Miha Šalehar je govoril tudi o vzorcih, ki mu niso prizanašali | (foto: Rok Mihevc)
Miha Šalehar: Svet lahko rešimo samo z lučjo
Via positiva Nataša Ličen
Eden najbolj prepoznavnih radijskih moderatorjev Miha Šalehar, ki je več kot polovico svojega življenja z zanj značilnim govorom in svojstveno osebnostjo deloval pred mikrofonom, v zadnjih letih nagovarja najbolj s pisano besedo. Piše. Kolumne in knjige. In to počne najraje. To ga zanima in veseli. Spomladi naslednje leto bo izšla njegova peta knjiga. Njegov osebni premik v odnosu do sveta je vreden pozornosti. Kritika propagande še bolj. Ne verjemimo brez premislekov. Obrnil se je vase, iskanje po sebi pa je vedno pogumno dejanje.
Knjige, ki jih piše - že njegova prva je bila ena najbolje prodajanih, se spretno, čeprav v dokaj zahtevnem besedišču, prelivajo v bralčev um. Miho je brusil medij, a tudi on je spreminjal medij s svojimi neposrednimi težnjami v iskanju resnice. Njegove knjige imajo zanimivo pot, kot življenje, pravi Miha. Je knjižni molj, bere zelo rad in več knjig naenkrat. Rad ima jezik. Misel je predhodnica besede, doda. »Vse kar je okrog nas, je stvarjenje iz besede.«
Medijski svet je poln pravljic. V temo je treba posvetiti. Zlo ni samoumevno. Postaja zelo nevarno. Naša dolžnost je, da naredimo kar lahko, za boljši jutri. Morda nam bo ta trenutek, ki se zdi tako brezupen, ponudil kolektiven vpogled za spregled.
Premalokrat smo srčno hvaležni
Miha Šalehar: »Od radia sem se v zadnjih letih precej oddaljil, za to je odgovorna predvsem nova tehnologija. V zadnjih letih sem kar nekaj časa preživljal v avtu. Dokler še ni bilo podkastov, ki mi omogočajo, da sem sam urednik svojega programa, sem poslušal – pa saj jih nisem spet toliko, programe naše hiše, dokler sem tam še delal, potem pa sem dostikrat dodal še radio Ognjišče, ker so to poslednje radijske postaje z vsebino in strukturo. Zanimivi ste mi tudi zato, ker je vaša vsebinska platforma vezana na ustanovitelja in ste v tem veliko bolj transparentni kot ostali mediji, to mi je na nek način zelo všeč.«
Izzivi našega okolja
»Zaradi vse močnejšega pritiska vsebin, pa zaradi industrije vplivanja na naše mišljenje, ki je - poleg vojaške industrije in industrije, ki skrbi za investicije po izvedenih vojaških operacijah, ena najmočnejših na svetu, kar nas kolektivno lahko skrbi, je vedno večji izziv, koliko je vredno to, kar razmišljamo in na kakšen način razmišljamo. Naš gospodar želijo biti globalne korporativne entitete. Kaj v resnici komunicira z nami? Vsa ta gora popularne kulture, ki prinaša zavajajoča sporočila o pomembnosti denarja in moči. To nas osami, avtomatizira, formatira, da izgubimo občutek za skupnost.«
Se mi zdi, da je biti blizu sebi - v najplemenitejšem pomenu te besede, najpomembnejša stvar za naš obstoj v prihodnosti.
»Ker smo soočeni s tisoči terabajti informacij, ki nas hočejo oddaljiti in nam ponuditi interese nekoga drugega, ki pa ne služijo več dobremu, ampak parcialnim interesom, največkrat sebičnim, ki delajo slabo drugim. Je kar težava ostati avtonomen, ostati človek znotraj vseh teh pritiskov, ki prihajajo v obliki ekonomske, politične propagande, tudi s pritiski vrstnikov preko socialnih omrežij. Kaj pomeni biti človek, kako živeti in kaj potrebujemo v življenju.«
Kaj želimo od življenja?
»Težko je odgovoriti na to. Človek v vsakem življenjskem obdobju zase misli, da je avtentičen. Tudi ko sem bil največji »kreten« tega planeta, sem v to verjel. Kot danes verjamem, da sem znotraj svojih kapacitet, ki jih imam v tem trenutku, izkušenj in znanja ter vedenja, avtentičen.
Vzgojen, narejen, ustvarjen sem bil s pomočjo avtoritet, ki me spremljajo. Ljudje smo produkt šole, pop-kulture, verouka, ... odraščamo in gremo neko pot v življenju, delamo stvari, ki so bile »vpovedane«, da jih moramo narediti, da se bomo dobro počutili, da bomo v redu ... Več kot sem teh stvari ustvaril tudi sam, jih »obkljukal« po nekih normah ali pa postulatih materialistične paradigme, bol sem se hkrati počutil tudi praznega. Zakaj? Kaj manjka v življenju?«
Resnicoljubnost
»Na določeni točki, ko drsimo skozi najbolj ustvarjalna leta, ko si postavljamo stvari - najprej faks, potem služba, družina, ... in še vse ostalo, kar življenje pač prinese, »obkljukamo« vse to, a vseeno nekaj manjka. Kaj je to, kar manjka? Ne morem reči, da je prišlo pri meni do nekega razodetja ali hudega preloma. Sem imel pa vedno "nek tak" intuitivni nagon – in še vedno ga imam. Se mi zdi, da je to ena mojih najboljših lastnosti, ki si jo upam tudi javno izpostaviti, to je velika potreba v meni po resnici. Si je ne pustim kar tako zlahka povedati od kogar koli več, oziroma sem prevečkrat stopil na ta bananin olupek.«
Šank
»To je dolina solz, prostor sprenevedanja, kamor se pridejo dedci dobesedno omamiti in drug drugemu pripovedovati kosmate vice in šaljive dovtipe. Moški tam niso v redu. Šank veliko pove o sodobni dezorientirani in ubožni moškosti naše sodobnosti. Za šankom tesnobo presnovimo v nekaj minut prijetne otopelosti in to zamenjujemo za polnost življenja. Popivanje je beg. Ko sem nehal piti, sem ugotovil, da drugače sploh ne znam živeti. Na novo sem se učil delati s seboj, kako biti, s svojimi mislimi, doživljanji. Kar naenkrat sem ostal brez prijateljev iz starega sklica.«
Pred dvema letoma je Miha stopil tudi na oder. Predstavo sta potem naredila tudi z bratom, s katero zdaj polnita dvorane. Izkušnja je bila terapevtska, pravi Miha. Z bratom sta zelo povezana. Živita v skupni hiši in v sobivanju s skoraj stoletno babico. "Težko je biti danes star, kot je težko biti danes mlad."
Celotni pogovor z Miho Šaleharjem za oddajo Via positiva na radiu Ognjišče slišite v avdio arhiv, na spletni strani radio.ognjisce.si, na voljo tudi kot podkast.
