Blaž Lesnik
Boštjan Smole
Tanja Dominko
Akcija
Akcija "Dobro delo dobro dene"

20 let: DDDD odmeva med sodelavci RO

19.11.2014, 06:15 Matjaž Merljak

Ob vstopu v letošnje jubilejno leto smo se radijski sodelavci hitro poenotili, da želimo s praznovanjem narediti kaj koristnega. Ni nam bilo do tega, da bi praznovali samo zaradi praznika. Jubilej dvajsetih let smo želeli obeležiti s posebno noto, z vsebino, ki bi v teh časih preizkušenj pripomogla k rešitvi ali vsaj omilitvi težav posameznikov. Z vsebinskimi poudarki opozarjamo večinoma na skupine ljudi, katerih glas ni pogosto slišan v javnosti, pa so vendarle del nas, del naše skupnosti in je zato prav, da imajo tudi oni svoje mesto in javno izkazano dostojanstvo ter spoštovanje.

Informativni program Radia Ognjišče se je v letošnjo akcijo Dobro delo, dobro dene (DDDD) vključil s pomočjo prispevkov s katerimi smo iz novinarskega vidika osvetlili osrednjo temo. "Opozarjali smo na bolne, umirajoče, na izzive s katerimi se soočajo družinske kmetije, spomnili na prostovoljce, ki delujejo v gorah, na gorske reševalce in zdi se mi pomembno, da smo to podprli tudi z novinarskimi prispevki, da smo to podprli na naših spletnih straneh in ne samo v programu," je povedala Helena Škrlec. Velika podpora akciji pa je tudi slikovno in video gradivo. "Fotografija v spletnem članku pove o tem, kako dobrodelni so ljudje, več kot tisoč besed," trdi Rok Mihevc. Vse pa je prevzela odprtost za pomoč sočloveku. Tudi taka, ko se avtoličar odreče dnevnemu zaslužku in ga podari za nakup dobrin v Mercatorju. "Spomnim se, da je v Ivančni Gorici skoraj vsakdo nekaj prispeval v nakupovalni voziček, med njimi so bili mnogi mladi, nad temi sem bila še posebej presenečena," je dejala Marta Jerebič, Tanja Dominko pa dodala: "Občutek, ko prejmeš pismo zahvale s strani tistih družin, ki smo jih razveselili, je res lep in veš da čeprav si samo novinar lahko delaš dobro." Da je akcija tudi priložnost, da se ustavimo in nekoliko razmislimo o svojem življenju pa je povedal Andrej Šinko. "Ta dobrodelna akcija je zame nek razmislek. Ko smo zbirali pomoč, sem se vedno vprašal, kaj bi bilo, če bi bil jaz v njihovem položaju?" "Bili smo velikokrat prijetno presenečeni, kako so nas sprejeli in nas presenetili z velikim številom pomoči v nakupovalnih vozičkih," pa je dejala Petra Gorše. Nas je akcija DDDD nagovorila, upamo, da tudi vas.

Nataša Ličen: Dobro delo je ljubezen, ki postane vidna

Februarja smo pristopili k reki solidarnosti mnogih, ki so pomagali v žledu prizadetim. Obiskali smo može v skupnosti Truške, kjer se po padcu zaradi odvisnosti, ki jih je pahnila v globoko brezno navidezne brezizhodnosti, znova učijo veselja in osmišljanja svojega življenja. Ob junijskem obisku kmetij na Koroškem smo izpostavili velik pomen medgeneracijskega sodelovanja. Dobro socialno okolje je velika sreča za človeka. Septembra pa smo se z dobrodelnostjo priključili festivalu Stična mladih, ko so v zgodbah dneva o dobroti razmišljali mladi. Svet je dober, dobrota prevlada, če dobro iščemo. Pa še dobro delo vsem le koristi in dobro dene.

Obisk pri oskrbovanki Mariji
Obisk pri oskrbovanki Mariji © Rok Mihevc

Matjaž Merljak: Dobro dene že čas, ki ga podariš

Z jubilejno akcijo DDDD naj bi - tako nam je bilo razloženo na prvem sestanku - storili konkretno dobro delo nekomu. Slišati je bilo preprosto, a kaj naj to pomeni v praksi? Ko sva s sodelavko Matejo Subotičanec v aprilu obiskala Varstveno delovni center v Novem mestu, sem ves čas gledal, kje in kako bom komu lahko pomagal. Pa mi ni uspelo drugega, kot pospraviti za sabo pladenj s krožnikom po malici. Vsi so bili tako pridni in skrbni pri opravljanju svojih dnevih opravil. Domov sem prišel z občutkom, da mi naloge ni uspelo opraviti, da bo treba iti še enkrat. A ko sem globlje premišljeval, sem spoznal, da oskrbovanci niso potrebovali moje fizične pomoči, toliko bolj so jim prav prišli moj čas, moja ušesa in moja ramena. Potrebovali so nekoga, ki se je k njim usedel, ni pogledoval na uro in jih je poslušal. Le poslušal, brez da bi jim delil nasvete - ker jih tudi dejansko nisem imel v rokavu. In ramena. Nikoli do takrat še nisem videl, kaj nekomu pomeni objem. Pa ne tisti površni, konkretnih objemov sem bil deležen.

Deležen sem bil tudi konkretnih presenečenj v dobrodelnem delu akcije DDDD, to je pri zbiranju pomoči za osem družin v stiskih iz okolja, kjer je akcija potekala. Brez besed sem namreč ostal večkrat: ko so v trgovino, kjer smo zbirali prišli pomoč, prišli ljudje tudi po 50 km daleč, ali ko sta mlajša upokojenca pustila poln voziček nakupljenih dobrot in ko je nekdo, ki komaj shaja, za druge namenili škatlo testenin. Kot dar uboge vdove v Jezusovi priliki ...

Boštjan, ki rad deli objeme
Boštjan iz VDC Novo mesto, ki rad deli objeme © Matjaž Merljak

Mateja Feltrin Novljan: Zdaj se mi marsikaj ne zdi več samoumevno - tudi hvaležnost

Če bi morala z eno besedo povzeti akcijo, ki poteka ob 20-letnici našega radia in vsa doživljanja ob njej, bi rekla hvaležnost. Če se mi je prej marsikaj zdelo samoumevno, se mi sedaj ne več. Kako krhko in dragoceno je zdravje, to vem že od nekdaj, a v prvi akciji sta se spoznanje in hvaležnost utrdila. Tudi sreča ob prejetih priboljških je bila s strani prejemnikov neverjetna. Kako težko je dobiti službo in da so razmere res alarmantne, sem spoznala maja v Prekmurju; tudi dejstvo, da sva z možem oba katoličana, olajša življenje in ne postavlja pred težke odločitve. Lepota praznovanja, združena z dobrodelnostjo, je bila v ospredju srebrne maše našega glavnega urednika Francija Trstenjaka. Kako težko je priti na vrh, kakšna milost je, da sploh lahko greš in kako dobro delo dobro dene, pa sem čisto dobesedno občutila avgusta, sredi deževne, mrzle, nič kaj prijazne Kalvarije, ko je moj pretežak nahrbtnik na svoje rame, poleg svojega, vzel Marko.

Vračam se k hvaležnosti. Naprej sem hvaležna za to, da delam v kolektivu, ki mu je mar stiska drugih ljudi, ki vidi majhnega človeka in ne ostane le pri tem, da ga gleda, ampak mu konkretno pomaga. Včasih bi si želela, da bi kot medij imeli veliko vrečo, iz katere bi lahko vsuli denar in pomagali. Pa je žal nimamo, zato naša pomoč brez vaše ne more zaživeti. A mogoče je pa prav v tem čar, smisel in upanje …

Mateja in Luka
Mateja in Luka © Marko Zupan

Pred prvim dddd-jem je bil pravzaprav strah kar precejšen – z Blažem sva se spraševala, kako bo slišati v etru, kako nas bodo sprejeli sredi Ljubljane, ko bomo zbirali hrano, sama pa sem se soočala z dejstvom, da bolezen ter z njo trpljenje ne izbirata po letih. A na koncu je prevladovala hvaležnost, da imamo tudi za bolne otroke najboljšo oskrbo in da smo delček dolgega dopoldneva skrajšali mlademu pacientu. Ljubljana pa se je izkazala za prijazno mesto.

Moja druga, sicer pa peta akcija po vrsti, naju je z Marjanom v maju vodila v Prekmurje, kjer sva v ospredje postavila ekumenizem in brezposelnost. Tu se je rodila hvaležnost za ljudi, ki živijo tako, da vera ni ovira, ampak most za preraščanje. Ekumenizem tu ni mrtva črka na papirju, snov za pisanje simpozijev, ampak za mnoge konkretna življenjska naloga, ki utrjuje in premaguje življenjske ovire - a ni enostavno in pravljično. Tema o brezposelnosti pa rojeva jezo, a kljub vsemu je bilo lepo, ko je naslednji dan zazvonil telefon in eden od poslušalcev je fantu, ki je spregovoril za nas, ponudil službo. Brezposelnost je še vedno zastrašujoča, mladi brez prihodnosti, vladajoči brez čuta za ljudi.

Veseli smo odziva naših poslušalcev
Veseli smo odziva naših poslušalcev © ARO

Avgustovska akcija je bila zame najlepša – zahtevala je največ napora in prinesla največ zadovoljstva. Torej še eno pomembno lekcijo za življenje – več ko vložiš, več dobiš. Ko sva z Blažem pred tem obiskala markaciste in opazovala njihovo delo, se ustavila pri dežurni gorski helikopterski reševalni službi, sva spoznavala, koliko dobrodelnosti je v vseh projektih: markacisti dobesedno delajo poti v brezpotjih, tudi in predvsem na nevarnih predelih, gorski reševalci rešujejo življenja v težkih okoliščinah.

Vzpon na Kredarico je bil dolgo načrtovan, a do konca vprašljiv, saj vremenska napoved ni bila obetavna. Priznam, v nekem trenutku sem si želela, da bi bila res slaba, da bi lahko mirno in brez slabe vesti rekli, vreme nam je preprečilo. A ni bila, zato odločitev, da gremo. Z Markom in Blažem smo se iz Krme odpravili zgodaj, tako kot je treba, se počasi vzpenjali in na Kalvariji doživljali vsak svojo kalvarijo. To so bili zame trenutki največje nemoči – mraz, veter, dež, pretežak nahrbtnik in utrujene noge, roke, ki jih v nekem trenutku nisem več čutila. Marko je delal dobro delo in del Kalvarije nosil še moj nahrbtnik, jaz pa sem občutila, kako dobro dene. V glavi pa nevihta vseh mogočih misli … Na vrhu je bilo seveda vse poplačano. A prav v tem ključnem trenutku sem spoznala, v čem je čar hvaležnosti - lahko bi se do nadaljnjega pritoževala, a odločila sem se, da ne bom jezna, ker je deževalo, pihalo, zeblo, ker smo bili premočeni do kože … Odločila sem se, da bom hvaležna, ker sem zmogla priti na vrh in ker je samo deževalo, ni pa treskalo. Strel sem se namreč najbolj bala. In vzpon na Kredarico je v meni spremenil marsikaj - hvaležnost za to, da sta moja sodelavca Marko in Blaž več kot to, sta prijatelja; hvaležnost, da se je v dolini dogajal čudež in rekord v darovanju; hvaležnost za mojo družino, ker zaradi nje zmorem vse to. In hvaležnost za vsa prejeta pisma zahvale, ki smo jih tokrat prejeli v izobilju. Gorenjci smo dobri ljudje, hvala!

Petič pa sem bila v arboretumu na Čarobnem dnevu, ko smo zbirali zvezke, torbe, igrače za otroke v stiski. Kar veliko je bilo takih, ki so šli mimo naše stojnice in se naredili »francoze«, oni pač z revščino nimajo nič. A na drugi strani je vedno močnejša dobrota in tudi tokrat smo na koncu razveselili mnoge otroke, ki so od sodelavk Karitas dobili čisto nove torbice, zvezke in kup lepih igrač, da bodo tudi oni občutili, da niso sami. Hvala, dobri ljudje!

Marko Zupan, Mateja Feltrin Novljan, Blaž Lesnik in France Urbanija v kapelici na Kredarici
Marko Zupan, Mateja Feltrin Novljan, Blaž Lesnik in France Urbanija v kapelici na Kredarici © ARO

Robert Božič: Videti sočloveka in mu s svojimi rokami pomagati

Glavna misel druge letošnje akcije Dobro delo dobro dene, je bila opozoriti na pomen dela za skupnost. Skupaj z Natašo sva se poskušala vživeti v kožo tistih, ki svoje roke, znanje in sposobnosti nesebično ponudijo v pomoč ljudem v stiski, po drugi strani pa tudi pokazati, kaj tak hiter odziv pomeni za ljudi, ki so se znašli v težkih razmerah.

Tako ste lahko takrat slišali nekaj zgodb, ki so nastale v Postojni, v tistih najtežjih dneh letošnje žledne ujme, ko so mnogi ljudje naredili veliko več, kot so bili dolžni, da so pomagali ljudem ujetim v led in mraz ter jim poskušali olajšati življenje. Letošnje leto z ujmami žal ne prizanaša, po drugi strani pa nam v tem zmedenem času brezbrižnosti, ponuja tudi jasne in oprijemljive zglede nesebične pomoči ljudem v stiski. Zgled ljudi, ki sva jih z Natašo februarja srečevala na postojnskem, me je navdušil in prepričan sem, da je navdušil tudi naše poslušalce, ko so prisluhnili zgodbam, ki smo jih objavili. Zanimiva izkušnja pa je bil tudi obisk v Skupnosti Vrtnica v Truškah nad Marezigami, kjer smo trije radijci čisto konkretno eno dopoldne pomagali tamkajšnjim varovancem pri obnovi njihovega domovanja.

Na kmetiji pri Šašl
Na kmetiji pri Šašl © Nataša Ličen

Nekaj podobnega pa sem doživljal tudi v junijski akciji DDDD. V mednarodnem letu družinskega kmetovanja smo se namreč odpravili na obisk na nekaj koroških gorskih kmetij in tam spoznavali njihovo življenje, težave s katerimi se soočajo, prizadevanja, da jih odpravijo ali zaobidejo, predvsem pa načrte, kako življenje in delo usmeriti v prihodnjih korakih, da bi zemlja ostala obdelana, da bi bila rodovitna tudi za prihodnje rodove in bi seveda omogočila kolikor toliko dostojno preživetje sedanjim. Prav junijska akcija pa je pokazala, kako pomembna je medgeneracijska povezanost, ki tem kmetijam daje trdnost in jim omogoča obstanek. Prepričan sem, da to povezanost, ki smo jo junija lahko od blizu spoznavali na kmetijah na Koroškem, še kako potrebujemo, če hočemo kot narod ustaviti propad in končno narediti korake naprej. Jih bomo?

Blaž Lesnik: Praznovati aktivno

Praznovati tako, da ni vsa ustvarjena pozornost obrnjena v slavljenca. To mi je bilo najbolj všeč pri ideji akcije Dobro delo dobro dene. Timski proces nabiranja idej, imena akcije in načina izvedbe in izziv, kako naj kot medijski delavci naredimo nekaj dobrega za sočloveka v stiski – vse to je prineslo dodatni zagon. Pri dobrodelnih akcijah se namreč ni težko ujeti v zanko lastnega hvalospeva in zadovoljnega naštevanja zbranih kilogramov, vozičkov ali česarkoli že ...

Osnovno poslanstvo naše akcije torej ni zgolj poročevalsko, ampak da sočloveku, ob katerem smo, damo nekaj tudi sami. Kako in kaj? Univerzalnega odgovora ni in tudi sam sem se pred izzivom znašel že meseca januarja v hiši Hospic. Biti ob umirajočem, biti z žalujočim – trenutki, v katerih se človek ne znajde dobro, ko bi se najraje skril za svojo uradno vlogo novinarja. „Nekaj več“ je bilo v tem primeru prav odpreti se sočloveku, ga poslušati in biti ob njem. To je potrdil tudi sogovornik Blaž, ki mu je tistega dne umrla soproga ... Hiša Hospic, kjer smo bili januarja, to svojim poslanstvom počne ...

Hospic skriva težke zgodbe
Hospic skriva težke zgodbe © Izidor Šček

Moj drugi izziv „dodane vrednosti“ pa je bil avgustovski vzpon na Kredarico. Iti v gore in nekaj dobrega narediti za druge? Ja, to počnejo gorski reševalci in markacisti, ki v tem, marsikomu tako ljubem svetu, nesebično priskočijo na pomoč. Njihovo delo smo izpostavili, jih obiskali na njihovem delovnem mestu, kjer nam je o strahu spregovoril vodja markacijske akcije v Kamniški Bistrici Zdenko Bodlaj.

Prav tako kot markacisti morajo za svojo varnost pri reševalni akciji poskrbeti tudi gorski reševalci. Ko smo se 20. avgusta v dežju vzpenjali proti Kredarici, pa je odločitev, da svoje napore, misli in molitve posvetimo bolnim in trpečim zaokrožila še naš namen akcije: narediti torej nekaj več in nekaj konkretnega. In v obeh primerih se je potrdilo, da dobro delo, dobro dene tudi nam.

Marjan Bunič: DDDD - neprecenljivo

Projekt „Dobro delo dobro dene“ smo radijci načrtovali z iskreno željo narediti konkretne korake v tem, kar je pravzaprav tudi naše poslanstvo – biti blizu ljudem, se povezovati in predvsem pomagati. Vendar si na začetku najbrž nihče med nami ni predstavljal, kako globoko bomo lahko vstopali v življenja mnogih in kako globoko bo to odmevalo v nas samih. Stara modrost pravi: „Ne dotikaj se rane, če je nimaš s čim obvezati ...“ Tako smo se dostikrat znašli pred dilemo, kako pristopati k tistim, ki so na kakršen koli način ranjeni, kaj jim prinesti, kaj jim ponuditi, da ne ostanemo le pri radovednem kukanju v tuje življenje. Kajti tudi zgodbe o stiskah je vendarle potrebno pripovedovati – da opozarjamo, da sočustvujemo in da premikamo ... Tako smo iskali načine in pri tem spoznavali različne življenjske situacije, v katerih se slej ko prej lahko znajde vsakdo med nami.

Po odgovore smo se odpravili na vas ...
Po odgovore smo se odpravili na vas ... © Jure Sešek

Ko sva se denimo z Juretom podala na Ptuj raziskovat pojav osamljenosti med ljudmi, se mi je potrdilo predvidevanje, da je to eno najpogostejših pomanjkanj sodobnega časa. Še več – zelo prikrito je. Mnogi ljudje so obkroženi z množicami in življenjem, ki okoli njih utripa z neverjetno intenzivnostjo in hitrostjo, pa so vendarle boleče osamljeni. Nekateri se sami skrijejo v samoto in si v njenem okrilju uredijo udobno življenje, v katerem drobne pozornosti igrajo zelo veliko vlogo. Drugi pa si ne zmorejo pomagati in jim v samoti strahotna bolezen osamljenosti slej ko prej napade srce ter ga razjeda do pogubnega konca, če nekdo od zunaj ne prekine začaranega kroga. Pa kako malo je potrebno! Iskreno vprašanje „Kako vam gre?“, prijazen klepet, morda kakšna pozornost, pa je lahko že vse popolnoma drugače ...

Simona in Aleksander v pogovoru z Marjanom
Simona in Aleksander v pogovoru z Marjanom © ARO

Druga presunljiva izkušnja, ki sem jo doživel ob našem letošnjem projektu „Dobro delo dobro dene“ je občutek brezizhodnosti in obupa mlade generacije, ki je žal še kako prisoten, a prav tako kot mnoge druge bolečine, večkrat prikrit in o njem premalo govorimo. Z Matejo sva v Murski Soboti odprla zgodbo brezposelnosti med mladimi in skoraj na vsakem koraku naletela na njene žrtve. Mlade izobražene ljudi, polne volje in želje po delu, po dokazovanju samega sebe, po izpolnitvi v eni najosnovnejših človekovih pravic ..., ki pa se izgubljajo v občutkih nevrednosti ob stalnih zavrnitvah. Po več sto poslanih prošnjah za kakršno koli delo, pri katerih postane visoka izobrazba celo velika ovira, je skorajda logičen končni sklep: gremo v tujino ...

Resnične zgodbe so to. Resnično življenje. Zato se moramo ob njem neumorno spraševati: „Kako lahko pomagam?“ Ali še bolje: „Kako lahko kaj spremenim?“ Tako je ob vsej grenkobi vsakega dvajsetega v mesecu resnično dobro delo, ko smo radijci kaj malega premaknili, kaj malega spremenili in koga vsaj za hip razveselili. Neprecenljivo ...

Jure Sešek: Odnosi pot do dobrega dela

Dobro delo je že vseh dvajset let ena izmed vsebin, ki iščejo prostor v našem programu. Zato se mi zdi rdeča nit naše dvajsetletnice prav izbrana in koristna. Ko smo se marca dotaknili osamljenosti, je kapucin br. Milan Kvas dejal: Prav pomanjkanje dobrin kaže na veliko pomanjkanje odnosov. Če bi imeli prave odnose, bi bilo manj pomanjkanja! In o pravih odnosih je govorilo tudi julijsko srečanje ob srebrnomašniku Franciju Trstenjaku, ko smo v Mariboru krepili medsebojne vezi, se zahvaljevali in prosili za blagoslov v prihodnje. Vse pa je spremljalo zbiranje dobrin, konkretna pomoč ljudem v stiski. In, kot vedno, dobro je delo!

Na sončnem dvorišču z nasmejano sogovornico
Na sončnem dvorišču z nasmejano sogovornico © Marjan Bunič

Jože Bartolj: Dobro delo dobro dene tudi z umetnostjo

Novembrska akcija DDDD nastaja v okviru likovne kolonije, ki poteka na Sinjem vrhu nad Ajdovščino vsako poletje. Tam se slab teden, od ponedeljka do petka, na pobudo Škofijske Karitas Koper, zbirajo umetniki, ki darujejo svoj talent in čas za ljudi v stiski. To delajo brezplačno in dobrodelno. Prihajajo iz vseh koncev sveta, vsak s svojo lastno zgodovino, s svojimi problemi in pogledi, a združeni v temeljni humanistični drži. Želijo pomagati ljudem, ki so v stiski. Na svoj način, s svojimi sredstvi in orodji.

Izkupiček likovne kolonije je bil letos posvečena tujcem. Nekateri umetniki, ki so sicer redno zaposleni za čas bivanja v koloniji vzamejo celo redni letni dopust. Nekateri slikarji, ki sicer prihajajo od drugod, so si pri nas ustvarili svoje bivališče. In kakšne izkušnje imajo s Slovenci? Zelo dobre pravi slikarka Maša Mašukova. Če nam dobri ljudje takrat ne bi pomagali, ne vem kako bi bilo?

 Veliko zgodb o stiskah smo slišali in tudi umetniki se nemalokrat znajdejo v v njih, saj njihovemu delu gospodarska in druga situacija ni naklonjena. A kljub temu so odprli srca in pomagali na svoj način. Zgodbam umetnikov prisluhnite jutri, v četrtek, 20. novembra, od jutra do poznih popoldanskih ur.

Tanja Dominko: Ljudje so občutljivi za stisko drugih

Ob naših popotovanjih po krajih, v katerih smo pripravili akcije Dobro delo dobro dene in v Mercatorjevih trgovinah prosili za družine v stiski, smo vsakič znova ugotavljali, da so ljudje občutljivi za stisko drugih, čeprav bi morda dandanašnji marsikdo rekel, da ima vsak svojih težav čez glavo. Nekateri so prav zaradi naše akcije tistega dne obiskali trgovino in v naš voziček namenili del nakupa. V januarski akciji je bila ena takih Magda. Močno razumem razmere, čeprav nisem bila sama nikoli v taki stiski. Vedno delujem na takih področjih, najprej v bolnišnici, potem pri upokojencih, zdaj pri Karitas. Nekako sočustvujem z ljudmi, saj si mislim, da nikoli ne veš, kdaj tebe doleti kaj podobnega.

Najboljša ekipa - ob januarski akciji
Najboljša ekipa - ob januarski akciji © Izidor Šček

Ko smo srečevali različne ljudi, smo dostikrat dobili solzne oči. Sama se spomnim gospoda na invalidskem vozičku, ki je namenil za nakup hrane 100 evrov, slepega gospoda, ki ga je v trgovino pospremil prijatelj in družinam v stiski je namenil celoten nakup tistega dne. Prav tako pa verjetno ne bom nikoli pozabila besed štiriletne deklice, ki je dejala, da njihovo petčlansko družinico vodi geslo: česar se mi veselimo, radi z drugimi delimo. In čeprav imajo samo eno plačo pri hiši, je bil njihov prispevek za tiste, ki imajo še manj, precej obilen. Kako pomembno je k dobrodelnosti vzgajati že male otroke in kako ti zelo dobro razumejo, za kaj gre, če jim le znamo razložiti na primeren način. Dobro delo je dobro delo tudi nam v vseh teh mesecih, ko smo se na poseben način približali ljudem v različnih krajih po državi, razbijali predsodke o sebi in predvsem prek prijaznih, nasmejanih in zadovoljnih obrazov … pričevali.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Dobro delo dobro dene , Slovenija , Radijski utrip , Dogodki

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc) Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc)

Novinarji in resnica, izkušnja dr. Jožeta Možine

Na god zavetnika novinarjev, sv. Frančiška Saleškega, se katoliški novinarji še posebej zavemo, kako pomembno je javnosti posredovati resnico. A žal imajo nekateri novinarji s tem težave, saj so ...

Janez Janša (photo: Rok Mihevc) Janez Janša (photo: Rok Mihevc)

Znano je ime novega mandatarja: Samo DaniJanša

Volitve so pred vrati in o tej temi bomo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, gotovo do njih še velikokrat spregovorili. Tokrat smo trenutno aktualno politično stanje pokomentirali s p. ...