšem kontekstu nariše sliko neučinkovite države: državljani plačujejo visoke, po njegovih besedah celo oderuške davke, država pa jim za to vrača malo – slabo delujoče zdravstvo, nedelujočo dolgotrajno oskrbo, pomanjkljivo infrastrukturo, dolge čakalne vrste in vse večjo občuteno ogroženost na ulicah. Ob tem opozori še na naraščajoči proračunski primanjkljaj, upad družbenega prdukta in ugotovi, da država peša na skoraj vseh področjih. Zaključek je oster: »Država peša na vseh področjih. Koalicija, ki nas je pripeljala v takšno stanje, bi se morala posloviti.«
Razrešitev Marjana Pogačnika – nujen, a prepozen korak
V zaključku oddaje sta se sogovornika dotaknila še razrešitve Marjana Pogačnika z mesta predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Barbara Zobec meni, da je odločitev Sodnega sveta bila povsem pričakovana in edina logična, vendar bi morala po njenem mnenju priti že mnogo prej. Spomni, da sta tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot Vrhovno sodišče ugotovili flagrantne kršitve pravice do zakonitega sodnika, zakon o sodiščih pa jasno določa razrešitev predsednika, če ta krši ali dopušča kršitev pravil o dodeljevanju zadev. Enostavna aplikacija zakonske določbe na Pogačnikovo ravnanje po njenem privede samo do enega zaključka – razrešitev je bila nujna, a je prišla z zamudo."
