Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami.

Radijski misijon 2024 | 23.03.2024, 10:15 Robert Božič

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« v današnjem malem misijonskem nagovoru poudarja duhovnik Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Vabimo, da mu pravkar prisluhnete v živo v našem radijskem programu, si pogledate njegov video nagovor v našem Youtube kanalu ali pa se v njegove misli potopite počasi, z meditativnim branjem njegovega razmišljanja. Vse misijonske vsebine so vam na voljo tudi v našem avdio arhivu, kjer se lahko tudi naročite na misijonski podcast.

Pred kratkim sem bil po dolgem času v Mariboru. Hodil sem po na novo urejenem glavnem trgu. Zatem pa zavil še na prav tako krasno prenovljen Lent. Zares lepo. Površine za pešce. Drava. Najstarejša trta. Klopce in prostori za druženje in srečevanje. Posebej lep vtis je name naredil povsem nov drevored. Si predstavljate: še pred enim letom je bila tam hrupna cesta z asfaltiranimi parkirišči, danes pa je tam drevored z visokimi, verjetno kakih pet let starimi drevesi.

***

V duhu današnjega časa, ko časa ni – sem kasneje ob tem pomislil. Ko morajo celo drevesa zrasti čez noč. In čez noč se morajo roditi ideje, čez noč morajo biti zgrajene hiše, stolpnice in nakupovalna središča.

Čeprav prej leta in desetletja ni bilo na tistem mestu nič, sedaj pogodba do dneva natančno določa izvedbo gradnje, kajti sicer bo imel lastnik velike izgube. Gradbinci pa posledično astronomske kazni.

Na hitro mora zrasti in dozoreti tudi zelenjava in sadje, ki jih – posledično s precej manj okusa – kupujemo v nakupovalnih centrih. Živali na velikih živalskih farmah se morajo zrediti kar se da hitro. Kokoši morajo znesti jajca v čim krajših presledkih.

Zahodni človek je postal silno nestrpen.

Zahodni človek vse priganja. In naposled čas neusmiljeno priganja in preganja njega.

In zato živimo hitro. Vozimo se hitro. Naše misli švigajo sem in tja.

Ne le pokrajina, ki se z bliskovito naglico premika mimo nas, ko drvimo po avtocestah, in v nas ne more pustiti nobenega vtisa, nobene podrobnosti. Ne le pokrajina. Vse življenje se z bliskovito naglico premika mimo nas.

In škoda je, da je tako.

Poučili so me, da to, da nenadoma na ulici rastejo 10 let stara drevesa, danes ni nič posebnega. Zrastejo v drevesnici, izkopljejo jih z veliko zemlje, pripeljejo s tovornjakom na novo lokacijo in z viličarjem posadijo sredi novega trga.

Ostaja pa resnica, da je za vsako dobro stvar potreben čas. Drevesa še vedno rastejo s svojim tempom. In projektanti radi poudarijo, da je tudi za gradnjo potreben čas. Materiali se morajo posušiti, umiriti. Zemlja se mora posesti in utrditi.

In počasi spet pričenjamo bolj ceniti tisto zelenjavo, ki je zrasla počasi in tisto sadje, ki je počasi dozorelo na domačem vrtu.

In tudi dobre ideje potrebujejo čas in mir, da rastejo in dozorijo.

***

In tudi Božji darovi rastejo in zorijo počasi. Ker želijo biti kvalitetni, polnega okusa in trajni.

To pa nam – tudi Jezusovim učencem – ni prav všeč. Hočeš nočeš smo tudi kristjani v naših opazovanjih in pričakovanjih postali nestrpni. Smo pač del okolja, ki nas preplavlja.
Na eni strani smo nestrpni, ko pričakujemo, da bo Božje kraljestvo "zraslo" čez noč.

Opazujemo okolje in svet v katerem živimo. V njem je toliko gorja, strahu in žalosti. Želimo si, pričakujemo, da bo Bog to odstranil in v srca vseh ljudi naselil svoj mir in ljubezen. Pa ne šele na koncu. Ampak že danes.

Nestrpni smo in radi bi, da Bog naše molitve usliši kar takoj. Zvečer molimo, zjutraj pa bi že radi videli tisto, za kar smo molili.

Radi bi, da se nekdo spreobrne, da stopi na novo pot. Če se to ne zgodi že letos, smo povsem obupani in se nam zdi, da Bog noče uslišati naše molitve, ali ne more nič spremeniti.

Če Bog tega nemudoma ne naredi – in Bog redko dela »nemudoma« - smo nad njim hitro razočarani. Namesto vere v nas prične govoriti dvom. In pustimo Boga ob strani ali pa smo jezni na njega. »Prav, Bog. Potem pa ne bom več molil. Ne splača se hoditi k maši.« Kot da smo Boga kaznovali. Kot da smo mu prisodili penale, kakor jih mora plačati gradbeno podjetje, če ni do roka zgradilo novega stanovanjskega bloka.

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji.  Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

V Jezusovem času je bilo verjetno precej manj naglice, kot smo si je ustvarili ljudje zadnjega stoletja.

A kljub temu že svoje sodobnike Jezus opozarja na potrpežljivost. Toliko bolj nas danes. In zato Božje kraljestvo in njegovo rast primerja z dvema naravnima procesoma, ki oba potrebujeta čas.

Najprej pravi, da je Božje kraljestvo podobno drobnemu gorčičnemu semenu, ki ga je treba posejati v dobro zemljo. In čakati, da počasi raste. Raslo bo zanesljivo, a treba je biti potrpežljiv.

Drug proces, ki ga Jezus uporabi za ilustracijo Božjega kraljestva pa je kvašenje testa. Kruh lahko zamesimo zelo hitro. Za to lahko danes uporabimo celo kuhinjski robot. Tudi spečemo ga lahko razmeroma hitro. A vmes je treba pustiti testo počivati, da lahko kvas prične učinkovati. Da testo vzkipi in da bo kruh prijetno mehak.

Nekaterih procesov – skratka – ni mogoče prehiteti in jih pohitriti.

Ne le rast gorčičnega semena in kvašenje kruha.

Jezus nas opozarja, da je tudi z Božjim kraljestvom tako.

Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih.

Seveda vse to ni nekaj samoumevnega. Zato te dni toliko razmišljamo o molitvi. Potrebna je namreč človekova odprtost Svetemu Duhu, da se rast Božjega kraljestva v naših srcih dogaja.
A tudi potem, ko smo to naredili, tudi potem, ko smo svoja srca odprli Svetemu Duhu, tudi potem, ko v molitvi kličemo Božjih darov nase, na svoje bližnje, na svojo domovino, na ves svet, moramo biti potrpežljivi in zaupati, da Bog vodi zgodovino in da je konec te zgodovine novo nebo in nova zemlja, ko bo Bog vse v vsem.

Jezus nam obljublja, da Božje kraljestvo raste. Tiho, ne da bi vzbujalo pozornost. A vztrajno raste. V njem je božanska moč in dinamika življenja, ki ga nič ne more ustaviti. In če Jezus obljublja, da je tako, nimamo razloga, da bi dvomili. Le potrpežljivi in vztrajni moramo biti. Ostati na poti za Njim. Hoditi po Njegovih stopinjah. Oklepati se ga in se mu vedno znova izročati. Ostati zakoreninjeni v tistem novem življenju, ki se je v nas pričelo pri svetem krstu.

In kakor je pomembno, da smo potrpežljivi ob pogledu na rast Božjega kraljestva okrog nas – se mi zdi prav tako pomembno naglasiti, kako pomembno je, da smo potrpežljivi tudi ob pogledu nase.

Te dni se družimo ob sijajnem zgledu svetega Frančiška ... veliko poslušamo in razmišljamo o molitvi ... Svetli zgledi in visoki ideali pa so lahko – ne le privlačni – ampak lahko v nas prebudijo misel: "Ampak sam česa takega nikoli ne bom dosegel."

Za potrditev take misli nam hudi duh hitro pokaže še vse naše odločitve iz preteklosti, katerim nismo ostali zvesti. Pa številne padce in trenutke, ko smo zavili daleč od evangeljske poti, namesto, da bi postali vse bolj podobni Jezusu ...

In človek je v skušnjavi, da bi obupal nad seboj. Da lepe zglede in krasne besede posluša kot nek oddaljen, nedosegljiv ideal. Sam zase pa se nekako vda.

Ne pozabimo: tako razpoloženje je skušnjava. Bog nikoli ne obupa nad nikomer od nas. In Bog je v svoji ljubezni tudi neskončno potrpežljiv z vsakim od nas.

In zato je edina prava drža, da tudi sami nikoli ne obupamo nad seboj. In da smo tudi sami potrpežljivi s seboj in svojo duhovno rastjo.

Bog nas vabi. Obdarja nas z obiljem milosti. Krepi nas s spoznanji in svojo močjo. Nas pa ne priganja. On razume naše stranpoti, naše dvome in naša neuspešna prizadevanja. Ljubeče in z neskončno potrpežljivostjo nas vedno znova vabi, da se vrnemo na pot k Njemu, ne glede na to, kolikokrat zaidemo.

Ko nam znova ne bo uspelo, se zato manj ukvarjajmo s svojo stranpotjo, ampak se raje zahvalimo za dar Božje potrpežljivosti. Ne postavljajmo v središče sebe in svojega padca, ampak se zazirajmo v Gospoda in se vedno znova izročimo v Njegove usmiljene roke.

***

Dragi bratje in sestre,
ko se s tem razmišljanjem poslavljam od vas, bi se rad Bogu zahvalil za vse, ki nas te dni združuje v skupni želji narediti korak k tesnejšemu in še bolj živemu odnosu z Gospodom v molitvi. Bogu hvala za vsako misel in željo narediti iz svojega življenja dar za druge. Vsem nam želim veliko duhovne bližine s trpečim in Vstalim Gospodom v prihajajočih milostnih dneh.

***

Nebeški Oče, tu smo, ob Tebi, zbrani v Jezusovem imenu,
polni hvaležnosti za Tvojo neskončno ljubezen in potrpežljivost do nas.
Daj nam modrost, da bomo iskali Tvojo bližino in uči nas spoznanja, da potrebujemo čas za rast v Tvoji ljubezni in milosti.
Naj nikoli ne obupamo nad seboj. Naj ostanemo potrpežljivi v naših napakah in neuspehih. Da bomo še bolj potrpežljivi z napakami naših bratov in sester.
Naj se zavedamo, da Tvoja roka nikoli ne zapusti naše roke.
V Tvoji potrpežljivosti najdemo upanje, v Tvoji ljubezni najdemo moč.
Vodi nas, Oče, dan za dnem, korak za korakom, da bomo vedno bolj postajali podobni Tebi.
Po Jezusu Kristusu našem Gospodu.
Amen.