Antonio Tkalec in Janez Ferlež bosta na odru Ritma srca skupaj slavila Gospoda

Festival Ritem srca | 20.05.2024, 08:18 Petra Stopar

S skupno pesmijo bosta na festivalu Ritem srca, 21. maja, nastopila Antonio Tkalec, hrvaški kantavtor, ter slovenski duhovnik in kantavtor Janez Ferlež. Oba sta na svoji dolgoletni ustvarjalni poti napisala mnoge skladbe s krščansko vsebino.

Janez, kako je prišlo do vajinega skupnega sodelovanja? Kako globoke so te korenine?

"Že, ko sem bil pri minoritih, na Vidmu pri Ptuju, pa že morda prej, ampak spoznala sva se na Marijafestu, leta 2010. O tem bi znal kaj več povedati Antionio, vem pa v glavnem, da tam, kjer sva bila zelo blizu, kjer je Varaždin od Ptuja oddaljen 40 kilometrov, sva malo sodelovala. Le, ko sva se videla, sva se pozdravila in mogoče kaj skupaj zapela. Vendar zdaj, ko sem prišel v Ljubljano oziroma tu blizu Ljubljane, pa sva skupaj najmanj dvakrat na mesec in prepevava na njegovo pobudo. On me je povabil k sodelovanju, jaz pa sem se z veseljem odzval."

Antonio, 25 let glasbenega ustvarjanja, 25 glasbenih nagrad, poseben status glasbenega ustvarjalca - edini s tega glasbenega prizorišča na Hrvaškem - pa studio in cela vrsta skladb za druge ... Predani ste prepevanju slave Gospodu.

"Ja, zdaj, ko ste rekli 25 let, malo premišljujem, kdaj so minila ta leta. Res je, ko sem bil otrok, sem hotel biti glasbenik in sem se videl na odru, kako bom pisal svoje pesmi in prepeval pred občinstvom. Tedaj nisem vedel za duhovno-ritmično glasbo, ker pravzaprav ni obstajala. Ampak v moji družini se je vedno molilo, vsak večer smo molili rožni venec, brez tega nismo šli spat. Enostavno je šla moja vera v Gospoda vse bolj globoko in v življenju sem uspel spojiti ti dve stvari, torej ljubezen do Gospoda in ljubezen do glasbe. Že ko sem odraščal, ko sem bil najstnik, ko sem spoznal, da se začenja na Hrvaškem na področju duhovno-ritmične glasbe nekaj dogajati, sem se zaljubil v to vrsto glasbe in ko sem imel 16 let, sem začel pisati svoje prve pesmi o Gospodu. Tako so 25 let nazaj začele nastajati moje prve pesmi."

Vsak večer smo molili rožni venec, brez tega nismo šli spat. Enostavno je šla moja vera v Gospoda vse bolj globoko in v življenju sem uspel spojiti ti dve stvari, torej ljubezen do Gospoda in ljubezen do glasbe.

Antonio na eni strani s pesmijo predan Gospodu, ti, Janez, kot duhovnik. Se razumeta, dojemata kot pričevalca, kadar sta na odru?

Janez: "Jaz njega občudujem. Čeprav morda kdo pričakuje, da bi moral jaz kot duhovnik bolj znati pričevati, on veliko bolj pričuje kot jaz. Pa tudi malo me je še naučil z lepim zgledom, tako da vedno bolj tudi sam kaj osebnega povem. Saj jaz rad kaj osebnega povem in sem velikokrat pričeval, ampak pri glasbi sem pa tako vedno samo odpel, brez da bi povedal še kakšno duhovno misel. Zdaj sem se že malo navadil, ker moram tudi v župniji malo več govoriti in nastopati (smeh), tako da sem se že malo osvobodil. Zadnje čase pa imava te koncerte, ko vedno pred pesmijo kakšno stvar poveva ali se sprašujeva ter o Bogu kaj poveva."

Atonio, radi primerjamo slovensko in hrvaško glasbeno sceno. Tu mislim tudi na pop in na ostale glasbene zvrsti, ne samo na sodobno krščansko glasbo. Ti zdaj poznaš oboje. Pesmi so tudi v slovenščini, slovenski odri, slovenski poslušalci so ti blizu. Seveda tvoja Hrvaška še toliko bolj, tudi začetnik festivala Spev ljubezni si. Ali je tu kakšna primerjava, ki vzdrži med to sceno pri sosedih in v Sloveniji?

"Moram povedati, da mi je žal, da v Sloveniji zdaj obstaja samo še Ritem srca. Žal mi je, da ni več festivala Marijafest. To mi je res žal. Zakaj? Ker, ko sem začel peti po Sloveniji, ko sem začel imeti svoje koncerte in ko sem začel hoditi na Marijafest, nisem mogel verjeti, kako se vi v Sloveniji dvigujete duhovno. Tedaj, kakšnih 10 let nazaj, so ljudje pri nas začeli enostavno duhovno padati. Kakšnih 10 ali 15 let nazaj smo imeli pri nas 26 festivalov sodobne krščanske glasbe. Zdaj jih imamo samo še 5. Na Hrvaškem recimo ni več izvirnih avtorskih pesmi. Vse manj jih je. Festivali, ki so obstali, niti ne iščejo več novih pesmi, ampak je dovolj samo, če prideš in nekaj odpoješ. Veliko je, bom rekel, zahodnih pesmi, kjer so besedila prevedena v hrvaščino, skoraj noben avtor pa ne ustvari ničesar novega. In res mi je žal, da se to dogaja v sodobni krščanski glasbi. Hotel sem povedati, da sem v enem trenutku v Sloveniji začutil, kako ste se vi začeli dvigovati, mi pa smo se začeli spuščati po tej duhovni plati."

Kakšnih 10 ali 15 let nazaj smo imeli pri nas 26 festivalov sodobne krščanske glasbe. Zdaj jih imamo samo še 5.

Kakšen občutek pa imaš danes?

"Vidite, da se pri nas duhovno-ritmična glasba res širi, tudi v arene in na stadione. Mene so recimo večkrat klicali na te dogodke, ampak so rekli, da bi radi, da pojem samo slavilno glasbo, ki jo poje npr. Martin Smith, ki so jo prevedli v hrvaščino, ne mojih pesmi. Jaz sem kantavtor in slavim Gospoda s svojimi pesmimi. Torej, nisem jih jaz zavrnil zaradi svojega ega, Bog ne daj, jaz slavim Gospoda. Ampak vsako pesem, ki sem jo napisal, hočem z njo nekaj povedati ljudem. Jaz nisem samo pevec, da pridem in da dvignem roke v smislu, zdaj boste vsi peli z mano. To nisem jaz. Zakaj sem napisal pesem za Ritem srca? Prva stvar je bila ljubezen do Gospoda. Enostavno, to sem, kar sem. Druga stvar, z Janezom sodelujeva, sva prijatelja, velikokrat rečem, da je on moj starejši brat, saj do njega čutim takšno ljubezen. Iz tega sodelovanja pa je prišla pobuda, da naredim to pesem in da jo skupaj odpojeva. Zakaj? Ne zaradi neke slave, da prideš na oder, pa bodo rekli, poglej ju, tu pojeta, zdaj sta ne vem kakšni zvezdi. Ne, tega nočem v življenju, samo hočem stati na odru in peti Gospodu, ga slaviti in da ljudje začutijo to ljubezen do Njega in do vseh, ki so tukaj."

Zakaj sem napisal pesem za Ritem srca? Prva stvar je bila ljubezen do Gospoda. 

Antonio, kako je rasla slovenska beseda v tebi? Človek mora biti natančen, da sliši še kaj sosedovega. Je bila to tvoja želja ali posledica sodelovanja z Janezom in drugimi?

"Resnica je takšna, da se je moja mama šolala v Sloveniji in ko sem bil otrok, je vedno poslušala slovenski radio. Že kot otrok sem se učil govoriti slovensko. Vzporedno. Morda bo tudi malo čudno zvenelo, ampak v meni je vedno bila nekakšna ljubezen do Slovenije. Nisem vedel, zakaj. Nekdo je sanjal o Ameriki ali Avstraliji, jaz pa sem sanjal o Sloveniji. Morda čudno zveni, a je res. In prvič, ko sem prišel peti v Slovenijo, na Marijafest, leta 2010, sem videl, zakaj."

Zakaj?

"Zato, ker ko sem prišel na oder Ptujske Gore oziroma pred oltar, ko sem prišel pred Marijo in ko sem videl to občinstvo, kako sprejemajo pesem, sem imel občutek, da bi te vsi nosili na rokah, a nisem bil nič. Nisem bil neka zvezda, za katero bi kdo tekel. Enostavno sem bil to, kar sem in začutil sem to ljubezen. Čutim, da mi je Marija odprla vrata tu v Sloveniji. Kamorkoli pridem, vidim, da so ljudje tu v Sloveniji dobrodušni. Enostavno začutiš to ljubezen. Jaz mislim, da imam ta dar, da enostavno začutim ljudi. Počutim se, kot da sem Slovenec."

Lani je imel Antonio sredi Varaždina koncert, na glavnem trgu, kjer so glavne kavarne, vse je tam, potem pa duhovna glasba, res je bilo to pogumno dejanje. 

Janez, s kakšno skladbo se bosta predstavila skupaj na odru Ritma srca?

"Tudi jaz sem se, odkar sodelujem z Antoniem, malo osvobodil in malo bolj opogumil. Prej sem imel večjo tremo kot sedaj. Zdaj pa mislim, da bom tudi sam pokazal veliko čustev in to ljubezen do Gospoda, Boga, Jezusa, ko bova oba pela, da zaupava v Gospoda. Edino, ko sva snemala, sva pela, drugače kakšne druge vaje še nisva imela, pa tudi mislim, da ne bova prav posebej trenirala. Sem res hvaležen. Ko sem šel na te tri župnije, sem si rekel, da moram najprej po župnijah vse urediti, da se bom navadil, saj je to malce več dela kot prej. Ker me je on poklical, sem se pač odzval. Drugače pa morda verjetno še zdaj, tudi po petih ali šestih letih, ko sem na Prežganju, ne bi delal koncertov. Bi mogoče še počakal. Zdaj pa me je on prisilil, da sem skočil v vodo (smeh) in sem se, Bogu hvala, naučil plavati."

Vsake toliko gresta tudi na hrvaške odre ...

Janez: "Lani je imel Antonio sredi Varaždina koncert, na glavnem trgu, kjer so glavne kavarne, vse je tam, potem pa duhovna glasba, res je bilo to pogumno dejanje. Bilo je ogromno ljudi, tudi sam sem bil lepo sprejet. Kakšno stvar sem povedal v hrvaščini (smeh), zanimivo je, da sem Hozano pel v hrvaščini in ves trg je pel Hozano v hrvaščini. Peli so in bili smo res presenečeni."

Antonio: "Na mojem koncertu je želel Janez skladbo Peter Skala, ki je njegova velika uspešnica, zapeti v hrvaščini, a sem rekel, naj poje v slovenščini. Malo se je bal, ker Hrvati malo drugače sprejemajo slovensko glasbo kot hrvaško. Žal je tako, tu na Hrvaškem slišiš samo hrvaško glasbo. Za zdaj. Morda bo Gospod kdaj skozi nas tudi to uredil ali spremenil ... Ko je Janez prišel v Varaždin, sem mu rekel: 'Poj v slovenščini, vse bo v redu, boš videl, da bodo ljudje to sprejeli.' Ko smo začeli 'špilat' Peter Skala, ko je poln trg ljudi začel ploskati ..."

... jezik ni bil več pomemben.

"Tako je."