Srce se ne boji - Lambert Erlich
Srce se ne boji | 17.09.2019, 12:03 Jože Bartolj
Lamberta Ehrlicha (1878 - 1942), duhovnika in bogoslovnega profesorja, so škofje postavili na čelo seznama žrtev komunizma, kandidatov za beatifikacijo. Bil je mož globokega duha in širokega srca, priznan znanstvenik, velik Slovenec, s srcem in dušo predan delu za narod. Rodil se je v Žabnicah pod Svetimi Višarjami.
Bogoslovje je študiral v Innsbrucku, tod prejel 1902 mašniško posvečenje ter naredil doktorat. Dušnopastirsko delo je začel v Beljaku in ga nadaljeval v Celovcu kot stolni kaplan. Od leta 1910 je bil tudi profesor v celovškem bogoslovju. V času prve svetovne vojne je Koroško zajelo pravo preganjanje Slovencev. Številne so zaprli in jih obsojali na zaporne kazni. Posebej so bili na udaru duhovniki kot skoraj edina slovenska inteligenca. Ehrlich se je po najboljših močeh upiral nasilni germanizaciji in je o teh dogajanjih s posebno spomenico seznanil dunajski parlament.
Leta 1919 so ga imenovali za izvedenca za koroško vprašanje pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni. Od blizu je doživljal nemški in italijanski nacionalizem in si prizadeval za čim večjo narodnostno ozaveščenost svojih rojakov. Izpopolnjeval se je na univerzi v Oxfordu v etnologiji in primerjalnem veroslovju, ki ju je pozneje vrsto let predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Slušateljem je ostal v spominu kot izreden učitelj.
Njegov kolega na fakulteti in koroški rojak Gregorij Rožman si ga je v času škofovanja vzel za pomočnika. Zaupal mu je skrb za študentsko mladino, ki jo je Ehrlich želel vzgojiti za odgovorno delo v slovenski družbi; mlade naj bi napajala zvestoba krščanski vernosti in nesebična služba svojemu narodu. Iz vrst njegovih poslušalcev so izšli voditelji študentskega kluba Straža in pomembni delavci pri Slovenski dijaški zvezi. Ehrlich jim je kazal pot v samostojno slovensko državo in jim odkrival vizijo politično zrelega naroda z lastnim poslanstvom v mednarodnem svetu. Resnični vizionar tiste slovenske prihodnosti, ki jo je še dolgo časa zaviral komunistični režim, ki pa se je petdeset let po njegovi smrti le začela uresničevati!
Tisti, ki so pripravljali revolucijo, so se ga bali in gledali v njem močnega nasprotnika. Ehrlich pa je vztrajal, odločen proti komunizmu, odločen proti italijanskemu okupatorju. Po naročilu škofa Rožmana je pripravil za Vatikan spomenico Razmere v "Ljubljanski pokrajini" z datumom 14. aprila 1942, kjer odločno obsoja italijansko okupatorsko dejavnost in oriše tudi revolucionarno dejavnost komunistov. Slednji so mu tudi javno začeli groziti s smrtjo. Dva dneva pred atentatom nanj so imeli študenti v klubu Straža svoj binkoštni zbor. Ehrlich jim je govoril o mučeništvu. Bogoslovcem je pri zadnji uri na fakulteti dejal: "Drugič bom govoril o mučeništvu." Dne 26. maja 1942 je zjutraj maševal v kapeli Cirilovega študentskega doma na Streliški ulici v Ljubljani. Malo pred osmo uro se je v spremstvu študenta Viktorja Rojica odpravil proti stolnici. Nedaleč od vhoda v Ljudsko kuhinjo sta jima prišla nasproti dva komunistična morilca. Ustrelil ga je Franc Stadler – Pepe, ki so ga kasneje razglasili za "narodnega heroja". "Ljudska oblast" se je Ehrlicha bala še po smrti. V začetku leta 1946 so na Žale pripeljali nemške ujetnike, ki so morali izkopati posmrtne ostanke Ehrlicha, študentov Župca in Kiklja in še nekaterih; odpeljali so jih proti Postojni in jih odvrgli v neznano brezno.
