Na festival Ritem srca znova prihaja Svetnik

Festival Ritem srca | 13.05.2024, 07:31 Mirjam Judež

Festival sodobne krščanske glasbe Ritem srca zelo dobro pozna Tadej Vindiš iz skupine Svetnik, saj se je ta predstavila že na prvem festivalu, takrat še Ritmu Duha s pesmijo »Zbudi se«.

Si takrat zelo drugače gledal na svoje glasbeno ustvarjanje?

»Drži. To je posledica tega, da sem bil drugačen jaz, drugače sem gledal na življenje, svet. Prav je, da gredo stvari od znotraj navzven, ne obratno.«

Od Svetnika takrat do danes se je v tvoji zasedbi zamenjalo več 10 glasbenikov. Na kakšen način delujete?

»Načeloma bi lahko naštel imena glasbenikov v Svetniku, a zelo kratka obdobja so bila, ko smo uspeli delovati kot bend Svetnik, kot stalna zasedba. Večinoma je šlo za projektno delovanje, za glasbenike, ki so se zbirali okrog mene za ta namen. Od nekdaj je bila moja želja, da bi imel stalno zasedbo, a žal so Božji načrti drugačni. Je pa v zadnjih letih prišlo do tega, da je nastala slavilna skupnost okrog nas iz želje in potrebe: skupnost glasbenikov, predvsem pa slavilcev, ki sodelujemo, se povezujemo v različne zasedbe za različne namene, odvisno od tega, kdaj ima kdo čas in kaj potrebujemo.«

V podnaslovu vašega Svetnika je prebrati: Slavim, torej sem. Slavljenje v primerjavi s sodobno krščansko glasbo. Je bila to rast Svetnika ali sta to dva različna pola?

»Tu ne bi delal toliko ločnice. V začetku je bilo napačno razumljeno, kot da hočemo nekaj boljšega, da se imamo za nekaj več. Gre bolj za klic v specifično smer, ki smo ga mi na tem področju glasbe prepoznali in mu sledili. Bolj smo osredotočeni na molitveno glasbo, ne toliko na pripovedno, izpovedno, pa tudi take pesmi pridejo. Predvsem gre za to, da imamo strast, da ustvarjamo glasbo in prostor za to, da se zberemo kot občestvo in kot Cerkev skupaj slavimo in molimo – na različne načine. Ta glasba nam to omogoča.«

Predvsem gre za to, da imamo strast, da ustvarjamo glasbo in prostor za to, da se zberemo kot občestvo in kot Cerkev skupaj slavimo in molimo – na različne načine. Ta glasba nam to omogoča.

Lahko rečemo, da je skladba »Živi kruh«, ki letos prihaja na Ritem srca, evharistična?

»Ko je nastajala, sem imel predvsem to v mislih. Zelo rad črpam besedila za pesmi iz Svetega pisma. Rad se zatekam tja tudi v osebni molitvi, se iz Božje besede hranim, se mi zdi, da s tem, ko jo redno berem in premišljujem, postaja del mojega vsakdanjega življenja, postaja ta beseda živa v mojem življenju, pa tudi v mojih pesmih, molitvah. Postaja molitev skupnosti, molitev Cerkve. To se mi zdi dragoceno. Morda bi se težje prepoznali v besedilih, če bi v svojih pesmih podajal samo svoje osebno razmišljanje. Imamo skupno točko, če v pesmi prepoznamo delčke iz Svetega pisma, potem to lažje postane naša skupna molitev.«

Soavtor skladbe je Tomaž Kette, nastajala je kar 4 leta ...

»Mislim, da je bil veliki četrtek ali petek. Ima velikonočno zgodbo, vključno s postavitvijo svete evharistije. Skozi trpljenje v vstajenje, življenje. Ni nastala namenoma. Na enem sprehodu sem razmišljal, kaj bi lahko bila moja stalna molitev med sveto mašo, med evharističnim obredom, kot moj vzklik in so mi začele prihajati te besede, ki jih je Jezus sam izrekel: Jaz sem živi kruh, kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Jaz sem luč sveta, kdor bo hodil za menoj, ne bo nikdar v temi. To je sam o sebi rekel. Kakšen je moj odziv na to? Kako so se apostoli ob njem takrat odzvali? Dva citata sta v refrenu: Tomažev, ko vzklikne: Moj Gospod in moj Bog. Peter pa v enem od zadnjih pogovorov z Jezusom reče: Ti veš, da te ljubim. Besedilo ni nastalo tako, da bi bilo zlorabljeno, v smislu, da vzamemo delčke iz Svetega pisma in jih na silo povežemo skupaj. Znamo tudi to delat. ;) Nekako se mi je zdelo takrat, da je to prvotno postal moj vzklik pri sv. maši, vzklik zahvale in moj odziv na to, kaj prejemamo od Boga. Pesem se je kasneje razvijala. Naslednja stopnja je bila, da je Tomaž Kette prispeval tisti del pred refrenom, šele na koncu pa je nastal še bridge (most, prehod op. a.), ki dá občestveni moment pesmi in upam, da bomo res skupaj zapeli v živo na festivalu. Gre za odziv, da verujem, da je Jezus tukaj, da živi v meni, me ljubi in se bori zame, ne glede na vse.«

Upam, da bomo res skupaj zapeli v živo na festivalu. Gre za odziv, da verujem, da je Jezus tukaj, da živi v meni, me ljubi in se bori zame, ne glede na vse.

Dolgo si že na prizorišču sodobne krščanske glasbe. Kako misliš, da ji gre, v kakšni kondiciji je?

»Po samem festivalu lahko sodimo, da ji gre dobro. To ne pomeni, da je pot lahka, ampak se je treba boriti, ima veliko nasprotnikov, situacija ni enostavna. Zelo vesel sem bil, da je bilo letos veliko prijavljenih skladb na festival in da je bilo težko izbrati skladbe, ki so zdaj tukaj. Žal mi je za tiste, ki niso prišli zraven ... Na splošno se mi zdi, da smo v vseh teh letih prehodili pomembno pot, ki je bila potrebna. Pred 20 leti sem želel, da bi se zadeve hitreje premikale. Res je, da sem bil mlajši in nisem bil zrel. Želel bi hitre spremembe, ki pa verjetno takrat ne bi bile dobre. Teren ni bil pripravljen, mi pa tudi ne. Na dolgi rok so se stvari začele dogajati na primernejši način. Tudi glasba pri bogoslužju, na raznih dogodkih, pri slavljenjih ... Še najlepše mi je spremljati mlajše generacije, ki so s to glasbo odraščale. To je nekaj drugega kot pred 20, 30, 40 leti, ko je izgledalo, kot da ta glasba ne paše v cerkev. Časi so drugi, tehnika je bolj dostopna ...«

Kako tak festival, glasba vpliva na nas, na mlade, na otroke?

»Mislim, da ima dober vpliv. Govorim na pamet. Tudi v Sloveniji imamo priložnost, da sodelujemo pri dogodkih, ki niso samo enkratni dogodek. V preteklosti smo pogosto 'odšpilali' eno mašo, en koncert, eno slavljenje in šli dalje. Tisto seme je bilo vrženo, pa nisi vedel, kaj je s tem. Ni bilo toliko priložnosti, da bi se nekaj na redni bazi dogajalo. Zdaj so že taki dogodki. Naj omenim Večere Plus v Antonovem domu v Ljubljani. Najlepše je slišati razne zgodbe, pričevanja, ki zraven zgodijo. Glasba ima tu en mali delček. Ravno v tem je prednost sodobne krščanske glasbe, da računamo še na Božjo komponento. Ni prisotna samo v besedilu, ampak trudimo se, da je prežeto vse skupaj z molitvijo. Računamo na to, da je tisto več, kar se lahko zgodi, kar presega nas same, še Božja domena.«

Čutim veliko hvaležnost, da lahko rečemo, da je Svetnik prepoznaven, da pesmi ljudje poznajo, pojejo. 

Če bi ne bilo Svetnika, kaj bi ti manjkalo, kako drugačen bi bil?

»To bi bila bistvena sprememba v življenju, čeprav v lokalnem okolju niti vsi ne vejo, da se jaz ukvarjam z glasbo. V Sloveniji se od te glasbe ne da živeti. Potrebna je tudi družinska podpora. Se pa sprašujem, kako bi se sicer življenje odvijalo, če tega dela ne bi bilo. Tudi moja osebna duhovna rast je precej povezana s to glasbo. Ljudi, ki sem jih ob poti spoznaval, poti, ki so se ob poti odpirale ... Vprašanje, ali bi v tistem trenutku spoznal svojo ženo, pa čeprav je bilo to tik, preden se je Svetnik začel ... Verjamem, da je bil konkreten Božji poseg v moje življenje v ključnih trenutkih, da so se neke stvari zgodile. Niso samoumevne. Za marsikaj smo morali vlagati veliko truda, časa, energije v neke stvari, pa tudi ni po naši zaslugi, da so zdaj tam, kjer so. Čutim veliko hvaležnost, da lahko rečemo, da je Svetnik prepoznaven, da pesmi ljudje poznajo, pojejo. Mi nismo znali napisati takih pesmi, jih 'spromovirati', nič od tega nismo znali. Ljudje so jih začutili, vzeli za svojo molitev. Bog je to naredil, da nas je uporabil, uporabil je te pesmi, zdaj stvar funkcionira in se odvija naprej.«