Dobro delo dobro dene v Mozirju, Velenju in na Koroškem

Dobro delo dobro dene | 20.06.2014, 09:19

V mednarodnem letu družinskega kmetovanja in v letu praznovanja 20-letnice Radia Ognjišče se radijci danes ustavljamo na nekaj koroških gorskih kmetijah in spoznavamo njihov življenjski utrip ter izzive, ki se jim postavljajo.

Do zemlje in do živali moraš imeti veselje, potem je življenje na kmetiji »luštno«

V sklopu junijske akcije Dobro delo dobro dene smo, ob obisku kmetij na Koroškem, izpostavili tudi velik pomen medgeneracijskega sodelovanja. »Besede vlečejo, zgledi mičejo« pravi ljudski pregovor. Posnemanje je pomembna duševna zmožnost. Pretežni del vsega, kar znamo, smo pridobili s posnemanjem. Dobro socialno okolje je velika sreča za človeka, slab zgled in slabo okolje pa huda nesreča, tako meni antropolog Jože Ramovš. Ko spoštujemo in cenimo dobre lastnosti ljudi iz svojega okolja, se naša ravnanja in doživljanja usmerjajo po njih, kot magnet. Ljudje smo si med seboj potrebni za medčloveške odnose po »srčni« plati. Prav tako pa za skupno delo, da lahko preživimo. Družbena delitev dela je danes do skrajnosti razčlenjena. Nekdaj so ljudje sodelovali pri delu in se posvetovali, kako organizirati življenje. Za vsakdanjo uspešnost je sodelovanje še vedno nujno potrebno. V nasprotnem razvoja ni in so naši napori lahko jalovo delo. Kako pomembno je sodelovanje v družini, med družinskimi člani, ki sobivajo na kmetiji, smo se pogovarjali tudi med obiskom nekaterih koroških kmetij.

Zinka Gostečnik z domačije Pri Šašl: "Mi imamo to zemljo radi, ampak ni pa te bolestne navezanosti nanjo. In sploh ni bilo nobenega problema... Zanimivo za našo kemtijo ap je to, da ni prevzemal kmetije najstarejši sin ampak tisti, ki je bil najbolj sposoben. zato se je tudi iz generacije v generacijo priimek menjal, zato ker tudi ženske prevzemajo kmetijo... V naši hiši živi deset ljudi. Moj mož Luka, najini trije otroci, moji starši, moj stric in še dve moji sestri. Mogoče se zdi veliko, ampak ko je treba opravljati delo, se še vedno zgodi da dva ali trije ljudje zmanjkajo."

Antonija Zorman z domačije Spodnji Kavdik: »Včasih so ljudje s tolikšnim veseljem gospodarili na svojih kmetijah. Tega je danes manj, nekateri imajo preveč, drugi premalo, veliko kmetij je tudi v najemu. Zadovoljstvo kmečko življenje prinaša, če greš rad v naravo, na vrt, med živali. Vrt je naša bio trgovina. Kadar me boli glava, me med delom v vrtu vedno neha. Ko sem se poročila na to kmetijo, sta bila pri hiši, poleg mojega moža, še dva njegova brata, ki sta pomagala in veliko pripomogla k boljšemu in tekočemu ritmu na kmetiji. V družini, ki je medgeneracijska in živi pod skupno streho, mora biti spoštovanje. Če se spoštujejo med seboj in se poslušajo, potem gre, življenje je lahko lepo, v nasprotnem pa je nemogoče sobivati v sožitju in napredovati tudi s kmetijo.«

Mija Mirkac z domačije Rebernik o delu na kmetiji: "Mislim, da moraš sam pri sebi razčistiti, v kaj se spuščaš. Morda imamo na naši kmetiji res to prednost, da nas je več, ki smo sposobni postoriti vse potrebno v hlevu, kar se tiče molže in krmljenja, da res nisi tako vezan. Da lahko nekdo drug vskoči, če je treba in namesto tebe postori. To nam omogoča, da gremo tudi na dopust. Vsaka generacija oziroma družina posebej, pa vendar."

Vinko s kmetije Rebernik: »Vsak, ki pride k družini ima svoje dobre lastnosti, tudi pomanjkljivosti, seveda. To moramo vedeti in si priznati, da smo vsi samo ljudje, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pomembno je, da se spoštujemo, da se razumemo in da vsak dela, kar ga veseli in ima za svoje delo skrb. Pa »potrošni« ne smemo biti preveč. Na kmetiji, če so živali, pač ne moreš kar oditi od doma, kadar te je volja. Danes je na kmetiji veliko sprememb. Nekdaj je bilo vse bolj skromno. Ne moreš pa zdaj mladim reči, nimate prav. Kar sem jaz izkusil in kakor sem jaz delal, tega ne morem vsiljevati mladim. Živijo v drugačnem času, zdaj je elektrika in sodobnejša tehnika. Ne smemo jih zavirati in jim vsiljevati svoje. Nikoli se nisem vtikal v njihove odločitve, pomagam jim po svojih močeh in vzgajam vnuke, zdaj že pravnuke. Poslušati se morajo, potem je v redu. S šestdesetimi leti sem se upokojil in vse prepustil mladim. Če bi tega ne storil, mislim, da tudi mladi ne bi delali naprej. Verjetno bi vse skupaj pustili, si priskrbeli službo v dolini in dali morda kmetijo v najem. Prepustiti jim je treba kmetijo pravi čas, da jo prevzamejo in delajo po svoje naprej, s tokom časa. Jaz pa jim pri tem lahko pomagam s svojim pogledom, morda nasvetom, a nikdar ne oporekam. Družina mora delati skupaj, kjer pa se razdelijo, tam prihodnosti ni, oziroma gredo težje naprej.«

Ostati na kmetiji, prevzeti njeno vodenje ni enostavna odločitev. Veliko veselja je potrebnega, sposobnosti prilagajanja, zaupanja, brez ljubezni do zemlje pa enostavno ne gre.

Mija Mirkac o veselju, da naslednji rod prevzema kmetijo: "Največ kar je, je to, da ti je dano, da lahko nekdo to tvoje delo, to tvoje delo pelje naprej. Da imaš mlade, da isto vidijo, da ti pomagajo,

in da hočejo sprejeti tak način življenja. Upam da bodo časi taki, da bodo omogočili preživetje in razvoj. Ker ni smisel življenja, da samo preživiš, človek je ustvarjen da ustvarja, to je gonilna sila.

Toni Zorman: "Do veselja pride spontano. Treba je že malega navaditi, da pomaga pri delu, da ima veselje do strojev do dela z živino. Zvečer so vsi naši otroci v hlevu. Ta mala napaja teleta, srednja krmi, fant pa še vse ostalo porihta..."

Marjana Zorman z domačije Spodnji Kavdik: »Tašča ogromno pomaga. Treba se je navaditi, vsak malo potrpi in se da. Pred leti, ko sem še hodila v službo, sem se težje privadila na življenje ves čas na kmetiji. Zdaj pa ne bi zamenjala za nič. Mladi, če ne rastejo na kmetiji, nimajo teh delovnih navad. Tisti z mesta bodo težko zdržali na kmetiji. Najtežje je poleti, ko je košnja. Veliko je bregu in s traktorji, ko pospravljamo seno, je zelo nevarno. Veseli smo obiska, da se lahko pokažemo in povemo, kako živimo. Z možem sva usmerjena bolj v živinorejo, pri tem nama bo morda sledil sin, hčerki pa razmišljata o pridelavi zelenjave oziroma o vrtnariji. Odvisno, kateri od njih bo ostal na domačiji. Prednosti na kmetiji so v razporeditvi časa, si sam svoj gospod, lahko si urediš dan po meri. Ni tolikšne naglice, kot v dolini, narediti je treba, seveda, toda urnik si določaš sam in tako lahko dnevi tečejo bolj umirjeno.«

 

---

Zbiranje darov za družinev stiski

Med 9.00 in 12.00 uro je bila naša ekipa v Hipermarketu Velenje in je zbirala darove za osem družin iz savinjsko-šaleškega področja, ki so nam jih pripročili Karitas Velenje in Mozirje. Ob 12.00 se bomo pri molitvi zbrali v župnijski cerkvi v Mozirju, zvečer ob 20.00 pa bomo v Kulturnem domu v Mozirju pripravili koncert ljudskih pevcev in godcev.

Koncert ljudskih pevcev in godcev

Na srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž v Kulturnem domu v Mozirju bodo nastopili:

• Robnikovi sestri iz Konjskega vrha nad Lučami
• Fantje z vasi iz Škocjana in okolice
• Bistrške škuorke iz Ilirske Bistrice
• godec na citre Franc Roban iz Robanovega kota
• Ljudski pevci Tepanje
• Fantje artiški
• Sestre Jakob iz Zavrha pri Dobrni
• ter godec na harmoniko Tadej Murkovič iz Bodislavcev.

Koncert bosta vodili in povezali Vesna Sever Borovnik in Nataša Ličen. Vstop je prost, lepo vabljeni!

Leto 2014 - Leto družinskih kmetij

Cilj mednarodnega leta družinskega kmetovanja, ki ga je razglasila OZN, je ponovno postaviti družinsko kmetovanje v središče kmetijskih, okoljskih in socialnih politik, pravijo odgovorni na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje. To naj bi omogočilo, da bi prepoznali tako pomanjkljivosti kot tudi priložnosti tega področja, in s pravilno usmerjenimi programi naredili premik k bolj enakovrednemu in uravnoteženemu razvoju podeželja.

V programskem obdobju do leta 2020 naj bi tako posebno pozornost posvečali razvoju družinskih kmetij, saj je jasen njihov pomen za pridelavo kakovostne in varne hrane, ohranjanje biotske raznovrstnosti in kulturne krajine, družinske kmetije pa imajo pomembno vlogo tudi s socialnega vidika ter izjemno vlogo pri ohranitvi vitalnega podeželja.