Manci Hribar je družina največja luč, na drugem mestu pa glasba

Festival Ritem srca | 12.05.2024, 08:43 Mirjam Judež

Na odru Ritma srca bo zapela tudi Manca Hribar. Ker se pogovarjamo v TV studiu, luči pravzaprav sploh ne bi bile potrebne. Naj bom kot Luč je namreč pesem, s katero se je pred leti že predstavila na tem festivalu.

Ali ti uspeva v življenju biti luč ali včasih zmanjka elektrike?

»Včasih zmanjka elektrike, ampak po osebnosti sem taka, da kar svetim, včasih še preveč.«

Katero svetlobo imaš najrajši?

»V tem obdobju življenja je to družina, trije krasni otroci, tí vedno zanetijo luč, tudi takrat, ko si obupan ali utrujen, izmozgan. Se mi zdi, da te družina simultano prazni in polni. Oni so največja luč, na drugem mestu pa glasba in hvala Bogu tudi služba.«

Na letošnji festival prihajaš s skladbo, ki bi lahko bila lepo vodilo tudi pri vzgoji: Delajmo majhne stvari z veliko ljubeznijo.

»Ko me je Leon Oblak poklical, da ima besedilo zame, mi je rekel, naj si vzamem teden in premislim, ali mi bo všeč. Ko sem slišala in videla besedilo, sem rekla: Jaz to moram peti. Veliko se pogovarjam s svojimi otroki, da včasih ni treba početi velikih stvari, da izkazujemo ljubezen ali da skozi nas govori Bog, ampak je velikokrat več vredno, če delamo majhne stvari, ampak te z veliko ljubeznijo.«

Starejša kot sem, vedno bolj se zavedam, da je vse dano od Boga, tudi moj talent, glasba, in skušam to res v čisti obliki prenesti naprej.

 

Na prizorišču sodobne krščanske glasbe si »doma«. Ali te nastope vedno vzameš kot pričevanje?

»Besede mi gredo sedaj že bolje iz ust, včasih pa sem z njimi težko izražala svojo vero, to ni bil moj najbolj domač občutek in sem to lažje počela skozi glasbo. Všeč mi je, da lahko skozi glasbo pokažeš različna vzdušja, lažje kot z besedami, zato je to vedno moj način pričevanja. Ko si mlajši, vseeno še malo bolj gledaš na to, da je to tudi nastop. Starejša kot sem, vedno bolj se zavedam, da je vse dano od Boga, tudi moj talent, glasba, in skušam to res v čisti obliki prenesti naprej.«

Od Boga dano, si rekla, posredovano prek staršev. Tisti, ki poznamo košček tvojih koreninic, se spomnimo očeta, ki je pel v Ljubljanskem oktetu. Ali starši kaj spremljajo tvojo pot, tudi to, po duhovnih odrih, ne samo v Operi in raznih zborih, kjer poješ?

»Seveda. So zvesti poslušalci. Mama in oče sta ponavadi, poleg moža, zadolžena za varstvo otrok na teh dogodkih. Od nekdaj sem imela njuno podporo, veseli so, da se na ta način udejstvujem v krščanskem okolju. Definitivno so moji največji navijači in včasih tudi kritiki.«

Lanski Ritem srca je postavil lepa merila, ki jih bomo letos skušali doseči ali celo preseči. Bila si del spremljevalne vokalne zasedbe, pela si kot solistka v slavilnem delu. Česa se bojiš, česa veseliš?

»Bojim se slabega vremena. ;) V bistvu se ničesar ne bojim. Če je bilo lani še malo negotovo, ker je bil še dokaj nov koncept in še nismo vedeli, ali se bo to prijelo, ali bo veliko ljudi, dobro vzdušje, ker gre vedno lahko v obe smeri, je bil lanskoletni festival res dokaz, da delamo prav, da se je stvar prijela, vzdušje je bilo res fenomenalno, zato je v meni res samo eno lepo pričakovanje. Zelo, zelo se veselim.«

Če je bilo lani še malo negotovo, ker je bil še dokaj nov koncept in še nismo vedeli, ali se bo to prijelo, ali bo veliko ljudi, dobro vzdušje, ker gre vedno lahko v obe smeri, je bil lanskoletni festival res dokaz, da delamo prav.

Tvoja skladba bo od drugih izstopala po ritmu, energiji, produkciji. Drugačna je, morda ni nekaj, kar bi pričakovali od tebe.

»Prvotna različica je bila sicer živahna, ampak je imela malo bolj pop ritem. Potem pa je Miha Gorše, ki je trenutno med tremi najboljšimi slovenskimi producenti, naredil aranžma, ga poslal in res je nastalo nekaj čisto posebnega, česar na Ritmu srca še nismo slišali. Tako je speven in tako hitro gre v uho, da sem prepričana, da si ga ljudje ne bodo mogli nehati popevat.«

Si članica opernega zbora. Katere operne melodije si ne moreš nehati popevat?

»Včasih ti v glavi ostanejo čisto naključne stvari in se ti poje ena fraza do dveh zjutraj. Največkrat mi od nekje prileze Carmen oz. kakšna opera, ki jo tisti čas bolj intenzivno delamo.«

Se sodobna krščanska glasba vate zaje prek besedil?

»Bolj prek besedil, ampak tudi preko melodij. Ob nedeljah sodelujem v domžalskem zboru družin, vsakih 14 dni imamo kar intenzivne vaje, petje pri maši, večino pojemo sodobno krščansko glasbo in tudi tisto se 'rola' med kuhanjem kosila.«

A tudi ti kdaj ustvarjaš kakšne kitice?

»Včasih se ponoči zbudim in se mi zdi kakšna ideja res dobra, zjutraj pa se mi zdi zelo preprosta. ;) Zaenkrat opuščam to misel, da bi pisala sama.«

Katere teme bi se lotila?

»Veliko premišljujem o hvaležnosti, pa na splošno o veselju do življenja. Te teme me zanimajo, kako ohranjati hvaležnost, smisel. Ljubezenske teme so pa že malo 'mimo'.« ;)

Imaš odgovor na to, kako ohranjati hvaležnost?

»Predvsem tako, da se veselimo majhnih stvari vsak dan sproti in ko ti je težko, pomisliš na to, kaj vse imaš, ne na tisto, česa nimaš.«