Bena Briški | (foto: Rok Mihevc)

Bena Briški pred Ritmom srca: Bog dela, tudi, če ni videti

Festival Ritem srca | 17.05.2024, 08:23 Mirjam Judež

Ritem srca 2024 prinaša nove skladbe in nove obraze. Na festivalu se bo prvič predstavila tudi Bena Briški.

Kdo je Bena Briški?

»Včasih se počutim kot deklica za vse. Govorim francosko, rada pišem, prevajam. V prostem času rada pletem zapestnice in obeske za ključe. Sem prostovoljka pri Karitas v Štepanji vasi.«

Bila si tudi skavtinja.

»Enkrat skavt, vedno skavt! Sem pa 'upokojena', nisem več aktivna pri skavtih na nobeni ravni.«

Si pa še vedno aktivna na glasbenem področju. Ob Beni Briški je zapisano ime Hči Groma. Zakaj?

»V glasbenem smislu je marsikdaj že grmelo, sem že pela z Big Bandom na Avstrijskem Koroškem. Ime Hči Groma mi je všeč, ker me je Jezus pred nekaj leti poklical na posebno pot za Njim. Takrat sem mislila, kako bom v Njegovem imenu vse uredila. Zelo sem se poistovetila z apostoloma Jakobom in Janezom, ki se imenujeta Sinova Groma. Tudi onadva sta mislila, kako bosta v Jezusovem imenu pokončala Samarijane z ognjem z neba, potem sta pa videla, da se morata malo umiriti in stvari pogledati z druge perspektive.«

Jezus me je poklical na pot za Njim, si rekla. Kakšen klic je bil to?

»Mislila sem, da se bom do 30. leta poročila, imela veliko družino, da bom morda na ta način služila Gospodu, učila verouk. Pred desetimi leti sem šla na romanje, da bi si izprosila moža, potem se mi je pa Gospod začel predstavljati na poseben način. Že prej sem veliko pela pri sv. maši, kjer so me nagovarjale določene stvari, za katere nisem vedela, kaj bi z njimi. Ko sem se zavedala tega, sem se začela odpirati po posebni izkušnji v Paray-Le-Monialu, ko mi je Gospod res na en poseben način spregovoril na srce. Takrat sem rekla, da moram izvedeti več o Njem, ki me ima tako rad. Začela sem iskati, spoznavati, hoditi na Katehetsko šolo, se teološko poglabljati, tudi z razumskega vidika, predvsem pa sem dala poudarek na odnosu. Gospodu sem nekaj let nazaj rekla: Ja, kar se mene tiče, sva zaročena, zdaj mora pa samo še povedati, kdaj bo 'poroka'.«

Pred desetimi leti sem šla na romanje, da bi si izprosila moža, potem se mi je pa Gospod začel predstavljati na poseben način.

Pride s poroko redovna obleka?

»Ne vem še. V fazi, v kateri sem, bom presenečena, če bo redovna obleka, se pa trudim v stilu Sinov Groma pustiti oblikovati tudi v tem, če bo pokazal to pot. Zaenkrat se ne vidim v redovni obleki, ker se nisem prepoznala v nobeni skupnosti.«

Si se pa povsem zapisala oznanjevanju, predvsem z glasbo. Na dveh župnijah si dejavna iz tedna v teden, za Bežigradom in v Štepanji vasi pri kapucinih. Vse je prepleteno in rdeča nit je slavljenje.

»Zame je slavljenje način življenja. Včasih sem si predstavljala, da je to poskočna glasba, pri kateri dvigaš roke, uživaš ... Lahko je, ampak ni samo to. Slavljenje je bolj način, drža, ki jo izražaš ob tem, ko poješ. Z njo sporočaš, kdo je Gospod zate oz. za vse v občestvu, ki so takrat s teboj.«

Prebral sem tvojo misel, da je pesem prava, ko začutiš, da je to ene vrste molitev, da prihaja iz osebne izkušnje z Bogom. Je tvoja skladba Daritev tudi taka?

»Pri aranžmaju sta mi pomagala Tine Lustek in Franci Rotar, besedilo in glasba pa sta prišla iz osebne izkušnje. Pred petimi leti sem imela operacijo kolena, pri kateri ni šlo vse po načrtu. Okrevanje je bilo daljše, kot sem predvidela. V tistem času so se doma začele odpletati ene stvari, ki jih nisem predvidela in so me zelo prizadele. Nisem našla moči za živeti. V določenem trenutku sem mislila, da bom ostala pohabljena, brez moči. Strah me je bilo hoditi, sploh po stopnicah, nisem znala več vstati, izgubila sem ravnotežje, imela sem ogromen strah pred gibanjem. Kdor bi me takrat videl ... Gledala sem dol, bila vsa polomljena, ne le fizično, tudi v psihičnem smislu. Ko sem lahko začela hoditi k maši, je bil to en moj cilj v dnevu. Stanje se mi je začelo počasi izboljševati. Videla sem, kako mi evharistija pomaga, me počasi ozdravlja ... Bila sem res v veliki luknji. Bog dela, tudi če ni videti. Dela po milimetrih, počasi in zgodi se, da je enkrat luknja za tabo in nisi več v njej.«

Ko sem lahko začela hoditi k maši, je bil to en moj cilj v dnevu. Stanje se mi je začelo počasi izboljševati. Videla sem, kako mi evharistija pomaga, me počasi ozdravlja ...