Sledili smo beli piki z rdečo obrobo in helikopterskemu hrupu

Dobro delo dobro dene | 26.08.2014, 14:33 Blaž Lesnik

Ob naši avgustovski akciji „Dobro delo dobro dene „ na Kredarici in v dolini (zahvale za zbrano hrano in pripomočke za socialno šibke družine še prihajajo) smo poiskali tudi dve dobri zgodbi, ki sta tesno povezani s planinstvom. Obiskali smo kamniške markaciste na akciji v soteski Predoselj in helikoptersko reševalno enoto na Brniku. Oboji, tako markacisti kot gorski reševalci svoje delo opravljajo prostovoljno, zato smo jim želeli s predstavitvijo njihovega dela reči „hvala“.

Vsak, ki hodi v gore, dobro ve, da so vzdrževane planinske poti zelo pomembne za uspešno turo, še bolj pa se tega zaveda tisti, ki je v gorah kdaj zašel. Za mrežo 1.661 planinskih poti v skupni dolžini prek 9000 km po vsej Sloveniji skrbijo za to usposobljeni markacisti, ki svoje delo opravljajo prostovoljno. Naša ekipa je obiskala zaključna dela na Koželjevi poti v Kamniški Bistrici, ki je bila zaradi februarskega žledoloma neprehodna. Vodja akcije in markacistov pri Planinskem društvu Kamnik Zdravko Bodlaj: "Ob tej naravni ujmi je poškodovalo približno 40 km poti, ki jih oskrbuje naše planinsko društvo. Najprej je bilo potrebno strokovno odstraniti podrto drevje, kar je že za profesionalce izziv".

Koželjeva pot popelje izletnika ob bregovih hladne gorske reke Kamniške Bistrice skozi slikovito sotesko Prédoselj naravnost v naročje kamniških planin. V tehnično zahtevnem delu soteske je podrto drevje zaprlo prehod preko naravnega mosta, zato je bilo potrebno obnoviti ograjo na mostu in napraviti dohode ter utrditi brežine poti.

"Da postaneš markacist, moraš predvsem imeti rad hribe. To je način življenja: veliko časa preživiš v gozdu ali v skalah, s svojim delom pa skušaš narediti nekaj dobrega za vse uporabnike, ki se morda niti ne zavedajo, kako so včasih postavljali te poti in kako jih zdaj vzdržujemo. Biti markacist je nekaj posebnega", je zaključil vodja kamniških markacistov Zdravko Bodlaj.

Prostovoljno in srčno delo markacistov v gorah dopolnjujejo gorski reševalci. Obiskali smo helikoptersko enoto na Brniku, kjer so svoje zgodbe z nami delili vodja gorske policijske enote Robert Kralj, dežurni policist Boris Piskernik, gorski reševalec Janez Rozman in zdravnik dr. Jurij Gorjanc.

„Če ponesrečencu ne moremo več pomagati, so nam svojci hvaležni, ker jim pripeljemo pokojnika, ki ne ostane izgubljen v gorah, tudi to je naše delo,“ je povedal Boris Piskernik

Robert Kralj je priznal, da nekaj stresa, ki ga doživi ob svojem delu, prenese tudi na družino, predvsem ko gredo v gore, saj je takrat še bolj pozoren na vsak korak družinskih članov.

Vsi so se strinjali, da so občutki, ko nekoga rešijo, nepopisno lepi, veseli so zahval ponesrečencev, ki se včasih na novo rodijo. Žal pa se zgodi, da je scenarij tudi črn.... Dr. Jurij Gorjanc: „Ni potrebe, da nosimo več kot zmoremo, čisto človeško se mi zdi, da lahko nekomu zaupamo. Niti ne pričakujem kakšnih velikih besed, le to, da nas nekdo posluša.“