V Murski Soboti smo zbrali 13 vozičkov darov za poplavljence

Dobro delo dobro dene | 20.05.2014, 14:17

Majsko dobro delo se odvija v Prekmurju. Mateja in Marjan spoznavata zgodbe, ki so značilne prav za to območje Slovenije: brezposelnost, ki je temna senca in ekumenizem, ki kaže pot povezovanja. Med 9. in 12. uro smo v Mercatorjevem Hipermarketu v Murski Soboti zbirali hrano in druge potrebščine  za prizadete v poplavah v Bosni in Hercegovini in v Srbiji. Iskrena hvala za vašo darežljivost, zbrali smo 13 polnih vozičkov darov, ki smo jih že izročili Škofijski Karitas Murska Sobota. Darovi bodo s pomočjo Karitas v prihodnjih dneh prispeli na poplavljena območja.

Sicer pa tudi poslušalke in poslušalce z drugih območij Slovenije vabimo, da se odzovejo naši akciji in pomagajo s svojimi darovi poplavljencem. Slovenska Karitas je že posredovala prvo najnujnejšo finančno pomoč Caritas BiH in Caritas Srbije, skupaj z njima pa bo skrbno organizirala naslednje pošiljke materialne pomoči. V naslednjih dneh bo poleg hrane, vode in higienskih pripomočkov najbolj potrebna tudi pomoč pri vzpostavljanju osnovnih pogojev za bivanje, torej čiščenje in sušenje prostorov. Zato bo prav prišla tudi materilana pomoč opreme za ta namen.

Hvala za vašo dobroto!
Vse, ki še boste odprli svoje srce in darovali za ljudi s poplavljenih območij, Karitas prosi za naslednji material: higienske pripomočke (pralni prašek, univerzalna čistila, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, robčke, pleničke), trajno in dobro zapakirano osnovno hrano, ki ne potrebuje hlajenja (moka, testenine, mleko, olje, otroška hrana, konzerve-pašteta, ribe, narezek ...), oblačila za otroke, bombažno posteljnino, novo spodnje perilo in nogavice.

Več informacij, kako lahko pomagate, in kje lahko v posameznih krajih po Sloveniji oddate tudi materialne darove, najdete na spletni strani Slovenske Karitas. Bog povrni vašo dobroto!

Brezposelnost najhujša v državi

V Prekmurju je stopnja registrirane brezposelnosti najvišja v državi, zato smo se o tem pogovarjali z direktorico območne službe Zavoda za zaposlovanje Murska Sobota Cvetko Sreš. Kot je povedala, je spodbudno to, da se število brezposelnih od leta 2009 vendarle znižuje.

Leto 2009 je bilo za Prekmurje na področju brezposelnosti najhujše, ena največjih tovarn- tekstilna tovarna Mura je šla v stečaj. Od takrat se razmere počasi izboljšujejo. OB 11 tisoč 800 je število brezposelnih v teh petih letih padlo na 8696. In kaj je k temu pripomoglo?

„Nekaj zagotovo s prihodom novih podjetij. Takrat je namreč nastal pomurski zakon, kar je bilo vabljivo za nekatera tuja podjetja, ki so prišla v regijo. Takrat se je v teh podjetjih odprlo 800- 900 delovnih mest. Potem je velik del prebivalcev v tem času zaposlenih v Avstriji, v Pomurju pa je največ vključenih v javna dela, v tem trenutku 850,“ je povedala direktorica zavoda za zaposlovanje Murska Sobota Cvetka Sreš, ki je povedala tudi, v katerih panogah se dandanes sploh še zaposluje.

„V tem trenutku se največ zaposluje na področju gradbeništva, potem je trgovina, gostinstvo, zdravstveno in socialno varstvo, predelovalne dejavnosti, v tem vrstnem redu se je največje število delavcev zaposlovalo. K zaposlovanju v gradbeništvu prispeva gradnja pomurskega vodovoda, številne gradnje krožišč in železniške infrastruktura. Čeprav prihajajo tuji izvajalci del, ti sprejemajo na delo domače delavce.“

Priznala pa je, da je za bolj izobražen kader na razpolago manj delovnih mest.

Je res prihodnost mladih v tujini?

Ena od asociacij, ko pomislimo na Prekmurje, je torej žal tudi brezposelnost. Ta regija ima najvišji odstotek brezposelnosti v vsej državi. Pa ne gre le za manj izobražene in težje zaposljive, ampak predvsem za mlade, ki se po letih študija trudijo postaviti na svoje noge, pa ne morejo dobiti dela. O takih stiskah je težko govoriti, a Simona in Aleksander, ki ustvarjata svojo družino, sta spregovorila. Oba sta mlada izobraženca, ki ne najdeta zaposlitve: „Pri nas enostavno v tem trenutku ne vidiva možnosti in resno razmišljava, da bi se v prihodnosti z družino preselila v Švico in tam iskala boljše pogoje za nas.“

Aleksander je sedaj našel začasno rešitev, postal je samostojni podjetnik, pripravlja drva, a zaenkrat veliko dela in zasluži le za kritje stroškov. Brez pomoč staršev, mlad par ne bi zmogel in to najbolj boli. „Človek misli, da si bo z neko izobrazbo lahko zagotovil prihodnost, a pri nas ni tako. Težko je, ko si odrasel, a se hkrati zavedaš, da brez pomoč staršev ne bi zmogel,“ pove Simona.

Ob tem se človek resnično vpraša, kje so pristojni in kaj bodo vendarle naredili, da bodo mladi ostali doma.

Možnost za napredek je v povezovanju

Medtem ko mnogi mladi razmišljajo o možnosti v tujini, so med njimi tudi taki, ki z ljubeznijo do rodne zemlje vztrajajo. Tudi Andrej, ki je eden od mnogih mladih, ki bi rad imel stalno službo. A kljub temu, da se s priložnostnimi deli in vsem, kar zna, težko prebija iz meseca v mesec, vztraja v domovini, ne razmišlja, da bi šel v sosednjo Avstrijo, ampak vidi moč v povezovanju ljudi. „Če bomo skupnosti močne, bomo lahko napredovali,“ pravi Andrej, ki si želi boljše prihodnosti v Sloveniji.

Ekumenizem

V sklopu današnje akcije Dobro delo dobro dene, ko se mudimo v Prekmurju, posebno pozornost namenjamo ekumenizmu. Prekmurje je namreč med vsemi slovenskimi pokrajinami tisto območje, kjer najbolj do izraza prihaja konkretni ekumenizem. Tamkajšnji katoličani, evangeličani in binkoštniki o ekumenizmu ne razpravljajo le teoretično, ampak ga živijo v vsakdanjem življenju, mnogi tudi v svojih lastnih družinah.

V Pomurju je od 90 do 100 tisoč katoličanov, od 15 do 18 tisoč evangeličanov in približno 1000 pripadnikov Binkoštne Cerkve. Kot je v pogovoru za naš radio povedal pastor Binkoštne Cerkve, Franc Kuzmič, je ekumenizem v Prekmurju prisoten že od tolerančnega patenta konec 18. stoletja. »Posebej pa potem šele po 2. vatikanskem koncilu s katoličani, ko so se navezali stiki, najprej s posameznimi župnijami, nato pa širše v samem Prekmurju. V 70-ih letih 20. stoletja je nato prišlo do mladinskih ekumenskih srečanj, pri katerem sodelujejo vse tri veroizpovedi. Dejansko smo najprej začeli s praktičnim življenjem, nato pa smo poskušali najti skupne imenovalce. Raziskovali smo tudi, kje se razlikujemo in zakaj. In to je bil potem zelo dober prispevek k temu, da smo našli še boljšo skupno pot in sožitje.«

Ljudje v Prekmurju živijo vzorni ekumenizem, ocenjuje evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar Džuban. Omenila je predvsem ekumenizem v katoliško – evangeličanskih družinah. »Pri delu sem se srečala s tem, da ljudje res živijo kot bratje in sestre, ne glede na to, kakšne veroizpovedi so. Torej se razumejo in tega, kakšne veroizpovedi je kdo, v bistvu sploh ni čutiti. Moram reči, da so ravno ljudje pravi vzor za ekumenizem.«

Voditelj odbora za ekumenizem v murskosoboški škofiji Jože Vinkovič pa opozarja na to, da v mešanih zakonih prihaja do kar nekaj problemov. »Že v smislu, kako bova prakticirala najino skupno vero. Ali se bova uspela v obeh Cerkvah udejstvovati, udeleževati bogoslužij? Kje bodo najini otroci krščeni, kakšna bo vzgoja? Nekaterim to dobro uspeva - to so redki primeri - mnogim pa težje. In potem se zato, da ne bi bila ena vera nekako v ospredju, druga pa zapostavljena, ker je oboje težko uresničevati, zgodi, da so ti ljudje v družinah brez kakršnegakoli verskega udejstvovanja.« Mlade zato pred mešano poroko opozarjajo na te težave. Sicer pa Vinkovič poudarja, da je za ljudi najpomembnejše, da so si dobri sosedje, sorodniki in sodelavci. Tam pa so po njegovih besedah stvari lepo urejene.

Vera nikoli ne sme biti ovira

Zakonca Andrejek živita ekumenizem v svojem zakonu, v družini, povezala ju je ljubezen in ker je dovolj močna, premaga tudi ostale težave, ki bi se lahko rodile. Ena med njimi je zagotovo dilema, v kateri veri bodo krščeni otroci. Ker se je Jože priženil v evangeličansko družino, so njuni trije sinovi krščeni v evangeličanski veri. „Takšna je tradicija, da tisti, ki pride, sprejme vero, ki je v hiši,“ je povedala Majda, Jože pa dodal, da sta to odločitev sprejela v edinosti. Najstarejši sin Mitja bo postal evangeličanski duhovnik, tudi njegova žena je evangeličanska duhovnica.

„Pri nekaterih parih žal te edinosti ni, težko je, ko si zakonca otroke delita in so na primer hčerke krščene v materini veri, sinovi v očetovi. Nekoč je bila živa tudi tradicija, da so jih krstili v materini veri, saj je mati tista, ki jih vodi v cerkev, se več z njimi ukvarja, jih vzgaja,“ pove Majda, Jože pa doda: „Najslabša je skrajnost, ki se sedaj pogosto dogaja pa je, da se mladi pogost ne odločijo niti za katoliško niti za evangeličansko vero. To pa je žalostno.“

Različna vera, ista pesem

Monika Novak in Miran Čarni sta s petjem obogatila ekumensko molitveno uro, ki smo jo oblikovali v murskosoboški stolnici sv. Nikolaja. Glasba ju je združila, različna vera pa ju ne ovira. „Marsikatero nedeljo se naredi, da sodelujeva pri obeh bogoslužjih,“ pravi Monika, ki je katoličanka. Sta mlad par in o tem, v kateri veri bosta vzgajala otroke in živela kot družina, potem ko se bosta poročila, še ne razmišljata. Družita ju ljubezen in glasba, vera pa je zanju izziv in upanje.