Mitja Ferenc se neizmerno veseli svojega prvega nastopa na Ritmu srca

Festival Ritem srca | 11.05.2024, 05:00 Mirjam Judež

Tudi nam je v veselje, da je del letošnjega Ritma srca glas Mitje Ferenca, ki je vajen različnih festivalskih odrov, od Slovenske do Narečne popevke in drugih izborov.

Kako je bilo s prvim vzgibom za festival Ritem srca?

»Poklical me je avtor glasbe in besedila Leon Oblak, ki ga izjemno spoštujem in je tudi za Prifarske muzikante napisal nekaj izjemnih besedil. Vprašal me je: Ali bi bil pripravljen iti na festival, na katerem še nisi bil? Rekel je: Imam besedilo, poslal ti bom približno melodijo. Ko sem to slišal, sem ga takoj poklical in rekel, da bom z veseljem in ponosom predstavil njegovo pesem na festivalu, če se bova tja uvrstila.«

Besedila pri sodobni krščanski glasbi so morda pomembnejša kot pri zabavni glasbi, poslušalca usmerjajo k Bogu. V kiticah je slišati neizmerno zaupanje v Gospoda: »Jezus, ti prevzemi, ko se zatakne.« Se lahko poistovetiš s tem besedilom?

»Bil sem vzgojen v drugačni družini, a postopoma sem začel spoznavati globino in modrosti krščanskega sveta, zato sem se v Leonovem besedilu, ko sem se vanj malo poglobil, prepoznal. Hvala za priložnost, da bom lahko to pesem in besedilo predstavil na festivalu, na katerem še nisem bil in se ga neizmerno veselim.«

Ta zgodba pripelje do sklepa, da moraš zaupati v tem svetu svoje skrbi in težave Bogu.

V kiticah je slišati, da nam prek teh besed govori Don Dolindo. Kot zgodovinar si verjetno preveril, kako je s tem svetniškim imenom.

»Seveda sem besedilo prepustil Leonu, ampak sem preveril. Božji služabnik se je rodil konec 19. stoletja, umrl je leta 1970, bil je iz zelo revne družine. Potem ko se je z družino preselil v drug kraj, je šel v jezuitsko šolo. Zelo si je želel postati duhovnik, a mu to ni uspelo, ker se je težko učil. Nekega dne je prosil Marijo za pomoč in ne samo, da je končal šolo, postal je celo zelo znan. Ta zgodba pripelje do sklepa, da moraš zaupati v tem svetu svoje skrbi in težave Bogu in mu kdaj preprosto reči: Jaz ne zmorem, Jezus, ti prevzemi.«

Kako pogosto se zgodi ob vsem, kar počneš, da rečeš: Jaz sem svoje naredil, Jezus, prevzemi?

»Stvari me nekako prehitevajo. Zdaj sem že skoraj pred upokojitvijo in ko pogledam nazaj, sta me od nekdaj zanimali zgodovina in glasba. Nikoli se nisem mogel odločiti za eno ali drugo, ta pot je šla vzporedno. Eno obdobje je bolj prevladovalo znanstveno delo v zgodovini, pa sem občasno zavil spet malo več v glasbo. Lahko sem samo hvaležen, da mi je uspelo v znanstveno-zgodovinskem področju in v glasbi pustiti neko sled. Bogu hvala, da mi je zdravje služilo in sem lahko delal, kar me duševno zadovolji, pa tudi v strokovno-znanstvenem, pietetnem, civilizacijskem pomenu. Vesel sem, da lahko še zapojem in morda razveselim, pobožam dušo kogarkoli, ki pride v dvorano. Tistega, kar glasbeniki dobimo iz občinstva, se ne da kupiti. To je Božji dar, za katerega si lahko samo hvaležen, da te je doletel in ga lahko čim dlje uživaš.«

Tistega, kar glasbeniki dobimo iz občinstva, se ne da kupiti.

Mitja, preizkusil si vse festivalske odre pri nas. Kaj potrebuje festival za uspeh, da živi še naprej?

»Potrebuje srčne ljudi, ljudi, ki živijo za ta festival, in ne kot morda na drugih festivalih, ki en čas trajajo, potem pa prekinejo svoje delovanje in je v ospredju morda le ekonomski interes. Zraven morajo biti srce, volja, logistika, rutina, preverjeni ljudje, ki s srcem in z vso svojo voljo, predanostjo, živijo za ta festival, za to, da bodo izpopolnili sebe v duši in napolnili z dobro voljo tudi ljudi, ki pridejo na festival. Naj festival živi! Škoda, da v Sloveniji festivalov zmanjkuje. Slovenska popevka kdaj je, kdaj je ni, Narečne popevke že več kot 10 let ni, tudi polka, valček in šansoni imajo kratko zgodbo ... Temu festivalu želim, naj vztraja in tu ni nobenega dvoma, da ne bi, ker vem, kdo ga organizira in s kakšno voljo in srcem se ljudje vključijo v to delo.«

Ne glede na to, katera zvrst je, najprej pogledam, kako globoko je besedilo, ali lahko začutim sebe v njem.

Tebe človek vidi skoraj v narodni noši, v solističnih nobel gvantih s tako in drugačno glasbo. Katera glasba je najbolj za tvoje srce?

»Začel sem v narodnozabavni glasbi kot mulc, v časih, ko se je frajtonarico odrivalo. Konec 70. in v 80. letih je sploh ni bilo v glasbenih šolah. Hvala Bogu se je vse spremenilo. Vesel sem, da sem sodeloval s svojim glasom na zgoščenki Avsenikov, pa bil Veseli planšar z velikim klobukom. Težko bi se opredelil. Ne glede na to, katera zvrst je, najprej pogledam, kako globoko je besedilo, ali lahko začutim sebe v njem, bodisi v šansonu, narodnozabavni ali prirejeni ljudski pesmi ali pa mogoče v bolj zabavni glasbi. Ne bi se rad vkalupil. Rad imam izzive v življenju, se preizkusim in najdem svojo priložnost, mir in neko srečo tudi v neki drugi zvrsti glasbe. To me veseli in lahko sem le hvaležen, če mi bosta grlo in glas služila še nekaj let.«