Anette: Pesem je nastala iz težkih trenutkov v mojem življenju

Festival Ritem srca | 14.05.2024, 07:45 Mirjam Judež

Na Ritmu srca 2024 se bo predstavila tudi Anette, ki je mama, soproga, ustvarjalka, pevka, glasbena terapevtka, profesorica, pesnica. Ime vam je morda znano, če imate radi slovensko glasbo, če se sprehajate med radijskimi postajami, saj ima že nekaj lepih pesmi, ki so šle med ljudi. Veseli smo, da bo »ugriznila tudi v jabolko« sodobne krščanske glasbe.

Anette je tvoje umetniško ime. Si Anette ali Anja? Si Anja samo za domače?

»V glasbi imam raje umetniško ime, ker je to moja druga identiteta, kot jo imam doma. Ko sem sama začela ustvarjati glasbo, je takrat obstajala Anja Bukovec, violinistka, s katero sva bili dobri prijateljici, zato sem izbrala drugo ime.«

Letošnjo festivalsko pesem narekuje življenje.

»Ta pesem je nastala iz težkih trenutkov v mojem življenju, ko sem žalovala za izgubo svojega prvega otroka. Kar nekaj skladb je bilo napisanih v tej smeri. Nastala je, ko sem potrebovala izraziti žalost in nekako tudi videti, da je en žarek upanja za naprej oz. da lahko Bog gre čez to, kar jaz doživljam. Je pa to težko.«

Nastala je, ko sem potrebovala izraziti žalost in nekako tudi videti, da je en žarek upanja za naprej oz. da lahko Bog gre čez to, kar jaz doživljam.

Po prehojeni poti, ki ni bila lahka, je posijalo sonce z enoletno Tinkaro. Verjetno so zdaj misli v kiticah spet drugačne od tistih takrat.

»Absolutno, čeprav zdaj sem tako zaposlena s svojo hčerko, da mi ne pusti pisati. Sem mama, za zajtrk pripravljam jajca in se oblačim v lepe obleke. To je moj vsakdan, ki sem se ga zdaj navadila, ampak s tem ni nič narobe. Otroci nas obogatijo, da osebnostno rastemo, zdaj sem začela poslušati več otroških pesmi, morda pa bom napisala kaj za otroke.«

Izguba otroka je nekaj najtežjega za mamo, za zakon. Si takrat spoznala, da glasba lahko tudi zdravi?

»Mislim, da je bila tisto prelomna točka zame. Vprašanje, kako bi se odločila, če bi se stvari odvile drugače. Mislim, da sem se takrat začela spraševati zelo veliko stvari v življenju: zakaj trpimo, kaj pomeni smrt, kako lahko jaz z glasbo pridem zraven ... Do zdaj sem se vrtela v krogih popularne glasbene scene in v njej nisem našla tistega, kar sem iskala, in sicer, da glasba človeka res premakne v notranjosti, da mu nekaj dá. Iskala sem študij v tujini, nakar sem navdušena ugotovila, da se dá to študirati pri nas. Kar tri leta sem se vozila v Šentilj, študij mi je res veliko dal. Nikoli ne bom pozabila svoje profesorice, ki je rekla: Če si zdravilec, moraš najprej pozdraviti sebe in svoje rane.«

Do zdaj sem se vrtela v krogih popularne glasbene scene in v njej nisem našla tistega, kar sem iskala.

Spoznavala in prepevala si različne glasbene sloge: gospel, soul, klasično petje, jazz ... Kakšna zvrst najbolj pomaga pri terapiji?

»Odvisno od več dejavnikov oz. od tega, s kakšno klientsko skupino delaš. Veliko sem delala z najstniki, nastanjenimi v različnih vzgojnih centrih, mladostniki, za otroke sem izbirala drugačno glasbo, povsod sem jemala s seboj svoj ukulele. Odvisno od klienta, kaj in kako globoko iti z njim. Vsak ni pripravljen za vse globine.«

Bo ta festivalska pesem ene vrste »tabletka«, ki bi lahko komu pomagala pri biti boljši, videti lepše, splezati ven?

»Upam, da bo, to je moj namen. Pesmi so enkapsulirana energija zdravja, ki jo lahko jaz podarjam.«

V kiticah so besede Luč, Bog, On zapisane z veliko začetnico. Jih tudi ti osebno razumeš tako?

»Jaz Boga razumem širše, Bog nas ves čas spremlja, podpira, predvsem pa mi je všeč definicija, da je Bog ljubezen.«

Kaj je bil vzgib, da si se prijavila na ta festival?

»Na to me je spomnil moj zelo dober prijatelj. Sama niti nisem razmišljala o tem. Te skladbe sem imela že napisane, sicer v angleškem jeziku, ker sem ustvarjala s producentom v Angliji, ki ima zelo rad krščansko glasbo. Veliko sva se pogovarjala o tem, ustvarjala. Slovenci rabimo duhovno glasbo, jo je premalo, sploh glasbe z lepim sporočilom.«

Slovenci rabimo duhovno glasbo, jo je premalo, sploh glasbe z lepim sporočilom.

Pred leti je izšla tvoja pesniška zbirka pri KUD France Prešeren: Za vsako pesem raste drevo. Pesmi še nastajajo?

»Poezijo sem ustvarjala v študentskih letih, zdaj ne več. Pišem svoj dnevnik, misli, mogoče se enkrat natke tudi kakšna osebno izpovedna knjiga. Moj cilj je nadaljevati z albumom duhovne glasbe, ki si ga zelo želim izdati. Od korone naprej pišem pesmi in ko bom imela spet možnost ustvarjanja, se bom tega lotila.«

Tvoje glasbeno srce je res razvejano, rada pogledaš k producentom na tuje. Kaj si dobila od tistih mojstrov tam, ki ustvarjajo z velikimi imeni?

»Vsa producentska sodelovanja so me zelo obogatila. Od vsakega aranžerja, producenta sem se nekaj naučila, ker sem kot ustvarjalka, kot vsak umetnik začela na začetku. Zdaj sem povsem drugačna, verzija Anja.2024, od tistega, kar sem bila. Zdi se mi lepo, da tako kot ti duhovno rasteš, se tudi tvoja glasba spreminja.«