Ko roke omahnejo …

Radijski misijon 2024 | 19.03.2024, 10:30 Robert Božič

»Molitev počasi postane del drže, del skupnostne dinamike. In Jezus postane sopotnik. Ključna pa je moč in opora skupnosti. Vselej je kdo, ki mu roke omahnejo. Vselej je kdo, ki dvomi, ki obupuje. In vselej kdo, ki ima prav v tistem trenutku dovolj vere in zaupanja, da dvigne duha še komu,« v današnjem 3. malem misijonskem nagovoru pravi duhovnik Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Vabimo, da mu prisluhnete pravkar v živo v našem programu, v videonagovoru ali pa se v njegove misli potopite počasi, z branjem, ki bo rodilo odmeve.

Veliko večino svojega življenja sem skavt. Ne znam našteti vseh taborov, usposabljanj, zimovanj, dogodkov in praznovanj, ki smo jih v treh desetletjih pripravili. Ogromno večino časa sem tisti, ki v različnih voditeljskih ekipah soustvarjam vsebino.

A še vedno moja misel rada odplava tja na začetek, ko sem bil na drugi strani. Ko sem bil udeleženec. Ko sem bil preprosto skavt, ki se je učil vozlov in treniral orientacijo. Ki je tekmoval in sodeloval. Ki je preživljal noč v bivaku in se navduševal nad zgodbami zvezdnega neba. Zares nekaj posebnega je v tem življenjskem slogu. Nekaj, kar nagovarja mladega človeka in zares spreminja srca. Bogati, usmerja pogled na mesta, ki bi jih sicer oko spregledalo in navdušuje za tiste razsežnosti bivanja, ki bi se jih človek sicer ne lotil, zato pa ostal siromašnejši.

***

Bilo je moje prvo jesenovanje. Bil sem klanovec, član najstarejše skavtske skupine, h kateri sem se tedaj pridružil. Brez izkušenj, a povsem osupel od novih spoznanj, objet od krasne skupnosti in voden s preudarnostjo in modrostjo tedanjih voditeljev. Bili smo v Kotljah, spomnim se. V soboto dopoldne smo se razdelili na majhne skupinice in si pričeli pripravljati bivake, v katerih smo nameravali prenočiti naslednjo noč. Bila je že hladna jesen in treba se je bilo zelo potruditi. Najti primeren prostor, zavetrje. Dobro pripraviti dvignjeno ležišče. Pritrditi in utrditi streho. Vključiti še možnost nočnih padavin. ... Delo je zahtevalo precej premisleka, truda in časa. Ker je pri bivakiranju najbolj pomembna izbira lokacija terena, smo se skupinice razkropile daleč naokrog. Zavzeto smo delali, vezali in gradili. ... Nakar se iz naše baze zasliši zelo glasen pisk piščalke. V klanu je ta bolj izjema, praviloma je voditelji ne uporabljamo. Pisk, ki smo ga zaslišali, je bil znak, da nas voditelji sklicujejo vse na kup. Niti približno še ni bil čas za kosilo. In ko smo od vsepovsod tekli na zborno mesto, smo – novinci predvsem, drugim je bilo verjetno vse jasno - razmišljali, kaj je tako pomembnega, da smo morali pustiti delo in steči do voditeljev. Pisk piščalke namreč pomeni prav to: pustiti vse in se čim prej zbrati v zboru.

Zadihani smo se torej zbirali ob Idi in Pavlu, našima voditeljema in pričakovali navodila. Ko smo bili naposled vsi, je naša voditeljica preprosto rekla: "Ura je dvanajst. In ob tej uri kristjani za trenutek pustimo svoje delo, pomislimo na Boga in ga prosimo, naj naše delo blagoslovi." Zmolili smo opoldansko molitev. In zatem smo se vrnili k delu.

Ta prizor je ostal zapisan v moje srce. Od tistega trenutka mi je bilo jasno, kaj pomeni, da molitev posvečuje naše delo. In da ne gre za količino. Ampak za držo. Včasih je dovolj ščepec. Nekaj minut. Le da je srce na pravem mestu.

***

Kasneje, ko sem sam postal voditelj in sem drugim med ostalimi vrednotami skušal približati lepoto in moč molitve, sem se velikorat vračal k tem svojim izkušnjam. In Gospod je poskrbel za nove in nove. Molitev počasi postane del drže, del skupnostne dinamike. In Jezus postane sopotnik.
Ključna pa je moč in opora skupnosti. Vselej je kdo, ki mu roke omahnejo. Vselej je kdo, ki dvomi, ki obupuje. In vselej kdo, ki ima prav v tistem trenutku dovolj vere in zaupanja, da dvigne duha še komu.

***

Zelo podobno, kot se je dogajalo nekega dopoldneva na hribu nad Rafidimom.

Izraelci, ki so na poti v svobodo, so obtičali. Zaustavili so jih Amalečani … Za Izraelce je bila pot preko ozemlja tega puščavskega plemena, edina pot proti njihovi nekdanji domovini, a Amalečani jih niso hoteli spustiti mimo … Mojzesu ni preostalo drugega, kot da se Amalečanom postavi po robu z vojaško silo … Pa ni bilo preprosto: Izraelci so imeli zelo slabo orožje … in so bili precej šibkejši nasprotnik …

***

Tedaj je prišel Amálek in se je bojeval z Izraelom v Refidímu. Mojzes je rekel Józuetu: »Izberi može in pojdi na spopad z Amálekom! Jutri se bom postavil na vrh hriba z Božjo palico v roki.« Józue je storil tako, kakor mu je naročil Mojzes, da bi se bojeval z Amálekom. Mojzes, Aron in Hur pa so stopili na vrh hriba. Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amálek. In Mojzesove roke so se utrudile; zato sta vzela kamen in mu ga podložila, da je sédel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trdne vse do sončnega zahoda.  In Józue je z ostrim mečem premagal Amáleka in njegovo ljudstvo.

***

Poročilo nas povede v sredo boja … Nič ne izvemo o moči in premoči, nič ne izvemo o žrtvah … Nič ne izvemo o vojaški strategiji … Naš fokus je pravzaprav na varni razdalji na vrhu bližnjega hriba … Kjer sedi Mojzes … Napačno bi bilo misliti, da se je umaknil na varno … da je stopil iz bitke in opazoval … Ne: on je sredi dogajanja, a na fronti neke druge dimenzije … On povzdiguje roke proti nebu. In dokler so njegove roke dvignjene, njegovi Izraelci zmagujejo … Ko njegove roke omahnejo, zmagujejo nasprotniki.

Površno branje besedila bi nas lahko napačno odpeljalo v področje magičnega. Dvignjene roke, določene kretnje, čarobne besed in poseben posameznik, vrač, čarovnik, svečenik, prerok, mistik … ki s pravimi kretnjami spreminja potek dogodkov … Prisili nadnaravni svet … Usmerja energije …
In ob tem seveda jasen NE!

Molitev ni čaranje … Molitev ni magija … Molitev se dogaja v srcu.

Kar seveda ne pomeni, da so naše telesne drže ob molitvi nepomembne. Še kako pomembne so. Telo, ki se umiri. Kolena, ki pokleknejo. Sklenjene ali povzdignjene roke. Ali pa sklenjene roke občestva, ki je zbrano okrog oltarja. Zaprte oči. Umirjeno sedenje. Vse to je pomembno. Nemalokrat celo ključno za to, da je molitev resnična, globoka. A vendarle so telesne drže in kretnje le pomoč, da se lahko izrazi srce … Kajti molitev je stvar odnosa.

In Mojzesove dvignjene roke pomenijo prav to: Mojzes moli.

In čeprav je bila bitka ključna – ali pa prav zato … Čeprav je bilo od tega dneva odvisno, ali bodo Mojzesovi Izraelci lahko nadaljevali svojo pot naproti svobodi, ali pa bodo še nekaj generacij obtičali v puščavi in nemara izginili v zgodovini kot nepomembno puščavsko pleme … Navkljub usodnosti tega dneva … Mojzesu roke omagujejo … Oziroma naravnost prevedimo: Mojzes dvomi … Njegova molitev bledi … Vera je na preizkušnji … Roke, ki omahnejo, so le zunanji izraz srca, notranjega obupa, nemoči, skrbi …

***

Vsi smo že slišali zgodbe – skoraj gotovo se je zgodilo marsikomu med nami, ki ta trenutek o tem razmišljamo ... Vsi smo že slišali zgodbe, ko je velika preizkušnja postala pot, ko človek ponovno najde pot do Boga. … Ko spet poišče rožni venec … Ali pa v roke vzame molitvenik. V današnjem času poišče spletno stran ali aplikacijo, kjer so napisane molitve za različne priložnosti … Skratka: Marsikdaj je velika življenjska ovira, ki se znajde na moji poti - trenutek, ko se zavem, da brez Boga ne morem.

A vselej ni tako … Včasih je ovira tako velika … Včasih je križ tako krut … Včasih je naloga tako zahtevna … Ali pa jih je toliko na kupu … Da srce otopi … Preprosto obtiči … V strahu … V nemoči …

Roke omahnejo … Tudi molitev se zdi nekaj, kar ne more ničesar spremeniti …

***

Morda nekaj takega doživlja Mojzes. In hvala Bogu sta tik ob njem njegova pomočnika in svetovalca Aron in Hur in mu pomagata. Podpirata njegove roke.
Prevedimo spet: skupaj so molili … Vzpodbudila sta ga … Dvignila sta njegovo moralo, kot rečemo … Izpod velikega bremena tistega dneva sta izkopala njegovo vero … Skupaj so povzdignili roke … Skupaj so izročali Izraelske bojevnike in njihovo usodo, usodo in prihodnost tega neznatnega naroda k Bogu.
Na hribu nad Rafidimom vidimo lepo podobo. Podobo, ki govori o tem, kako dragocena je molitev skupnosti, občestva, zakonskega para, družine, župnije … Kajti, ko nekomu omagajo roke, je tam kdo drug, ki mu pomaga, ki prebudi njegovo vero …

***

Še sklep bitke: Izraelci so zmagali. In lahko so šli dalje. Mojzesova molitev je bila uslišana. No, ne le njegova. Tudi Aronova in Hurova. A ne le njih treh. Težko si predstavljamo, da niso duhovne bitke bojevali tudi žene in otroci, medtem, ko so se njihovi možje, očetje borili z orožjem. Tudi oni so dvigovali svoje roke …
In verjetno jih je Bog uslišal prav zato, ker so se združili v skupni prošnji, v skupnem hrepenenju.

Dragi bratje in sestre, vabim vas, da tudi mi ta trenutek naredimo podobno. V duhu – ali, če imate priložnost – tudi v resnici dvignimo roke ... Zavejmo se, da smo ta trenutek skupaj. Da smo zbrani v istem duhu. Z istim namenom. Povežimo svoja srca v molitveno občestvo ... Naj nas ta trenutek poveže in okrepi našo vero.

Vsemogočni Bog,
sprejmi zahvalo za neštete blagoslove, ki jih prejemamo vsak dan. Sprejmi našo zahvalo za dar skupnosti. Bodi z nami v naših bitkah in preizkušnjah, kakor si bil s svojim starozaveznim izvoljenim ljudstvom. Pomagaj nam, da bomo pripravljeni podpirati roke drug drugemu, ko nam omagajo. Navdihuj nas, da bomo v molitvi našli moč, upanje in pogum.

Ko pride trenutek preizkušnje, naj nas dvomi in skrbi ne odvrnejo od naše vere, temveč naj še bolj zahrepenimo po bližini s Teboj.
Ta trenutek te prosim, Gospod, v imenu vseh, ki nas povezuje ta skupna molitev: podari vsem mir, tolažbo in upanje. Vsem, ki jih potrebujejo, še posebej vsem, ki ta trenutek nosijo kak težak življenjski križ. Amen.