Dobro delo dobro dene: Videti in se odzvati

Dobro delo dobro dene | 20.02.2014, 22:58

Glavna misel druge letošnje akcije Dobro delo dobro dene, ki jo ob 20-letnici Radia Ognjišče pripravljamo vsakega 20. v mesecu, je bila opozoriti na pomen dela za skupnost. Z zgodbami, ki jim je bilo mogoče prisluhniti v našem radijskem programu, smo odstirali dva pogleda. Poskušali smo se vživeti v kožo tistih, ki svoje roke, znanje in sposobnosti nesebično ponudijo v pomoč ljudem v stiski in pokazati, kaj tak hiter odziv pomeni za ljudi, ki so se znašli v težkih razmerah.

V dopoldnevu ste lahko slišali nekaj zgodb, ki so nastale v Postojni, v tistih najtežjih dneh letošnje ledne ujme. Mnogi ljudje so tiste dni naredili veliko več, kot so bili dolžni, da so pomagali ljudem ujetim v led in mraz ter jim poskušali olajšati življenje. Precej prostovoljnih gasilcev, delavcev elektro podjetij in drugih, pa se še vedno iz dneva v dan trudi, da bi odpravilo škodo po ujmi, in ljudem zagotovilo kolikor toliko normalne razmere za življenje.

Njihov trud je neprecenljiv, njihovo ravnanje, ko ljudem v stiski nesebično ponudijo svoje roke in znanje, pa je bogastvo, ki ga moramo znati ceniti in biti zanj hvaležni.

Če ne slišiš, tudi vidiš ne potreb sočloveka

V času našega obiska je bila pri gospe Mariji negovalka Romana, ki delo oskrbovalke na domu opravlja dve leti. Ob pripravi čaja je svoje delo takole opisovala: „Delo me zelo osrečuje in ugotovila sem, da mi je pisano na kožo. Rada pomagam, rada sem z ljudmi in ni mi težko opraviti kateregakoli dela zanje. Samo da jim je bolje, da jim lahko olajšam vsak dan in bi ga lahko preživeli čim bolj polno. Vidim človeka in skušam ga spraviti v boljšo voljo. Vedno manj je tega med ljudmi, vsem se mudi, so nestrpni in mnogi nočejo pomagati drugim. Pozabljamo na realnost. Ne živimo vsi iskreno, vsak se zapira v svoj svet. Ko mi je pred dnevi v snegu obstal avto, sem se trudila z lopato in nihče mi ni pomagal. Vozili so mimo, končno se je ustavil raznašalec časopisov in mi pomagal, da sem lahko varno zapeljala s ceste. Če v srcu nimaš vzgiba, da bi pomagal, boš pogledal stran. To je privzgojeno. Trudim se v tem duhu vzgajati svoje otroke, zdaj že vnuke, da bi videli, dajali in posojali. Že v vrtcu se pozna, kako so otroci vzgojeni. Čim bolj spoznajmo sočloveka in kaj morda potrebuje. Vsak bi moral vsaj kratek čas opravljati delo, ki ga mi in potem bi gotovo drugače gledal na sočloveka in njegove potrebe. Kam bi pa prišli, če bi se vsak obrnil stran?“

Zgodba o delu in programu za zdravljenje odvisnosti

Del rehabilitacijskega programa pomoči za zdravljenje zasvojenosti z alkoholom v hiši v Truškah, sredi idiličnega vaškega Istrskega okolja, je delo. Možje za vse poskrbijo sami, od priprave obrokov, čiščenja, urejanja okolice in notranjosti prostorov. Skrbijo za živali, za pridelke na vrtu. Skratka, kar človek potrebuje za osnovno življenje, to možje naredijo s svojimi rokami.

Potrditev, ki jo prinaša pogled na dobro opravljeno delo, podkrepi samozavest in daje motivacijo za naprej, opozarja Marjan, ki je laični terapevt v Skupnosti Vrtnica. Tega ne govori na pamet, ampak iz lastne izkušnje. Tamkajšnji prebivalci se učijo prilagajanja in sobivanja v skupnosti. Obenem z zaposlitvijo dobijo znova zaupanje in vero vase ter moč za premagovanje težav, ki niso majhne. Svoje roke in čas sta možem ponudila tudi naša sodelavca Robert in Izidor, ki sta v lepem, rahlo vetrovnem dopoldnevu, zavihala rokave in se skupaj z njimi lotila tlakovanja poti ter prekrivanja strehe. Hiša v Truškah je starejše župnišče, ki ga je zob časa že nekoliko načel. Prav zaradi pridnih rok skupine mož, ki se ob delu učijo znova prav živeti, dobiva tako notranjost kot zunanjost vse lepšo podobo.

Zgodba mamice

Andreja je s strani drugih doživljala številne zavrnitve, a obenem tudi veliko sočutja: „Najbolj sem bila hvaležna za velikodušno pomoč, ko se je rodila moja hči. Zaposliti se nisem mogla, ker je potrebovala nego 24 ur na dan. V domačem okolju njene drugačnosti (Downov sindrom) niso razumeli, bila sem izločena. Po pomoč in zavetje, ker nisem imela kam, sem se obrnila na Materinski dom. Kako presrečna sem bila v majhni sobici, v dragocenem območju varnosti, obkrožena s čutečimi ljudmi, končno mir in spokojen čas za mojo punčko. Povsem sem bila odvisna od pomoči drugih. Počasi sem se umirila in se po treh letih postavila na svoje noge. Ni lahko, mnogi nas zavračajo in hčer zasmehujejo, ji nagajajo. Ne razumem staršev nekaterih otrok, zakaj jim ne razložijo, da so tudi drugačni, ki prav tako potrebujejo, kot vsi, ljubezen, da jih nekdo objame, jih vidi, vpraša, kako so, jih povabi na sprehod ali k igri. Veste, naši drugačni otroci ne potrebujejo veliko, samo tisti občutek, da je nekomu mar zanje. Nič drugega.“

Zgodba starejše gospe

Gospa Marija iz Postojne je odvisna od pomoči drugih, predvsem negovalk na domu. „Pomoč deklet in žena, ki me dnevno obiskujejo na domu, mi veliko pomeni. Potrebujemo družbo, drug drugega, da se pogovorimo. To je največ! Vesela sem, ker me redno obiskujejo tudi moji otroci in zdaj mi pri kuhanju pomaga že vnuk. Strpnost mora biti, upoštevanje, da nismo sami, da smo vsi v isti godlji in da bi si morali vedno pomagati, ne pa nagajati“.

V ujmi smo stopili skupaj

Sodelavec Robert pravi: "Tudi naša družina in naša vas je žledno ujmo od blizu okusila in vesel sem, da se je v teh težkih trenutkih pokazala dobrota, velikodušnost in požrtvovalnost velike večine ljudi, ki so, vsak po svojih zmožnostih tiste dni iskali načine, kako pomagati. In kako so se vse te razsežnosti pokazale šele na področjih, kjer je bilo res hudo. Čeprav so delavci elektropodjetij pravzaprav v službi za to, da vzdržujejo omrežje in nam zagotavljajo oskrbo z elektriko, pa so v tistih težkih dneh pokazali izjemno srčnost in požrtvovalnost. Dobesedno so pozabljali nase in se žrtvovali za druge. Odpravljanje posledic žledne ujme je zahtevalo izjemne napore. Prostovoljni gasilci so na vseh koncih pomagali in odpravljali nevarnosti ter reševali, kar se je rešiti dalo.

Vsak, ki je takrat pomagal, nosi svojo plemenito zgodbo. Lepo, svetlo, tako ki povezuje in daje upanje. Vsem tem zgodbam pa je skupno to, kar želimo radijci z današjo akcijo posebej izpostaviti: videti stisko in na to stisko odgovoriti konkretno, s svojimi rokami, sposobnostmi, darovi. Izziv je, da tak način naših odnosov postane izziv vsakega dne, da to postane bogastvo naših skupnosti, ki nas bo trdno povezovalo, ne glede na siceršnje razlike."

Kako prepoznati dobrodelnost?

V Centru Karitas Bertoki, kjer v sklopu Zavoda Karitas Samarijan deluje program Vrtnica, za zdravljenje odvisnosti od alkohola, je za to področje odgovorna Davorina Petrinja. Tudi nam je kazala poti do tistih, ki so še posebej odvisni od čutečega srca družbe in posameznikov: „Zaradi poklica se večinoma srečujem z ljudmi, ki imajo težave z odvisnostjo. Veliko je tudi stisk svojcev zasvojenih. Radi bi se rešili teh bolečin, pa ne znajo, ne vedo kako. Imamo sicer občutek, da danes živimo v bolj spalnih naseljih, v katerih se ljudje med seboj ne poznamo. Toda ko je stiska, mislim, da znamo odpreti srce, razpreti roke ter pristopiti k drugemu. Morda se bojimo, ker ne vemo, kako bi naredili prvi korak, kaj bi rekli. Toda ko uspemo narediti ta prvi korak, steče. Morda je res največja zadrega, ko je treba pomagati znancu, nekomu, ki ga poznamo. Lažje pomagamo človeku, ki nam je ali zelo blizu ali pa popolni neznanec. Raznolike so lahko poti dobrega dela. Pomembno je, da damo nekaj sebe za drugega. Nasmeh je lahko tako majhna stvar, a tako velika za človeka, oziroma za boljši svet. Vzgoja za solidarnost se začne doma, tudi v šolah je prav, da dajemo veliko poudarka temu. Prav zadnje čase se je veliko govorilo o najboljših, najuspešnejših šolah, toda vprašanje je, če je v to vključeno samo znanje, ne pa tudi širina srca. Pomembno je, da smo sočutni do ljudi, da jim damo nekaj več, nekaj sebe, ne samo osnovno vljudnost. Vedno znova je treba spodbujati za dobra dela“.

Pred dnevi je naša ekipa obiskala Skupnost Vrtnica, ki deluje pod okriljem Zavoda Karitas Samarijan. V skupnosti v vasi Truške v Istri poteka socialna rehabilitacija oseb s težavami z odvisnostjo od alkohola. Naši sodelavci so en dan pomagali pri gradbenih delih, ki se odvijajo v tej skupnosti in spoznavali, kako velik pomen ima delo in urejen dnevni urnik v odvajanju od odvisnosti.

V okviru Zavoda Samarijan delujeta tudi Varna hiša in Materinski dom. Sodelavka Nataša je osvetlila pomen delovanja takih ustanov, za vse tiste mamice, ki se znajdejo v stiski in ogrožene.

Del ekipe se je dopoldne mudil v Hipermarket Mercator centru Koper, kjer je na različne načine pomagal tamkajšnjim kupcem. Dobrodelno gesto Mercatorja, ki bo osmim družinam v stiski poklonil vrednostni bon, smo dopolnili s hrano, ki so jo prispevali bodisi poslušalci, ki so se odzvali našemu povabilu, bodisi obiskovalci Mercatorja. Z darovano hrano bomo razveselili nekaj družin in jim hkrati vsaj za nekaj dni pregnali skrbi, kaj dati na krožnik.

Opoldne smo se povezali v skupni opoldanski molitvi, ki smo jo prenašali iz cerkve sv. Ane v Kopru. K njej smo povabili tudi poslušalce. Voščili pa smo tudi naši PROjevki Ivani iz Bertokov, in ji polepšali njen osebni praznik.

S povezovanjem lahko spodbudimo razvoj podeželja

Dan pa smo sklenili v Marezigah z okroglo mizo na temo: S povezovanjem lahko spodbudimo razvoj podeželja. Opozorili smo na pomen dela za skupnost in povezovanja in še posebej na mesto mladih v tem procesu. Govorili smo tudi o izzivih socialnega podjetništva, kot osnove za razvoj. Naši gostje so bili: mag. Dejan Židan minister za kmetijstvo in okolje, mag. Heidi Olenik LAS Istra, Dane Podmenik Zavod Eko-Humanitatis, Darja Zadnik KGZ Nova Gorica, mag. Marko Starman Krajinski park Strunjan in Pavla Brec Istrska Karitas.

S svojim nastopom pa nas je na začetku okrogle mize razveselil tudi odlični Pihalni orkester Marezige, pod vodstvom dirigenta Borisa Babiča.

Vabljeni k poslušanju našega današnjega programa, pa tudi k udeležbi in aktivnem sodelovanju z mnenji in vprašanji na okrogli mizi.