Obisk pri oskrbovanki Mariji
Človek človeku človek
Dobro delo dobro dene
Dvajset letnico rednega oddajanja radia Ognjišče sodelavci želimo praznovati ob najlepših darilih, ki si jih lahko poklonimo, to so dobra dela, pomoč drugemu, sprejetost in razumevanje drugega, tudi drugačnih, za lepši in boljši jutrišnji dan nas vseh. Vsak trenutek je priložnost za dobro, vsako dejanje je lahko gesta ljubezni, ali pa zametek nesporazuma. V vsem, kar sem in kar delam ter mislim, sem lahko luč ali pa le bežen soj neprijetnih senc.
V februarski akciji, s skupnim imenom Dobro delo dobro dene, smo iskali poti solidarnosti med ljudmi. Koliko smo za druge, vidimo tudi njihove potrebe, hrepenenja, znamo sprejemati ali pa pogosto izločamo, ker in ko drugi niso po naši meri? Naše poti so se ustavljale tako pri Tistih, ki so v nesreči našli veliko sočutja, prav zato preživeli ter lažje našli pot naprej, kot pri Tistih, ki so videli, poslušali in naredili. Karkoli, kar pomaga bratu, sestri v stiski ali v veselju. Ljudje se potrebujemo, potrebujemo roke in čas drug drugega. Na svetu smo bolj za druge, kot zase. Da bi bilo tega zavedanja med nami vse več, smo za vas iskali zgodbe, ki streznijo in opominjajo. Ni treba vedno v razsežnosti, prijazen pogled namenjen nekomu je prav tako dejanje ljubezni. Začnimo z majhnim. Pa bo jutri svet deležen velikih sprememb.
Morda bom jutri jaz potreboval pomoč
Pomoč družinam na domu vodi Ivana Bratuž, ki je ob srečanju z nami povedala: „Delo je zelo zanimivo, zahteva veliko požrtvovalnosti, poguma in srčnosti. Samo poklicna pripadnost ni dovolj, brez občutka za sočloveka tega dela ne moreš opravljati. Težko si predstavljamo, koliko naše delo pomeni starejšim, oziroma tistim, ki so v stiski. Moramo iti korak dlje v naši humanitarni gesti. Praktično starejšemu človeku pomoč na domu pomeni vse, je edini stik z zunanjim svetom in realnim življenjem. Mnogi so brez svojcev. Prinesemo jim novice in človeško toplino. Dobijo občutek, da so ljudje in da so sprejeti. Opažam, da je občutka za solidarnost, čuta za človeka, še vedno premalo. Na splošno lahko povsod in vedno stopimo skupaj, ne samo v primerih nesreč, ampak tudi, ko so razmere v redu in normalne, tako bi bilo življenje za vse v naši državi, ne samo veliko lažje, pač pa tudi mnogo lepše. Vedno se spomnim besed starejše gospe, ki je rekla, vesela sem pomoči in toplega kosila, a še več mi pomeni prijazna in topla beseda. Na terenu srečamo od blišča do bede. Včasih se zgrozimo, ko vidimo v kašnih razmerah živijo nekateri ljudje. Vsak od nas ima gotovo koga, ki mu lahko že danes priskoči na pomoč. Naj nam ne bo v breme ali odveč. Lahko bom jutri prav jaz tista, ki bom potrebovala pomoč, danes imam zdravje in dovolj denarja, ki mi omogoča dostojno življenje. Kaj pa jutri? Nikoli ne vemo, če bomo morda tudi mi kdaj ostali brez sorodnikov, brez sredstev in povsem sami ter bomo odvisni od pomoči drugih. Spomnimo se večkrat na to in prepričana sem, da vsak, čeprav ima natrpan urnik, lahko nameni petnajst minut nekomu, ki bo vesel njegove pozornosti, tople človeške besede in pomoči“.
