Ne more razumeti, da je nekaj takega dočakala za časa svojega življenja

Slovenija 20. 11. 2025, 13:35 Rok Mihevc

Referendum o zakonu o asistiranem samomoru je v slovenski prostor prinesel veliko razprav in razmišljanja na temo smrti in samomora. Na ta račun je bilo izvedenih veliko pogovorov, okroglih miz in soočenj. Veliko dogodkov je bilo tudi v župnijah, eno teh je v nedeljo potekalo v župniji Mirna Peč.

Etične, družbene in duhovne razsežnosti odločanja o življenju in smrti so osvetlili urolog dr. Igor Šuštaršič, anesteziolog in predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov dr. Janez Dolinar, dolgoletni sodelavec na področju paliativne oskrbe Jani Kramar, župnik Mirne Peči Blaž Franko, preizkušena pričevalka za življenje in spremljevalka umirajočih Vladimira Novina ter pisateljica in družbena aktivistka Milena Miklavčič.

Slednja je predavala o vesti in pomenu sočutja v družbi, tudi ob koncu življenja. Tu je njeno razmišljanje ...

»O najtežjih trenutkih v življenju slehernega med nami se s svojimi sogovorniki pogovarjam že 50 let. K meni prihajajo različni ljudje, različnih starosti in poklicev. Skupno pa jim je nekaj, kar je pravzaprav pri večini ljudi pometeno pod preprogo. To pa so tisti trenutki o katerih tako radi molčimo. Ena od misli, ki jih predstavim na različnih predavanjih, ki jih imam po vsej Sloveniji, je ta, da pregovor, da je molk zlato, nikakor ne velja. Molk je največje zlo, ki so nam ga vbili v glave, da bi pred nami imeli mir. Zaradi tega, ker mislimo, da je bolje molčati, ali kot pravi slovenski pregovor kdor molči, desetim odgovori, so nas na nek način prisilili, da gledamo stran, v tla, ko gre o najpomembnejših težavah in vprašanjih, s katerimi se soočamo kot posamezniki in nenazadnje tudi kot narod.

V tem času, ko poslušam zgodbe in jih zapisujem, mi je umrl sin približno 30 let nazaj, imel je glioblastom. Takrat so rekli, da je neozdravljiv tumor, da nihče ne preživi. To so bili zame osebno tako težki trenutki, da vam o tem zelo težko povem in trajalo je skoraj 20 let, da sem brez, da bi me stiskalo pri srcu, šla na pokopališče, za trenutek postala in pomolila pred sinovim grobom. Vendar v teh težkih trenutkih so me reševale zgodbe, ki so mi jih prinašali ljudje in čakali na kakšno tolažilno besedo z moje strani. Eden od njih mi je dejal, da meni povedo tisto, kar župnikom zamolčijo. To pomeni, da so pripovedovali tako težke zgodbe, ki jih niso upali povedati niti domačemu župniku, zlasti ne, če so se osebno poznali.

Dolgo časa teh besed nisem poznala, kasneje sem ugotovila, da je tisto, kar je skupno nam vsem. To pa je vest. Ta presneta vest je pri nekaterih bolj izrazita, pri drugih manj. Pri nekaterih se pogosteje oglaša, pri drugih je leta in leta tiho, če ni tam nekje. In potem butne na dan kot da bi se odprlo brezno nekega vezufa in bruhalo lavo. V teh dolgih letih so prišli k meni tudi tisti, ki jim po domače rečemo »povojni likvidatorji«. Najhujšemu sovražniku ne želim, da bi se znašel v njihovi koži. Vrsto let, ko so bili mogoče še malo mlajši, je vest, ki je spala, ki so jo zatirali na različne načine, tam nekje čakala na svoj pravi trenutek. In potem je izbruhnila s takšno močjo, da je niso mogli ne živeti ne umreti.

Vprašati se moramo tudi o vesti tistega, ki pričakuje pomoč pri samomoru. Kaj si on misli, kako mu vest da, da nekoga prosi za takšno pomoč. To so grozljive stvari.

Ko se je pri nas začelo govoriti o tej evtanaziji, nisem mogla razumeti in doumeti, da sem nekaj takega za časa svojega življenja dočakala. Da med nami živijo ljudje, ki bi z levo roko na preprost način, bili za to, da pošljejo svojega bližnjega v smrt. To mi je nejasno, niti si ne morem predstavljati, da to ljudje resno mislijo. Ker je to skregano z našo vestjo, pa naj bo to vest naroda, ki mu pripadamo, naj bo to vest posameznika, ki bo to storil. Vprašati se moramo tudi o vesti tistega, ki pričakuje pomoč pri samomoru. Kaj si on misli, kako mu vest da, da nekoga prosi za takšno pomoč. To so grozljive stvari.

Ta vest nas opominja, naj ne počnemo tega, ker vest nam ne da miru, če naredimo nekaj slabega. Če že nekoga samo užalimo, nam vest ne da miru, dokler se ne opravičimo. Ne predstavljam si, kaj se bo zgodilo, če bodo zmagali tisti, ki so za. Kakšno vest bomo imeli vsi tisti, ki smo proti in bi morali storiti vse, da se ta »za« ne bi zgodil. In res, morda bi vas na tem mestu lepo prosila, pogovorite se s svojo vestjo in ko se boste pogovorili, vam bo ta prišepnila, pogovori se tudi s tistimi, ki so za, ker največkrat so med temi zlasti mlajši.

Naredite vse, da ne bo nikoli treba starega človeka, bolnika, invalida držati za roko in ga božati zaradi tega, da vam olajša dušo. Ampak da ga takrat božate zaradi tega, da mu pokažete, da ga imate radi. To je smisel, da se imamo radi na ta način, da nikogar ne pošiljamo v smrt. Imejte se radi, tudi na ta način.«