Franc Nahtigal | (foto: ARO)
Srce se ne boji - Franc Nahtigal
Srce se ne boji dr. Metod Benedik
Časopis Slovenec je 23. junija 1942 objavil tole novico: Komunistični partizani ubili štiri slovenske duhovnike. Vsa divjost protinarodnega partizanstva se je usmerila proti slovenski duhovščini. Ljubljana 22. junija. Po Ljubljani se je raznesla žalostna, grozna in skoraj neverjetna vest, da so komunistični partizani ubili župnika in kaplana v Šentrupertu na Dolenjskem Franca Nahtigala in Franca Cvara.
Župnija Šentrupert je ena od šestih župnij na Slovenskem, kjer so komunisti umorili po dva duhovnika.
Novica je napravila na ljudi velik vtis. Ogromna večina je strmela nad grozno novico, nekateri pa, ki so kljub dosedanjim dokazom o zločinstvu "osvobodilne fronte" in partizanov še omahovali, so končno tudi sedaj spregledali. Zopet se je zgodilo, da je Slovenec načrtoma in premišljeno dvignil roko zoper svojo duhovščino. Ni se še polegel vtis te novice, ko se je zvedelo, da sta ubita še dva druga duhovnika tudi iz okolice Novega mesta: župnik v Prečni , g. Janko Komljanec, ter kaplan v Hinjah, g. Henrik Novak.
Župnik Franc Nahtigal se je 18. marca 1900 na Vrhovem v župniji Žužemberk. Po končani gimnaziji v Novem mestu je vstopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani. Duhovniško posvečenje je prejel 29. junija 1926. Eno leto je bil semeniški duhovnik, nato je bil šest let kaplan v Velikih Laščah, štiri leta v Semiču in od leta 1937 tri leta v Dobrepoljah. Aprila 1940 je prišel v Šentrupert, ki se je aprila 1941 znašel v bližini razmejitvene linije med nemško in italijansko okupacijo slovenske meje.
Po vseh teh župnijah je deloval kot vnet dušni pastir. Posebej se je zavzemal za dobro versko vzgojo mladih. Spodbujal jih je, da se udeležujejo duhovnih vaj, da bi kot dobro oblikovani in osebno močni verni laiki mogli učinkovito delovati v Katoliški akciji ter prenašati vernost in kulturo na mlade generacije. Mlade je posebej spodbujal, da bi pogosteje pristopali k svetemu obhajilu in v povezanosti z Gospodom iskali smeri svojega delovanja in pri Njem črpali moč za vztrajnost. Veliko je študiral in kaj kmalu zaslutil nevarnost načrtnega širjenja komunističnega materializma. K temu so ga spodbujali papeški dokumenti, predvsem okrožnica Pija XI. (1922 – 1939) Divini Redemptoris (1937). Z njo je papež obsodil komunizem in se pri tem posebej oprl na dogajanja v Rusiji, Španiji in Mehiki, kjer so komunisti preganjali in tudi morili škofe, duhovnike in verne laike. S tem, ko je svaril farane pred nevarnostjo komunizma, se je seveda vse bolj izpostavljal. Kar slutil je, da ga bodo ubili in to slutnjo je včasih tudi omenil. Vendar je živel mirno in sproščeno v trdnem prepričanju, da ne more ravnati drugače.
17. junija 1942 je prišlo dvanajst partizanov v šentrupersko župnišče. Zahtevali so, da morajo župnik in oba kaplana takoj z njimi. Ker je bil kaplan Cvar na gradu Škrljevo na duhovni obnovi, so odpeljali le župnika in kaplana Brulca v svoje taborišče, ki je bilo v gozdu med Roženberkom in Cirnikom. Tja so privedli tudi kaplana Cvara. Po hudem mučenju so župnika Nahtigala, kaplana Cvara in nekatere druge 18. junija 1942 umorili. Po izkopu so 30. marca 1943 njegovo truplo po opravljenih pogrebnih slovesnostih prenesli na Veselo Goro pri Šentrupertu in ga skupaj s kaplanom Cvarom in bogoslovcem Hočevarjem položili v grobnico v stranski kapeli podružnične cerkve.
