Duh preseneča #video

Radijski misijon 2024 | 20.03.2024, 10:25 Robert Božič

»Bog preseneča. Ne le Elija. Tudi nas. On ne želi govoriti iz groma, potresa in viharja. On ne želi z glasnim ropotom dopovedovati človeku svoje besede. On si želi odnos. Zato šepeta. V srcu. Želi, da se pogovarjamo z njim, kakor se otrok pogovarja s svojim očetom in mamo. Želi nas potolažiti, želi nas vzpodbuditi. Želi nam povedati, da je ponosen na nas. Želi nas posvariti pred nevarnostjo, v katero se zapletamo. Želi nam pokazati priložnosti,« v današnjem 4. malem misijonskem nagovoru pojasnjuje duhovnik Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Vabimo, da mu prisluhnete ali pa se v njegove misli potopite počasi, z branjem, ki bo rodilo odmeve. Vse misijonske vsebine so vam na voljo tudi v našem avdio arhivu.

Februarja lani nas je naš škof Maksimilijan povabil na duhovne vaje z Božjo besedo v Sveto deželo. Dolgo sem okleval in sam zase zbiral argument, zakaj ne morem, potem pa sem – hvala Bogu – šel. Bila je dragocena izkušnja. Prav nič turistična. Malo smo videli svetih krajev. A zbiranje lepih fotografij nenazadnje ni bil namen te poti. Želele so biti duhovne vaje. In so bile.
Ena meni najmočnejših izkušenj je bila pot po puščavi. Avtobus nas je odložil blizu arheološkega najdišča v Qumranu ob Mrtvem morju, nakar smo se obuli v pohodne čevlje, vzeli s seboj Sveto pismo, vodo in zaščito za sonce. In se odpravili na pot. Več ur smo hodili po Qumarnski puščavi in se vmes ustavili le za novo katehezo.

Na poti po pravi puščavi romar še bol otipljivo doživlja hrepenenje po resnični svobodi in naporno pot, ki do nje vodi. Spremljali smo Mojzesa in njegovo ljudstvo, ki so dolga desetletja hodili nedaleč tam. Iz Egipta proti Kanaanu. Iz starega v novo življenje. Iz sužnosti v svobodo.

Zelo hvaležen sem za izkušnjo tiste puščave in za duhovno izkustvo resničnega puščavskega romanja, ki sem ga doživel.

***

Pravzaprav pa danes nisem pomislil na Mojzesa in Izraelce, ki potujejo proti severu, proti obljubljeni deželi. Pomislil sem na Elija, ki je romal v drugo smer. Proti jugu. Proti Sinaju.

In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu.  In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta.  Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino.

V verjetno najbolj mučnem obdobju svojega življenja je Elija iskal Božje bližine. Iskal je Boga tam, kjer bi moral biti. Na Sinaju. In iskal ga je na način, kakršnega je on – Elija – pričakoval. In bil je na moč presenečen.

In na presenečenja pač mora računati vernik, ki iskreno moli. Moliti seveda pomeni Bogu pripovedovati. A moliti pomeni na koncu svojih besed utihniti in prisluhniti.

***

Tale zgodba se mi zdi tako zanimiva in prikladna temu razmišljanju, da vam jo moram povedati ...

Nek ugleden – in rahlo vase zaverovan mož – je po dolgem premisleku in primernem finančnem načrtu sklenil, da bo sezidal novo hišo. (pripoveduje zgodba ...) Njegov prijatelj je bil arhitekt. Ugleden mož se je odpravil k njemu, da bi ga prosil, naj mu naredi načrt za dom. Arhitekt je rad ugodil prijateljevi prošnji, a ga je seveda vprašal, kakšno hišo si želi ...

»Povej mi nekaj osnovnih podatkov: kaj si pravzaprav želiš, koliko sob, kopalnic, kakšne hodnike in druge prostore bi rada z ženo? Ali bi rad imel okoli hiše vrta ali morda ribnik – in nenazadnje, koliko denarja lahko porabiš za gradnjo.«

Ugleden mož je odgovoril: »Z ženo imava pravzaprav samo eno prošnjo in želiva, da jo dosledno upoštevaš.« Iz svoje torbe je vzel ovoj. Odvil ga je in iz njega vzel staro medeninasto - tolkalo za vrata. Dejal je: »Tole tolkalo nama je z ženo zelo ljubo. Želiva, da bi bila hiša v skladu s tem tolkalom. In to je vse, kar pričakujeva.«

Kaj ima tole z Elijem?

Elija je bil svet mož. Prerok, tu in tam osamljen puščavnik, mož molitve, z odprtim srcem za Boga, njegovo besedo, njegova sporočila. Ki jih je – kot prerok – posredoval svojemu ljudstvu. Ljudstvo pa je bilo vse prej kot hvaležno za to ...

Elija je bežal. In iskal Boga. Prenočil je v votlini ob vznožju Sinaja – izvemo ... In zaslutil je, da se mu želi razodeti Bog Jahve. Elija je čakal na razodetje Božjega veličastva. Pravzaprav je nemara pričakoval njegovo povračilo. Morda si je na tiho želel maščevanja. Dogajala se mu je krivica. Njegova velikodušnost je našla odmev edino v elikem nasprotovanju Izraelcev. Elija je bolelo. Samo Bog lahko poravna račune. Bog mora narediti red. – Si misli Elija.

Zato Elija pričakuje Boga, ki se bo oglasil v grmenju. Pričakuje ga v potresu. Zaman ga čaka. Skoraj bi bil zamudil srečanje z njim. Slišali smo: Bog ni bil v viharju. Bog ni bil v potresu. Bog je bil v lahnem šumljanju.

Vse omenjene prvine so za stara ljudstva tipični pojavi, v katerih se razodeva božanstvo ... In Elija je vstopal v molitev in v pričakovanje Božje besede s točno temi pričakovanji. S »fiksno idejo«, če želite. V svojem odnosu do Boga je bil konzervativen. Ni si mogel predstavljati, da bi mu Bog spregovoril drugače od njegovih pričakovanj. To ni mogoče ...
Pa je bilo ... Še dobro, da od razočaranja ni odnehal v odprtosti Bogu ... In kako presenečen je moral biti, ko je zaslišal Božji glas v miru in tišini, ko so se vsa veličastna naravna dogajanja umirila.

Bog mu je spregovoril v njegovem srcu ...

Pravzaprav so se tudi ob Jezusu kopja lomila prav ob vprašanju podobe Boga. Zato se ne čudimo, da so imeli največ težav z Jezusom najboljši judovski verniki. Tisti, ki so vse vedeli o Bogu. Tisti, ki so vedeli, kako se Bog lahko razodeva. Tisti, ki so imeli točno predstavo o Božjem maziljencu. Vsi ti so vedeli, da se Bog ne more razodeti na tak način, kot to dela Jezus. Točno so vedeli, kakšen je Bog ... Točno so vedeli, kako moliti ... In kakšen bo Odrešenik ...

In jih je Božji Sin tako zelo preseneil ... in tako zelo drugačno vizijo so imeli o njem ... In tako zelo je ogrožal to njihovo vizijo – da niso spremenili vizije, ampak so se znebili njega, da so lahko obdržali svojo »fiksno idejo«.

Bog preseneča. Ne le Elija. Tudi nas. On ne želi govoriti iz groma, potresa in viharja. On ne želi z glasnim ropotom dopovedovati človeku svoje besede. On si želi odnos. Zato šepeta. V srcu. Želi, da se pogovarjamo z njim, kakor se otrok pogovarja s svojim očetom in mamo. Želi nas potolažiti, želi nas vzpodbuditi. Želi nam povedati, da je ponosen na nas. Želi nas posvariti pred nevarnostjo, v katero se zapletamo. Želi nam pokazati priložnosti.

Zato govori nežno. Iz srca v srce. Ne želi nas prepričevati. Ne želi na nas kričati. Ne želi nas prisiliti, ker prisila odbija. Nebeški Oče pa želi, da bi bili vselej z njim.

Elija nas danes uči, da ne smemo imeti preveč izdelanih pričakovanj o tem, kako bomo srečali Boga, kako ga bomo slišali in kaj nam bo povedal.

Resda Bog kdaj spregovori tudi po čudežu, po kakem veličastnem dogodku, po veliki rešitvi. Še veliko večkrat pa nas povsem preseneti.

Fiksne ideje o Bogu ... Fiksne ideje o veri ... So lahko silno velike ovire do Boga. In do resnične vere.

Bog pa je Sveti Duh ... In v srcu vsakega vernika prebuja svojo živahno novost ...

Ne smemo postati okosteneli ... Ne smemo obtičati v svojih predstavah, v svojih fiksnih idejah ...

Ne smemo se oklepati svojega tolkala in po njem oblikovati vseh drugih ljudi, vere, predstav o Bogu.

Cerkev je varuhinja starodavnega zaklada – a se mora stalno reformirati! Sicer zvvesta neminljivim vrednotam – a mora v vsakem zgodovinskem trenutku na nov način pripovedovati o Božji ljubezni ...

Kakor smo vedno v nevarnosti, da bi kako bistveno razsežnost naše vere pustili ob strani in evangelij poenostavili ... pa smo vedno tudi v nevarnosti, da bi postali okosteneli. Da bi preprosto ponavljali besede in stavke, ki smo se jih naučili, ne da bi čutili, kaj v resnici pomenijo, da bi jim dali svojo lastno, živo, življenjsko vsebino.

Mnogi naši sodobniki živijo v prepričanju, da je Cerkev srednjeveška. Da smo obtičali nekje v preteklosti. Da so naši molitveni načini preživeti. Da je naša vera zastarela. In žal jim kristjani prevečkrat dajemo dober razlog, da tako mislijo. Pa ne s slabim namenom. Le varno se počutimo v izrazih in načinih, ki jih že dolgo ponavljamo. Sprememb nas je strah. In skrbijo nas. In rajši čim manj spreminjamo. Ker nočemo tvegati.

A Cerkev mora biti vedno živa. Živa danes. Vedno so potrebne spremembe. Tudi v konkretnem življenju vere. V izrazih vere. V načinih povezovanja občestva. V delitvi odgovornosti. Tudi v novih načinih slavljenja Boga. V novih načinih komunikacije. S pravo mero modrosti lahko vse uporabimo za dobro. 

Zato – svoje tolkalo spravimo v kak muzej – svoje srce pa ohranimo svobodno, odprto, poslušno Duhu. Bodimo pripravljeni na presenečenja, ki jih ima Bog za nas. To je znamenje mladostnega srca. Ne glede na to, koliko let štejemo.

Navade so vredu. Lahko pa postanejo cokla. Lahko nas uspavajo. Lahko nas povsem zaprejo v naših pričakovanjih. In naša vera lahko postane le še kulturno izročilo. Naša molitev pa le še dolgočasen napor.

Ne smemo se oklepati samo tistega, kar nam je znano in udobno, ampak moramo biti odprti za nove možnosti, za svež veter v jadrih našega duhovnega življenja.
Bog nam ne želi govoriti le skozi velike dogodke ali čudeže, ampak velikokrat tudi skozi tišino, skozi nežen šepet, ki ga lahko zaznamo samo, če smo resnično odprti in poslušni. Naša vera ne sme biti muzejski eksponat, ampak življenjska sila, ki nas vodi, oblikuje in spreminja.

Zato naj bo naša molitev sveža, naj bo naš dialog z Bogom iskren in odprt - za nepričakovano.

Sveti Duh, Božji Dih Življenja,
Prosimo te za srce, polno zaupanja in pogumne odprtosti,
da bi upali sprejeti vsako novo pot, na katero nas vabiš.

Prosimo te za pogum, da opustimo stare navade,
Ko postanejo same sebi namen, ko nas pričnejo vezati in oddaljevati od Tebe.

Napolni nas s svežino svojega Duha,
da bomo v vsakem trenutku čutili Tvojo prisotnost in Tvoje vodstvo.

Pomagaj nam, da bomo v tišini svojega srca zaznali tvoj nežen šepet,
ki nas vabi, da hodimo po poteh ljubezni in služenja.

Obnavljaj v nas otroško srce,
napolnjuj nas z radostjo in čudenjem,
Ki naj odseva v naših dejanjih, besedah in odnosih.

Sveti Duh, vodi nas, da bomo živeli polno,
In naj naša srca utripajo v uživanju resničnega Življenja,
Ki ga prinašaš samo Ti, Bog Ljubezni.
Amen.