Na javni radijski oddaji o pasteh asistiranega samomora

Pogovor o 19. 11. 2025, 19:03 Alen Salihović

Župnija Šentvid nad Ljubljano in Radio Ognjišče sta pripravila javno radijsko oddajo z naslovom Mnoge pasti asistiranega samomora. V dvorani Zavoda svetega Stanislava se je zbralo veliko poslušalcev, ki jih je, kot je poudaril župnik Tine Povirk, povezovala zavest, »da je življenje podarjeno« in da je čas umiranja lahko težak, a lep čas – čas bližine, hvaležnosti in poguma. Pogovor so oblikovali: pravnik dr. Jernej Letnar Černič, pediater in medicinski etičar dr. Urh Grošelj, dolgoletna vodja Hiše Ljubhospic Tatjana Fink in jezuit p. Ivan Platovnjak. Skupaj so pokazali, da vprašanje asistiranega samomora ni tehnična ali čustvena podrobnost, temveč poseg v same temelje civilizacije, prava, medicine in človekovega dojemanja smisla. Z vprašanji so sodelovali tudi študentje medicine in zbrani v dvorani.

Pravo in ustava: »Pravica do življenja ne vključuje pravice do smrti«

Prvi je spregovoril pravnik dr. Jernej Letnar Černič. Jasno je poudaril, da je zakon v neposrednem nasprotju z 17. členom ustave, ki določa, da je »človekovo življenje neodtujljivo«. Za tak poseg bi bilo treba ustavo spremeniti, česar pa ni mogoče storiti z navadno večino. Po njegovih besedah je zakonodajalec izbral »obvoz«, ki je pravno sporen in ustavno nezdružljiv.

Opozarja na nevarnost, da bo o življenju in smrti odločala komisija v sistemu javne uprave, ki je v Sloveniji pogosto izpostavljen konfliktom interesov in političnim vplivom. Še posebej problematična se mu zdi določba, ki zdravstvene delavce vnaprej izključuje iz kazenske in civilne odgovornosti, kar označuje kot protiustavno in nesprejemljivo. Poudari še, da zakon uporablja nejasne pojme, kot je »neznosno trpljenje«, ki odpira prostor samovolji.

»Če dovolimo, da država organizirano pomaga pri končanju življenja, posegamo ne le v individualno, temveč tudi v kolektivno dimenzijo človekovega dostojanstva,« je zaključil.

Medicina: razkroj temeljnega poslanstva zdravnika

Z medicinskega vidika je bil izjemno kritičen dr. Urh Grošelj. Asistirani samomor in evtanazija pomenita isto – namerno prekinitev človeškega življenja, kar razbije temeljni steber medicine, povzeto v načelu primum non nocere. Spomnil je na zapoved »Ne ubijaj«, ki je naša civilizacija ne pozna po naključju.

Predlagatelji izpostavljajo nekaj deset primerov na leto, pri čemer prezrejo več kot 20 tisoč smrti letno, med katerimi bi mnogo ljudi potrebovalo dobro paliativno oskrbo. V državah, ki so uvedle podobne postopke, se je praksa hitro razširila; v Kanadi danes predstavlja že večji odstotek vseh smrti.

Najbolj ga skrbi pritisk na ranljive: starejše, osamljene, bolne, socialno šibke. V raziskavah iz Oregona je največkrat naveden razlog za željo po smrti občutek, da so breme. »To ni svoboda, ampak krik stiske,« poudarja Grošelj.

Opozoril je še na nezanesljivost medicinskih prognoz in na nevarnost porušenega zaupanja med zdravnikom in bolnikom: »Če bolnik čuti, da zdravnik ne skrbi več samo za njegovo življenje, temveč lahko sodeluje pri njegovi smrti, se to zaupanje neizogibno omaje.«

Teološki pogled: človek kot dar, ne kot breme

Teološki vidik je predstavil p. Ivan Platovnjak. Poudaril je, da zakon spreminja pogled na človeka, saj ga ocenjuje po koristnosti in samostojnosti. Krščansko dostojanstvo pa temelji na tem, da je človek Božja podoba, ne glede na njegovo moč, zdravje ali uporabnost.

»Ko človek reče: ‘Ne zdržim več,’ pogosto ne išče smrti, ampak ljubezen,« je dejal. Iz svojih pastoralnih izkušenj ve, da je čas umiranja pogosto čas najglobljih sprav in novega odkrivanja ljubezni.

Zelo kritičen je bil tudi do zakonske določbe, po kateri v uradnih dokumentih ne bi bilo navedeno, da je šlo za asistiran samomor. Takšno prikrivanje označuje kot »uzakonjeno laž«, ki otežuje žalovanje in poškoduje resnico v odnosih.

Izkušnja hospica: bolečina duše zahteva bližino, ne injekcije

Izkušnje s terena je predstavila Tatjana Fink, dolgoletna vodja Hiše Ljubhospic. Poudarila je, da je umiranje prevečkrat razumljeno izključno medicinsko, kot propad telesa, medtem ko je v resnici globoko duhovno in odnosno dogajanje.

Ljudje pogosto najprej prosijo le, da jih ne bo bolelo. A današnja medicina zna skoraj vedno urediti fizično bolečino – največja rana je »boleča duša«, ki jo lahko zdravi le sočutna in potrpežljiva bližina.

Skrbi jo, da paliativna oskrba v Sloveniji ni sistemsko urejena. Mreža hospicov ni razvita, znanje o paliativni medicini v praksi ni dovolj široko. »Umiranje ne odvzame dostojanstva. Odvzame ga zapuščenost,« je poudarila.

Pripoved o njeni vnukinji, ki preprosto pove, da babica dela v hiši, kjer ljudje umirajo, je razkrila, da je smrt naraven del življenja, ki ga lahko otroci razumejo, če jim to pokažemo. Odrasli pa se smrti bojimo, ker smo izgubili stik z njo – in s tem stik s tem, kar nas dela ljudi.

Mladi: vprašanja, ki razkrivajo skrite pasti

Posebno težo so imela vprašanja študentov medicine. Spraševali so o prikrivanju resnice v dokumentih, o psihičnem bremenu zdravnikov in o uporabi učinkovin, ki niso preizkušene za ta namen. Dr. Grošelj je poudaril, da se postopki pogosto izvajajo brez strogo reguliranih protokolov, kar v tujini že povzroča dolgotrajne in travmatične smrti.

Spomnil je tudi na podatke, da med veterinarji, ki pogosto usmrčujejo živali, izstopa povečano število samomorov – kar kaže na težo, ki jo takšna dejanja nalagajo človekovi psihi.

Ogledalo družbe in vprašanje, kdo smo

V zaključnih mislih so gostje opozorili, da je vprašanje asistiranega samomora vedno tudi vprašanje o tem, kdo smo kot družba.

P. Ivan Platovnjak je povabil k poglobljenemu sprejemanju lastne minljivosti in k zaupanju, da je vsak trenutek življenja dar. Tatjana Fink je postavila vprašanje, ki ga pogosto postavlja bolnikom: »Kako bi živel današnji dan, če bi vedel, da večera ne bo?« Dr. Letnar Černič je spomnil, da ustavne vrednote niso politični okras, temveč temelj skupnosti. Dr. Grošelj pa je poudaril, da bi energijo morali usmeriti v sistemski zakon o paliativni oskrbi, ki bi pomagal mnogim.