Srce se ne boji - Franc Kramarič
| 08.01.2020, 11:57 dr. Metod Benedik
"Gospod kaplan ni bil ničesar kriv. Umrl je nedolžen. Ubili so nedolžnega. Ubili so ga, ker je bil tako dober, veren, zvest duhovnik. Ubili so ga komunisti, ker so sovražili dobre duhovnike, sovražili vero in katoliško Cerkev. Gospod je umrl zato, ker je vse ljudi, posebej pa nas dekleta, vzgajal za dobroto, poštenje in vero. Komunistom to ni bilo prav." Tako je o kaplanu Francu Kramariču povedala njegova faranka.
Bila je dejavna članica dekliške Marijine družbe in vključena v Katoliško akcijo in je torej kaplana lahko dokaj dobro poznala.
Marijine družbe so se na Slovenskem porodile v začetku 17. stoletja in so kar veliko pripomogle k utrjevanju krščanskega življenja med našimi ljudmi. Ob 300-letnici, ki so jo praznovali leta 1905, je na slovenskih tleh delovalo zelo veliko število dekliških, fantovskih, ženskih in moških Marijinih družb. V priložnostni knjižici so zapisali:
"Ni je družbe, ni organizacije tako mnogoštevilne, tako mogočne, kakor je marijanska. Gotovo veselo! Da, najlepša in najbolj vesela prikazen med nami – tako smo že večkrat slišali reči – je ta, da je toliko naše mladine zbrane v družbah Marijinih. Število družb in družbenikov je gotovo veliko. Toda dobro si moramo zapomniti, da na številu ni vse ležeče. Zapomnite si: Marijini družabniki se ne štejejo samo, ampak se tehtajo, namreč: koliko da imajo v sebi pravega pobožnega marijanskega duha in duha apostolske gorečnosti. Veliki upi se stavijo v Marijine družbe. Ti upi se bodo tudi izpolnili, če bodo naši Marijini otroci hodili po stopinjah svojih časti in posnemanja vrednih prednikov, sinov Marijinih, kakor so živeli v prvi Marijini družbi na Slovenskem. Oglejte si torej dobro njih življenje!"
Delu z Marijino družbo se je posebej posvetil duhovnik Franc Kramarič. Rodil se je 1. maja 1908 v Radovici pri Metliki. Po gimnaziji je vstopil v bogoslovno semenišče in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Leta 1936 je bil nastavljen za kaplana v Starem trgu pri Ložu na Notranjskem in tod poleg drugih kaplanskih dolžnosti sprejel skrb za vodenje Marijinih družb za dekleta in za žene.
Ena od njegovih družbenic se spominja: "Veliko nas je bilo. Srečanja smo imeli ob nedeljah popoldne po večernicah. Pogovarjali smo se o različnih stvareh. In mnogo smo molili. Gospod Kramarič nas je navajal k molitvi. Bil je res dober in ga je bilo zelo škoda. Na shodih nam je razlagal verske stvari, samo verske teme so bil na vrsti. Kar tiče politike, pa o tem na shodih ni bilo nikdar govora. Nikoli. V molitvi se mu priporočam. Našo Marijino družbo vodi iz nebes."
Njegovi učenci so pripovedovali, da je javno povedal, kako mu je bilo hudo, ko so Italijani pobijali Ložane in druge farane v Loški dolini. Teden pred smrtjo je povedal svojemu dobremu prijatelju, da zagotovo ve, da ga bodo kmalu ubili. Povedal mu je tudi, da so ga opozorili, naj se umakne pred grozečo nevarnostjo. On pa tega v svoji pokončnosti ni mogel storiti. V noči na 3. september 1942 so partizani v Loški dolini spet ubili več ljudi in zažgali njihove domove. V Starem trgu so v neposredni bližini kaplanije zažgali hišo in umorili Katarino Telič, ker jim je njen mož Jernej ušel. Kaplan je bil tedaj v svoji sobi. Partizani so nasilno vdrli v hišo in eden od njih je ustrelil kaplana, ko je klečal ob postelji.
Župljane je nasilna kaplanova smrt zelo prizadela. Eden od njih je povedal: "Mi verniki smo živo čutili, da so ga ubili iz sovraštva do katoliške Cerkve, sovraštva do vere in sovraštva do duhovnikov." In drug je dodal: "Gospod Kramarič je bil mučenec. Bil je svet mož, svet duhovnik. Gospod Kramarič je resnično bil mučenec." Pa še eno pričevanje: "Gospod kaplan je bil svetniška osebnost, svetniški duhovnik. Temu ne more nihče ugovarjati, kdor ga je poznal. Nobene slabe reči se ne more reči o njem. Nil je svetnik. Umrl je mučeniške smrti. Nedolžen!"
Grob kaplana Kramariča je po vojni nova oblast zravnala z zemljo, očitno je bil za novo ureditev nevaren še po smrti. Nekdanja članica Marijine družbe je povedala: "Njegov pogum nas še vedno navdihuje. Še ko je bil živ, smo čutili izžarevanje svetništva. Ob smrti smo to tudi čutili. In še sedaj imam občutek, da imam njegovo varstvo, da me še danes spremlja."
Leta 1990 je dal župnik njegov grob na novo urediti.