Srce se ne boji - Emil Kete
| 07.10.2019, 10:51 Jože Bartolj
Ob številnih knjigah, ki so napisane o posameznih svetniških osebnostih, so najdragocenejši njihovi osebni zapisi, ki so pravo zrcalo njihovega notranjega bogastva. Tako smo globino svetosti papeža Janeza XXIII. lahko na poseben način spoznavali ob branju njegovega Dnevnika duše, ali pa prisrčno sproščenost pristnega krščanskega življenja sv. Terezije Deteta Jezusa skozi njene osebne zapise, ki so zbrani v knjigi Povest duše.
To so oni, ne v razlagah drugih, ampak so pristni, neponarejeni, nepopačeni.
Tako tudi Moj dnevnik mladega bogoslovca Emila Keteja jasno riše njegovo svetlo podobo. Čeprav je kratek - Emil ga je pisal od vstopa v goriško bogoslovje avgusta 1944 do mučeniške smrti proti koncu tega leta - nam vendar dobro predstavi mladega fanta, ki se je z vsem srcem oklenil Gospoda Jezusa. Njegovo kratko življenje se je čudovito ujelo z besedami apostola Pavla, ki jih je izbral za življenjsko geslo: "Življenje je meni Kristus" (Flp 1, 21).
Emil Kete je bil rojen v Dolenjah (župnija Planina pri Ajdovščini), 1. julija 1924. Vzgojen je bil v krščanski družini in je kmalu začutil duhovniški poklic. Leta 1937 se je vpisal v nadškofijsko gimnazijo v Gorici. Med tovariši je bil priljubljen in vse je kazalo, da bo odličen duhovnik. Poznal je mučence komunistične revolucije v Mehiki in je bil tudi sam pripravljen na tako smrt. Iz znanih dejstev lahko sklepamo, da so komunisti pripravljali njegov umor. Po končani gimnaziji v juliju 1944 se je vpisal na teologijo v Gorici.
Poglejmo kakšen utrinek iz Dnevnika: Prva vsakdanja misel mora hiteti k jutranjemu premišljevanju; tako se človek najlažje pripravi na molitev, ki je zelo pomembna za celodnevno duhovno življenje. Le če bom dobro premišljeval, bom imel zagotovljen dober izid vsakega dne.
Do sebe je bil kritičen: Koliko bi že moral napraviti v svojem duhovnem življenju, moja omahljivost pa je kriva, da sem tako malo napredoval. Spet se hočem bolj potruditi.
Je morda slutil mučeništvo? Emil je zapisal: S Kristusom moramo trpeti osamljenost na Oljski gori, z njim prenašati udarce svojih sovražnikov, krvavi pot, bičanje in križanje, ki ga je Jezus sprejel, moramo biti pripravljeni sprejeti tudi mi.
Tisto jesen je njegov oče resno zbolel. Komunistični aktivist v Gorici je Emila spodbudil, naj gre obiskat bolnega očeta. Sošolec ga je odvračal od tega in opozoril, naj bo previden. Emil je odgovoril: »Ne bojim se nikogar, saj sem nedolžen. Kaj lahko storijo z mano? Če se mi kaj zgodi, če me bodo ubili, kot so ubijali v Mehiki, bodo moje zadnje besede ›Živel Kristus Kralj‹.« Odšel je domov. Njegov oče je umrl po šestih dneh. Neki »terenec« je spraševal, kdaj se namerava vrniti v Gorico. Emil je sklenil, da se vrača 11. novembra. Šel bi z Nemci, ki so v bližini Ajdovščine imeli skladišče, iz katerega so vozili robo v Gorico. Njim so se lahko pridružili civilisti, da so imeli varnejšo pot. Ta dan pa niso šli, zato je šel naslednji dan sam, peš.
Na poti sta ga dve oboroženi ženski aretirali in predali dvema partizanoma pri Šempasu. V hiši, kjer je živela tašča njegove sestre, so zahtevali hrano, in povedali, da imajo s sabo "nekega farja" Njega so potem odpeljali . Tašča je spoznala Emila. Štirinajst dni so ga imeli zaprtega, potem so ga odpeljali nekaj kilometrov stran od Šempasa in ga, najverjetneje 26. novembra ustrelili. Jeseni 1948 so njegovo truplo pokopali na pokopališču v Braniku. Emil Kete je bil ubit kot nedolžna žrtev komunizma samo zato, ker je bil bogoslovec in študent teologije.
