Misijonar Anton Žerdin Bukovec | (foto: Vatican News)
Iz Lendave v amazonsko džunglo: 50 let misijonskega služenja Antona Žerdina Bukovca
Cerkev po svetu Andrej Šinko
Škof Anton Žerdin Bukovec je ob zlatem mašnem jubileju za naš radio spregovoril o tem, kako je svoje življenje posvetil služenju med staroselskimi ljudstvi v amazonski džungli Peruja. Njegova zgodba je preplet domače preprostosti, globoke vere, kulturnega spoštovanja in neomajne predanosti. V pogovoru razkriva, kako so ga otroški spomini iz Čentibe oblikovali, zakaj se je odločil za misijonsko pot, kako je povezal evangelij z lokalno kulturo in kaj mu pomeni praznovanje jubileja med rojaki.
Škof Anton Žerdin Bukovec je začetek otroštva preživel blizu Lendave, pot pa ga je nato vodila v sosednjo Hrvaško. Otroštva v Čentibi se spominja z nežnostjo in hvaležnostjo. Spomini na vožnjo s konjem, jurčke, mleko in kruh z mastjo ter nedeljske maše v Lendavi so v njem pustili globoko sled. Čeprav se je družina kasneje preselila v Subotico, zaradi boljših možnosti za izobraževanje, je ostal povezan z domačim krajem in ljudmi.
Od orgel do misijonov
Kot mlad ministrant je sanjal o glasbi, Bachu in orglah, a življenje ga je vodilo drugam. Ko je škof iz Peruja iskal prostovoljce, se je odzval. In čeprav se je sprva vse začelo s šalo, je zadevo vzel zelo resno, pozneje pa je to postala njegova pot. Po molitvi in pogovoru s predstojnikom je sprejel odločitev, ki ga je vodila v amazonsko džunglo.
Misijonsko delo med staroselci
Prvi koraki v Peruju so bili negotovi – brez znanja jezika, brez izkušenj. A z vztrajnostjo in spoštovanjem do lokalne kulture, je začel graditi mostove. Učil se je jezika, prevajal molitve, obhajal maše v domačem jeziku in se učil od ljudi. Inkulturacija je postala temelj njegovega oznanjevanja – vera mora postati del kulture, da je resnično sprejeta, pravi škof Žerdin Bukovec.
Povezovanje z domačimi in radijske postaje
Poleg pastoralnega dela je ustanovil tudi dve radijski postaji, ki danes omogočata komunikacijo z oddaljenimi skupnostmi. Čeprav je bilo tehnično in finančno zahtevno, je vztrajal. Njegovo delo je bilo vedno preplet duhovnosti in konkretne pomoči.
Zlata maša – zahvala in spodbuda
Ob jubileju se je škof Žerdin Bukovec vrnil med rojake z željo, da se zahvali Bogu za dar življenja in služenja. Praznovanje zlate maše v domovini je bila sicer pobuda lendavskega župnika Martina Dolamiča Konrada, ki jo škof sprejema kot priložnost za zahvalo in kot spodbudo za nove duhovne poklice. Zgodba škofa Antona Žerdina Bukovca je opomnik, da je duhovni poklic lahko globoko povezan z ljudmi, kulturo in naravo. Njegova pot od Čentibe do amazonske džungle je pričevanje o tem, kako vera, spoštovanje in predanost lahko spreminjajo svet – korak za korakom, v jeziku srca.
