Biti z njim. Vsakdo. Vsak čas. In neprenehoma moliti ...

Radijski misijon 2024 | 21.03.2024, 10:20 Robert Božič

»Že dobri dve desetletji sem duhovnik. A v tistih dneh sem prvič imel zares priložnost živeti tisti ideal, o katerem je na kakih duhovniških srečanjih bilo vselej govora: sveta maša naj bo vrhunec dneva. Zares vrhunec dneva,« se časa epidemije novega koronavirusa v 5. malem misijonskem nagovoru spominja duhovnik Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Vabimo, da mu pravkar prisluhnete v živo v našem radijskem programu, si pogledate njegov video nagovor v našem Youtube kanalu ali pa se v njegove misli potopite počasi, z meditativnim branjem njegovega razmišljanja. Vse misijonske vsebine so vam na voljo tudi v našem avdio arhivu, kjer se lahko tudi naročite na misijonski podcast.

Bil je tak čas, kot sedaj. Pred štirimi leti. Bil je post. Pomlad se je prebujala. Nas pa je tisti nadležni covid nenadoma zaprl v naše domove.

Najprej se mi je zdelo hecno. V bistvu se mi je zdelo, da pretiravajo. Potem se mi je zdelo: u, zanimiva izkušnja.

Marsikomu se je najprej zdelo celo zabavno. Imeli smo veliko prostega časa. Končno smo se lahko naspali. Pričeli smo se lahko ukvarjati s rečmi, za katere nam običajno zmanjkuje časa. Družinam ni bilo treba usklajevati urnikov. Vsi smo bili na kupu. Nekaj časa se je zdelo kot nepričakovane počitnice.

No, kasneje so se tem prvim občutjem pridružila še marsikatera druga. In tisti počitniški vtisi so se nekoliko zapletli.

Na tisto obdobje sem vas želel spomniti, ker je bilo nekaj posebnega tudi za naš odnos z Gospodom. Na covid se še vedno radi izgovarjamo. Nedavno smo poslušali poročila statističnih raziskav o verski praksi pri nas. In kot razlog za marsikje navzdol obrnjene krivulje še vedno vidimo tudi v covidu. Nisem sociolog, zato tega nimam namena komentirati. Hkrati pa mislim, da resnična vera ni stvar sociologije. Njene korenine so veliko globlje. Če niso, gre bolj za kulturno pripadnost kot vero.

Kulturna pripadnost pa še zdaleč nima tako globokih korenin, kot vera. In je zares na prepihu. Ne ogroža je le covid, ampak še marsikateri drugi negativni vpliv.

Vihar covida je marsikaj pretresel. Marsikaj je izrul, marsikaj prevrnil. Marsikomu pa je tisti čas omogočil poglobitev vere. Korenine so segle še globlje, da bi drevo vere kljubovalo še čemu hujšemu od virusa. Marsikoga je tisti čas pripeljal še bliže Jezusu.

Tudi mene.

Že dobri dve desetletji sem duhovnik. A v tistih dneh sem prvič imel zares priložnost živeti tisti ideal, o katerem je na kakih duhovniških srečanjih bilo vselej govora: sveta maša naj bo vrhunec dneva. Zares vrhunec dneva. O tem sem vselej poslušal. In ob tem sem vselej imel slabo vest. Svete maše tudi prej nikoli nisem obhajal "z levo roko". A v resnici je bila marsikdaj pač še ena dnevna zadolžitev. Del urnika. Če bi ne bila na vrsti vsak dan ob isti uri, bi si tudi zanjo zagotovo vključil še opomnik, da bi je ne pozabil.

V času epidemije pa je življenje postalo veliko bolj enotirno. In Gospod sam je naredil, da je najpomembnejše postalo zares najpomembnejše.

Dela je bilo tudi v tistih dneh veliko. Veliko telefonov. Kup mejlov. Verouk na daljavo. S sodelavci smo se od vsega začetka na daljavo trudili, da smo ostali med seboj povezani. Uporabljali smo vse mogoče spletne povezave. In od prvega dne dalje smo se družili tudi ob obhajanju svete maše. Jo sooblikovali in hvala Bogu ostali zares skupnost.

Tako sem v tistih dneh zares večino dneva delal za mašo. Predvsem pa sem imel zares veliko časa za premlevanje Božje besede. Zares sem imel priložnost pustiti, da najprej nagovarja mene samega. Potem sem razmišljal o tem, kako jo približati tistim, ki smo se ob večerih srečali v prenosu bogoslužja.

Večino dneva sem preživel v hišni kapeli, ali tam blizu. Tako živo sem čutil, da je Jezus zares tam. Ves čas z menoj. Brez števila krat sem se zazrl v tisti preprost tabernakelj. Brez števila krat sem namenoma pokleknil pred njim. Samo zato, da bi ob kupu kablov, kamer, zaslonov in drugih tehnikalij ne pozabil, da je tam On. In da je vse ostalo – vključno z menoj – tam samo zaradi Njega.
Njemu sem potarnal, ko zvok ni bil dober, ali ko se je misel zavozlala. Z njim sem delil veselje, ko mi je kaj uspelo. In njemu sem izročal vse, ki smo bili na nov način povezani, da bi tudi njih pritegnil bliže k sebi. Molitev mi je postala stalna bližina z Jezusom na en povsem nov način. Ves čas sem se z njim nekaj pomenkoval, kramljal. Ves čas sva delala skupaj. Gospod mi je podaril čutiti, kaj je mislil Pavel, ko je kristjanom zapisal med drugim: "Neprenehoma molite."

In reč je trajala ravno dovolj časa, da mi je prišla v navado. Da je postala nov način življenja. Drugačen način vere. Drugačen način molitve.

Zato tistemu času pravim zares milostni čas. Zares so bile zame duhovne vaje. Misijon.

Bil je to čas, ko sem zares pričel čutiti, kako pomembno je biti na trti. Bil je to čas, ko je vinogradnik zelo skrbno negoval mene, mladiko, da bi rodila še več sadu.

Jasno je, zakaj vinogradnik posadi vinograd. Ne samo zato, da bi se lahko poleti umaknil v njegovo senco. Tudi ne zato, da se bo z njim kratkočasil. Vinograd ni Očetov hobi. Svoj vinograd je zasadil in ga z vso skrbnostjo neguje zato, da bo pridelal zdravo grozdje in z žlahtnim vinom polnil svoje sode.

A pogoj za vse to je, da trta obrodi kvalitetno grozdje. Četudi se vinogradnik izjemno potrudi in naredi vse za to, da bi bila trta rodovitna, lahko gre marsikaj narobe.

Jezus v svoji prispodobi jasno naslika Očetovo pričakovanje, da bo trta rodovitna. Da bodo na mladikah rasli grozdi.

A Jezusovo temeljno sporočilo je globlje. Veliko globlje. Predstavlja najbolj bistveno razsežnost vernikovega življenja.

In sicer Jezus naglaša, kako ključna je živa vez med mladiko in trto. Poganjek ne more biti rodoviten brez te povezave. Kristjan pa ne brez žive povezanosti z Jezusom.

Sadovi namreč niso nekaj, kar bi se dalo izsiliti. Kakor se v ljubezen ne morem prisiliti. Ne morem na silo rojevati sadov dobrote. Lahko se delam. Lahko se pretvarjam. Lahko se pravzaprav silim. A taki sadovi ne bodo imeli tistega pravega, polnega okusa. Lahko, da bodo izgledali lepo. In da bo v njih sladkoba. A v ustih bo ostal grenak priokus. In vino ne bo pravo.

Ne sadov na trti – ne sadov ljubezni - se ne da izsiliti. In mladiki ni moč ukazati, naj rojeva sadove. To ni njeno poslanstvo. Ni mladika tista, ki je sposobna ustvarjati sadove. Naloga mladike je, da ostaja povezana s trto.

Tu je Jezusov ključ. Tu je torišče njegovega sporočila.

Ne se siliti v ljubezen: tisto, kar je zares moje poslanstvo je: ostati povezan z Jezusom. Trta je, ki v resnici rojeva sadove, mladike jih le nosijo. Trta je, ki ima korenine. Po njej prihajajo hranila v vsako celico mladike, da ta zabrsti, cveti in obrodi.

Ravno pred par dnevi je Vid med enim od naših srečanj na glas razglabljal o "transpiracijskem toku" ... saj veste: tisti proces, ki naredi, da se kljub gravitaciji voda dviga po drevesu ali pa po vinski trdi in zaradi katerega prihajajo iz zemlje proti poganjkom tudi potrebna hranila.

Ko v teh dneh veliko razmišljamo o molitvi, sem pomislil, da je prav molitev tak "transpiracijski duhovni tok".

Marsikdaj si predstavljamo, da krščanska pot pomeni držati se krščanskih zapovedi in biti dober. A krščanska pot v svojem najglobljem jedru ni v tem, kaj moram jaz kot kristjan narediti. Jezus je, ki v meni dela, ko sem z njim povezan.

***

Podoba trte in mladik. In Pavlovo navodilo: "neprenehoma molite". Je pravzaprav nekaj podobnega.

Kako to živeti v praksi?

Na misel mi prihaja ganljiva zgodba starejšega moža, ki sem ga imel priložnost poslušati že pred veliko leti. Tako močna se mi je zdela njegova zgodba, da sem si jo takrat zapisal.

Bil je to trezen mož, v svojem okolju spoštovan. Obrtnik, pa človek, ki je znal postoriti čisto vse. Družaben, zelo preprost, prijeten človek.

Nekaj časa po tem, ko je izgubil svojo ženo, mi je pripovedoval o tem, kako dragoceno mesto je imela v njegovem življenju. Povedal je tudi, da brez nje ne bi našel poti do osebne vere.

»Saj sem bil veren tudi pred tem. Ampak ona je bila tista, ki mi je pokakala, da je Bog nekdo, ki je dejansko tu. Nekdo, ki je z menoj, ko delam. Ki je z menoj, ko je težko in ko je lepo. Na katerega se lahko zares zanesem.Vedno sem se v življenju trudil, da bi bil dober,« mi je še pripovedoval. »Delo je bilo vedno prvo. In pomoč drugim. Tudi družina je bila pomembna. Ampak velikokrat sem bil razočaran nad seboj. In mislim si, da so bili tudi drugi lahko razočarani nad menoj. Upravičeno, če pogledam sedaj za nazaj.

Ko sem odkril Boga, ki je res tu ... Ko sem odkril Boga, na katerega se lahko zanesem ... In ko sem se s pomočjo svoje žene odločil, da ga postavim na prvo mesto v svojem življenju - je postalo vse drugače ... Nič se ni čudežno spremenilo ... Ampak čutil sem, da ima vse svoj blagoslov ...

Prej sem velikokrat vlagal v delo ali družino vse svoje moči ... Še več: naprezal sem se daleč preko svojih moči ... dobesedno garal sem ... in vendar, kot da je vedno nekaj zmanjkalo ... Saj ne rečem, da ni bilo uspeha ... Ali zaslužka ... Vsi trije najini otroci so, hvala Bogu, čudoviti. Ampak, kot da je bila vselej neka vrzel ... Vselej sem bil nezadovoljen s seboj ... Vselej bi lahko bilo bolje. Pri delu. In v družini.

Potem pa ... potem pa, kot da se je nekaj spremenilo. Kot da nisem bil več sam svoj šef, ampak je moje življenje pričel voditi nekdo drug. Saj ni slabo biti sam svoj šef. Ampak se človek tega naveliča. In ugotovi, da je veliko lepše biti pri nekom v službi. In od tedaj sem postal predvsem neverjetno miren.«

Tako mi je takrat pred veliko leti pripovedoval ta mož.

***

Seveda je to zgodba vsakega resničnega kristjana, ki se odloči svoje življenje predati v Božje roke.

To je uresničena Jezusova zgodba o trti in mladikah. To pomeni navodilo: Neprenehoma molite. Preprosto ves čas bodite z Njim.

Morda bi kdo pomislil: »To velja za klarise v Nazarjah in za pleterske menihe. To je bilo mogoče v času covida. Praktično življenje pa je čisto nekaj drugega.«

Tudi sam imam kdaj tak pomislek. Tudi sam se celo z neko nostalgijo spominjam tistih covidnih časov, ko je bilo mogoče marsikaj, kar danes ni.

A ko Jezus govori o tem, da je naše najpomembnejše delo vera – in ko Pavel pravi: Neprenehoma molite - nima v mislih kake ozke posvečene skupine svojih učencev in učenk. Ampak vsakega kristjana. In ne kakih izrednih časov, ampak vsak čas.

In Jezus seveda nima v mislih, da je treba kar koli izpustiti iz rok ali svoje življenje postaviti na glavo. Ko človek vzame svojo vero zares, se itak stvari same postavijo na glavo.
Prav ničesar ni treba izpustiti. Razen vájeti svojega življenja.

V tistem trenutku neham biti svoj šef. Najprej čuden občutek. Potem pa neverjeten mir. In tisto, kar je vselej manjkalo, tista vztrajna vrzel stalnega nezadovoljstva, ki tolikokrat napolnjuje naše dneve, je nenadoma napolnjena.

In grozdje na moji mladiki nima več tistega grenkega priokusa, ampak poln svež okus.

Ljubezen ni več izsiljena.

In vino bo žlahtno. V veselje in okrepčilo vinogradniku in njegovim prijateljem. In popotnikom, ki bodo prišli mimo in se ustavili v njegovi gorci. Dvignili bodo kozarce in nazdravili. Pesem bo napolnila njihova srca.

In okrepljeni bodo šli dalje.

Vinogradnik pa bo mladiko otrebil. Da bo rodila še več sadu.