Podarimo bolnim svoj čas

Dobro delo dobro dene | 20.01.2014, 17:11

Dobro delo dobro dene tistemu, ki ga opravi, predvsem pa tistemu, ki ga je deležen. Ljudje si poklanjamo vse mogoče reči, ko smo zdravi imamo tudi nešteto želja, ko zbolimo, le eno. Kaj podariti bolnemu človeku? Čas, ki ga zdravi včasih ga čisto neodgovorno zapravljamo. Zato smo se danes odpravili v bolnišnično šolo, kjer bomo krajšali čas otrokom z radijsko delavnico.

Na obisk pa smo se povabili k Luku Klopčiču, ki je kot otrok veliko časa preživel v bolnišnici, saj je bil boj s tumorjem na malih možganih in ga premagal. Lukova zgodba je zgoda upanja, zato naj opogumi vse.

Lukovo otroštvo je zaznamovala bolezen

Bolezen človeka prestraši v vsakem življenjskem obdobju, boj z njo je za nekatere srečen, za druge večen, za premnoge usoden. Žal ne izbira let. Tudi Luka Klopčič, danes mož in oče v tridesetih letih, se je v ranem otroštvu spopadel s hudo diagnozo. Njegova najbolj razigrana leta so se za trenutek ustavila in se spremenila v boj za preživetje, saj je imel tumor na malih možganih. Kakšen je bil Luka pred boleznijo?

"Mama se me najbrž spominja kot zvedavega in navihanega, ker sem kot otrok s kockami ciljal steklene okraske na božičnem drevesu in jih večino razbil. Oče pa nikoli ne bo pozabil, kako sem se mu med predavanjem na observatoriju skril, zato je študente poslal domov, sam pa me je nekaj ur iskal vsepovsod. Na koncu sem skočil iz škatle in mu rekel: Kuku oči, sem se dobro skril?" se spominja Luka.

V razigrano otroštvo je drastično posegla bolezen. V drugem razredu so se začele pojavljati različne bolečine v trebuhu, imel je občasne glavobole, ki so postajali vedno bolj pogosti. Proti koncu se je pojavilo tudi bruhanje, zato so po prvem pregledu sumili, da ima slepič. »Ko so ugotovili, da je s slepičem vse v redu, so me okarakterizirali za simulanta, otroka, ki ne mara hoditi v šolo,« pove Luka: "Toda neke noči je bil glavobol nevzdržen, mama me je peljala na Vrazov trg, kjer so me zadržali. Rekli so mi, da bom ostal pri njih, toda niso mi povedali, koliko časa bo to trajalo. Po vseh raziskavah so zaključili, da gre za tumor na malih možganih. Diagnozo so mi posredovali starši, saj zdravniki takrat z otroki, pacienti torej, niso veliko komunicirali.

Otrok bolezen sprejema drugače kot starši

Po eni strani je bil pri Luku prisoten strah, zoprno mu je bilo ostajati v bolnici, neprijetne so bile injekcije, odvzemanje krvi, pregledi in pravi, da je bilo na začetku pristno tudi neko zadovoljstvo, saj je pomisli, da bo imel več časa za branje priljubljenih knjig. Ko je bil v bolnici, so mu veliko brali tudi starši, saj so ob njem preživeli vse popoldneve, za kar jim je še danes neizmerno hvaležen. "Starši so bili res ves čas ob meni, prihajali so tudi družinski prijatelji. Spomnim se, da so mi tudi v razredu vsi sošolke in sošolci narisali sliko in mi na hrbtno stran napisali lepe želje - to je bil zelo prijeten občutek, da nisi pozabljen. Manjša delegacija iz razreda je prišla na obisk. Toda bil sem omejen na posteljo, želel pa bi si ven, na sonce, preganjat žogo," pravi Luka.

Luka je v bolnici preživel od tri do štiri mesece. "Božič in novo leto sta mi veliko pomenila, želel sem ju doživeti doma, a ni bilo tako. Toda potrudili so se za nas in pripravili lepo praznovanje. Spomnim se, da so hodili po sobah in nas obdarovali, kar nekaj paketov sem dobil - od igrač, knjig, sladkarij, tako da je bil tisti čas, čeprav si ločen od družine, nekako zapolnjen. V bolnici sem imel krog svojih prijateljev, obiskoval sem bolnišnično šolo. Toda na mojem oddelku je bilo malo takih, ki so bili dovolj močni, da bi lahko ob vsem hodili, delali, to je na človeku pustilo utrujenost in večina je bila po sobah v posteljah in niso imeli življenjske energije," pripoveduje Luka.

„Nekdo je vedno na mano in bedi na mojo usodo“

Luka je danes tudi oče, ima hčerko, spomladi družina pričakuje novega člana. Zdaj kot starš še bolj razume, kaj so ob njem doživljali starši. Z njimi se je o svoji bolezni večkrat pogovarjal, včasih priložnostno, drugič tudi bolj poglobljeno: "Pri njih je bil predvsem na eni strani prisoten strah, kaj bo z mano, pri meni tega ni bilo, jaz se kot otrok niti nisem toliko zavedal, vedel sem, da me nekaj boli, nekaj moti, zoprno mi je bilo, ker sem bil v bolnici, ker nisem mogel jesti tistega, kar sem želel. Moji starši so si takrat vzeli veliko časa. Mislim, da je bilo tudi njim takrat težko govoriti o čemerkoli, knjige so takrat zapolnile naš čas. Moja mama sicer ni verna, a mi je povedala, da je med mojo boleznijo prvič molila, med operacijo, da bi bilo vse v redu. So posebni trenutki, ki potem, ko jih gledaš nazaj, imajo nek smisel. Takrat ga ne vidiš."

Danes je Luka izredno hvaležen staršem, ker so zanj žrtvovali toliko časa. Bolezen je zanj tudi izkušnja, saj lažje razume ljudi, ki gredo skozi tovrstne preizkušnje: "Doživel sem določene stvari, ki so bile težke, mi je pa pomagalo, da nisem zaupal samo vase, ampak v to, da je Nekdo nad mano, ki bedi, ima nad mojo usodo proste roke in je v tistem času z mano. In to je več, kar mi lahko kadarkoli dosežemo."

Luka pravi, da kot otrok ni videl ovir, saj jih dejansko ni, treniral je gimnastiko, zato po operaciji ni verjel, da ne bo znal hoditi. Kljub temu je temu vstal s postelje in ker ga noge niso ubogale, dejansko padel po tleh. Takrat je spoznal svoje človeške omejitve in hkrati zaslutil presežno: „Vedno je nekje Nekdo, ki ti daje moč, smisel za naprej, včasih ga je treba poiskat, včasih, ko gledam nazaj, je to lažje videti. To me spominja na odlomek iz Svetega pisma, ki pravi, da so okrog nas angeli, ki pa jih mi ne vidimo. Vedno je nekje Nekdo, ki ti daje moč, smisel za naprej.“

Radijska šolska ura v bolnišnici pri Luku

Vsakemu bolniku dobro dene prijeten obisk, zato smo v okviru bolnišnične šole odpravili na Pediatrično kliniko in obiskali devetošolca Luka. Zanimivo je, da v bolnišnici tudi šola dobi čisto drugačen prizvok, kar smo spoznali tudi preko pogovora z Lukom, saj je veselo dejal: „Hvala Bogu me je tudi učiteljica obiskovala in sva imela pouk, popoldne so prišli obiski, tako da se je dalo lepo preživeti.“

Našo radijsko uro smo začeli s pripravo športnega prispevka, nadaljevali s snemanjem ter montažo. Kaj je nastalo, boste lahko slišali v športni oddaji v torek, 21. januarja, ob 21. uri. Vmes smo se neposredno vključili v program, ko je Luka predstavil tudi šolski radio: „Ob petkih imamo oddajo, vrtimo glasbo, intervjuje, povemo dobre zgodbe, kakšen vic. Vsi uživamo pri tem delu in se zabavamo in to je pomembno.“

Luka trenira atletiko, ker ima rad dobro družbo in se zabava pri športu, vse pa vabi k teku: „Pripravite se, nova sezona prihaja, začne se spomladi, tek je dober za zdravje.“ Ob koncu smo si veselo segli v roke in Luku zaželeli najprej zdravja, potem pa veliko dobrih radijskih oddaj ter drugih uspehov, sam pa se je zahvalil: „Vesel sem, da sem dobil to izkušnjo in videl, kako se dela pravi radio.“ Povabili smo ga tudi na obisk in upamo, da se srečamo še kdaj.

Molitvena ura v kapeli v Kliničnem centru

Bolniški duhovnik p. Toni Brinjovc je v kapeli v Univerzitetnem Kliničnem centru pripravil molitveno uro: „Mnogi, ki prihajajo v to kapelo, rečejo, da je nekaj posebnega da se da tukaj moliti, posvečena je s tolikimi molitvami, darovi s solzami, ko prihajajo od terapije, ko zapuščajo bolnišnico … Prostor posvetijo ljudje in njihove molitve.“

V kapeli UKCja je sveta maša vsak dan, med tednom ob 19.30, ob nedeljah ob 10., vsak ponedeljek ob 6:30 pa se ob oltarju zberejo uslužbenci, zdravniki in sestre. P. Toni se je na ta način želel približati vsemu osebju, ki opravlja odgovorno, plemenito in težko delo: „Po obhajilu blagoslovimo vse ljudi, s katerimi se bomo srečevali, prostore, po katerih bomo hodili, vse naše delo položimo v Božje roke.“

Ob torkih zvečer je maša najbolj obiskana, najbrž zato, ker bolniki lahko takrat prejmejo bolniško maziljenje. Takoj po maši pa je izpostavljeno najsvetejše in ob adoraciji se zadržijo do 21. ure. „Ta je zelo neposredna: glej Bog, tukaj sem, Jezus , usmili se. Na ta način skušamo ljudi učiti, kaj sploh delati pred Najsvetejšim, da prinašamo to kar čutimo in doživljamo pred Boga,“ pojasnjuje bolniški duhovnik, ki tudi sam včasih težko prenaša težo svojega poklica: „V tej službi moram veliko več moliti. Če se le da, izročim vse te ljudi, s katerimi se srečam, poimensko pri prošnjah med mašo. Tako mi je lažje, saj se zavedam, da ne nosim bremen sam, ampak jih položim v božje roke. Res pa je, da moram tudi sam skrbeti za duhovno higieno, da imamo redno spoved, da sem tudi fizično dejaven, da najdem čas tudi za hobi.“

V bolnišnični kapeli človeka prevzamejo zelo mešana čustva – zdrav se zahvali, bolan prosi. Vsekakor je v molitvi moč, to pričuje tudi p. Toni: „ Zdaj več molim, bolj z žarom, tudi sebe utrjujem v Bogu. Ko pridem od kakšnega bolnika rečem samo: Lej Bog, jaz ne morem nič narediti, samo molim lahko in molitev dobro dene.“

Bolniški duhovnik je med bolnimi, ki bolezen uspešno premagajo in bolnimi, ki prestopajo v večno življenje. Vsem je čas zelo dragocen, zato je prav, da bolnike obiskujemo. Pri tem pa nam lahko pomagajo tudi oni sami, kar spodbuja tudi p. Toni Birnjovc: „Rad bi spodbudil bolnike, da bi rekli: Lej, dobro bi me delo, da prideš na obisk, jaz te potrebujem. Dostikrat sploh ne vemo, da so bolni. Ko smo mi v taki situaciji, pokličimo in povejmo, da bi nam dobro delo, če bi nas obiskali. V času bolezni potrebujemo zdrave bližine. Res pa je, da moramo iti bolnikom naproti, nekateri želijo biti sami, zato je potrebno začutiti človeka in ugotoviti, kaj mu je blizu. To pa je tudi čustvena inteligenca, ki se je učimo drugo ob drugem.“