Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Mitja Markovič v 6. nagovoru razmišlja o moči molitve. (foto: ARO)
Mitja Markovič v 6. nagovoru razmišlja o moči molitve. | (foto: ARO)

Vsaka molitev je učinkovita. Nobene Gospod ne presliši.

Radijski misijon 2024 | 22.03.2024, 10:25 Robert Božič

»Brez osebnega stika z Gospodom, brez molitve, se srce izprazni. Človek lahko izgubi orientacijo. Hitro se zgodi, da samo še hitimo, ne da bi preverjali, če sploh v pravo smer. In tudi še tako dobri in plemeniti nameni našega dela, izgubijo svoj polet. Brez Gospoda in tesnega stika z njim, nekaj, kar je bilo ljubezen, lahko hitro postane le še rutina,« v današnjem malem misijonskem nagovoru opozarja duhovnik Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Vabimo, da mu pravkar prisluhnete v živo v našem radijskem programu, si pogledate njegov video nagovor v našem Youtube kanalu ali pa se v njegove misli potopite počasi, z meditativnim branjem njegovega razmišljanja. Vse misijonske vsebine so vam na voljo tudi v našem avdio arhivu, kjer se lahko tudi naročite na misijonski podcast.

V letošnjem misijonu se sprehajamo po ključnih mestih Frančiškove zgodbe. Tudi mi, ki ostajamo kar tu, doma, smo v duhu na tistih močnih krajih in trenutkih, ki so oblikovali njegovo osebnost, oblikovali njegovo skupnost, gradili duhovnost, ki ostaja cvetoča tudi še po osmih stoletjih.

Že, ko sem bil prvič zares v Assisiju, me je mesto prevzelo. Najprej so me prevzele tiste starodavne ulice. Prevzelo me je mesto, kjer je Frančišek še svojo obleko položil pred svojega razočaranega očeta in se nepovratno odpravil na novo pot. Prevzel me je samostan svetega Damjana z okolico. Pa Porciunkula. Frančiškov grob. Njegov habit.

Naslednjič smo po Assisiju romali s skupino sodelavcev. Med drugim smo se peš podali po pobočju gore Subasio, ki se dviga prav iz Assisija. Peš smo se odpravili na Karčeri. Eremo delle Carceri. Vroč dan in razmeroma velika skupina sta poskrbeli, da je bila pot zares romanje. Zavita cesta, ki sicer normalno ne vzame več kot poldrugo uro iz starega mesta, je bila naporna za vse. Nekateri so jamrali, da hodimo prehitro in da ni treba teči tja gor. Drugi bi res najraje tekli in jim je bil tempo čisto prepočasen. Nekaterim je bilo sploh odveč, da smo šli peš, ker bi se gor čisto zlahka tudi pripeljali.

Skratka: bilo je res romarsko. Zahtevalo je nekaj truda. In odpovedi sebi.

Preden smo vstopili na območje samostana, smo se nekoliko umirili. Takoj, ko smo vstopili, pa nas je svetost kraja in tistih prostorov kar posesala. Človek tam kar utihne. Tisti stisnjeni prostori. Tiste neznatne sobice v tišini tako glasno govorijo. Stopali smo skozi tista ozka in nizka vrata, da človeka objame že skoraj malce klavstrofobije. Na drugi strani pa ne moreš, da se ne bi vprašal o širokih in ozkih vratih. In o tem, kaj je, kar vodi zares v življenje. In kaj vse je zgolj videz in goljufija, ki naposled pusti srce prazno, človeka pa oropanega.

Na drugi strani samostana nas je objela dišeča pomlad. Ustavili smo se ob tisti znameniti in slikoviti upodobitvi Frančiška, ki kaže svetnika v komunikaciji celo z živalskim svetom. Nas pa je seveda veliko bolj zanimala njegova komunikacija z Gospodom. Ja, znova smo pri molitvi.

Še preden je Frančišek ustanovil svoj red, je hodil s svojimi duhovnimi prijatelji, na tisti odmaknjeni kraj. Poblizu smo si šli ogledat kamnite votline, tiste "zaporčke", "karčerije", kjer so umirjali svoje misli in prečiščevali svoje načrte. Predvsem pa bili preprosto z Gospodom.

Brez osebnega stika z Gospodom, brez molitve, se srce izprazni. Človek lahko izgubi orientacijo. Hitro se zgodi, da samo še hitimo, ne da bi preverjali, če sploh v pravo smer. In tudi še tako dobri in plemeniti nameni našega dela, izgubijo svoj polet. Brez Gospoda in tesnega stika z njim, nekaj, kar je bilo ljubezen, lako hitro postane le še rutina. Nekdo, ki sem ga iskreno občudoval, lahko postane samo še razlog, da iščem napake in kritiziram. Moje življenje pa lahko postane samo še životarjenje.

Poleg redne komunikacije z Gospodom, poleg tistega vsakodnevnega kramljanja, poleg vseh prijaznih in urgentnih klicev Gospodu, je tu in tam zelo dragocen kratek odmik. Krasno je, če imamo kak svoj "karčeri", kako sveto mesto. Krasno je, če si uspemo ustvariti kak reden svet čas. Postni čas je v osnovi namenjen temu. Misijon – kakršnega skupaj hodimo ta teden. Duhovni odmik, duhovne vaje ... Skratka posvečen čas z Gospodom, kjer premerim svojo navigacijo, kjer pogledam svojo temeljno usmeritev. In po potrebi popravim svoje življenjske cilje in ambicije.

***

Mojzesa je Bog tudi nekoč odpeljal za nekaj časa na stran. Na hrib. Na goro. Na duhovne vaje.
OK. Tudi zapovedi je tam napisal na kamnite table. Ampak mislim, da je bil to predvsem čas duhovnih vaj za Mojzesa. Čas misijona. 

***

Poglejmo si, kaj se zgodi z Mojzesom po tem, ko se je vrnil s teh 40-dnevnih duhovnih vaj.

***

Iz Druge Mojzesove knjige.

In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. 10 Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« 11 Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? 12 Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu!

Kot na mnogih bibličnih mestih je tudi tu videz dogajanja zelo drugačen od notranje resničnosti, ki se vselej skriva pod površjem in pod videzom.

***

Poglejmo najprej videz dogajanja.

Izraelci so neposlušni. Znova in znova. Nezvesti zavezi. Godrnjači. In nehvaležni.
Bog je pred odločitvijo, kaj narediti. A naj pusti ljudstvo umreti in prične znova z nekim novim ljudstvom. Ali pa naj še naprej vztraja in prebolikuje njihove misli in mehča njihova srca.

In videz je, da se je Bog odločil za prvo.

To svojo odločitev je povedal Mojzesu.

In Mojzes nenadoma prične prositi za svoje ljudi, naj jih Bog ne pokonča.

Tak je videz. In videz je kar absurden, ane?

Bog, oče tega izvoljenega ljudstva predlaga Mojzesu, da bi uničil to neposlušno ljudstvo in iz Mojzesa obudil nov zarod, zametek novega izvoljenega ljudstva? A Bogu res ni jasno, da z novim ljudstvom zelo verjetno ne bo nič drugače? Še celo isti geni in ista kri? Kje pa je garancija, da bo to »novo« ljudstvo pa poslušno?!

A slišite ta absurd?! Bog življenja predlaga genocid? Izkoreninil in iztrebil bi ves narod? Si bo prislužil še oznako, da je antisemit.

***

OK. Zdaj pa poskušajmo pogledati pod površje. Onkraj videza …

Izraelci seveda niso bili samo neposlušni in nehvaležni Bogu. Niso prestopali samo Božjih zapovedi in teptali njegove ljubezni in rešitve. Izraelci so prav tako hodili po glavi Mojzesu. Kolikorat so mu očitali. Kolikokrat so godrnjali.

Človek si v taki situaciji kdaj pa kdaj zaželi, da bi izstopil iz te naporne zgodbe. In tudi Mojzes si je. Njegovo poslanstvo voditelja je bilo pogosto prenaporno in ljudstvo mu je postajalo vse večje breme. Tega si sicer ni hotel priznati, ker se je zavedal svoje odgovornosti. Zavedal se je svojega poslanstva, ki ga je imel kot prerok. A zato breme ni bilo ničkaj lažje.
V Mojzesovih težkih trenutkih se je vse večkrat pojavljala misel o tem, da bi se znebil tega ljudstva, da bi zbežal, da bi jih pustil. »Tudi jaz sem samo človek, ki bi rad živel normalno življenje. Tudi jaz imam svoje življenjske sanje, svoje cilje.«

Take misli je sicer zaenkrat učinkovito tlačil v temne kotičke svojega srca ... Bile so njegove misli, a se jih je hkrati bal. Tlačil jih je v podzavest, ni jih hotel poslušati in se z njimi soočiti. Tam v mračnem kotu njegovega srca so bili kot kakšen zlohotni zmaj.

***

In Bog je to vedel. Bog ve vse. Bog preiskuje tudi najmračnejše kotičke mojega srca.

In kaj naredi Bog? Bog Mojzesu nenadoma predlaga prav to, kar se je v Mojzesovem srcu motalo v trenutkih največjih naporov in stisk. Bog mu predlaga prav to: Naj pokončam to trdovratno in hudobno ljudstvo. Naj te rešim te nadloge. Iz tebe pa nekaj naredim. Iz tebe pa naredim velik narod. Naj jih pokončam, da boš lahko ti nekaj naredil iz svojega življenja.

Bog je tistega zmaja nenadoma spodil na plano. Postavil ga je pred Mojzesa. Ga poimenoval z njegovim imenom. Ga osvetlil s polno lučjo.

In Mojzes se je zgrozil. Doslej je tako uspešno tiščal to svojo mračno misel v svojo podzavest. Kajti bila je grozna.

In zdaj jo gleda pred seboj. Gleda tega zmaja. In posluša grozno misel: »Naj pokončam to trdovratno in hudobno ljudstvo.«

*****

In v tem trenutku se z Mojzesom nekaj zgodi. Zgrozi se ob misli, ki je ves čas tičala v njegovem srcu, zdaj pa jo gleda pred seboj.
In v istem trenutku je osvobojen tega zmaja.

Njegovo ljudstvo nenadoma ni več naloga, projekt. In on nenadoma ni več voditelj »od zunaj«, ampak nenadoma znova postane »del« ljudstva.
In prične zagovarjati ljudi. Začne prositi zanje.

»Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza zoper tvoj eljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj porečejo Egipčani: Zlonamerno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje?« Odvrni se od svoje togotne jeze in se pokesaj zaradi hudeka, ki si ga nameni lsvojemu ljudstvu …«
Kaj se torej v resnici zgodi? Kaj Bog naredi?

V Mojzesu prebudi sočutje, usmiljenje do ljudstva! Ljudstvo, ki mu je povzročilo že toliko težav, križev, življenjskih bojev in popolne življenjske oslabelosti, postane ponovno »predmet« njegove molitve. Kaj dela Mojzes? Bogu »izroča« ljudstvo. »Zagovarja« ljudstvo ... Torej moli za ljudstvo.

***

In to se mi zdi, da je ganljivo čudovit namig za vsakogar, ki je v vlogi voditelja, tudi vzgojitelja, učitelja, kateheta, mame, očeta.

Ko moj razred, ko moji otroci, ko mladi postanejo silno »težki«, nemogoči ... Ko nimam več moči ... in idej, kaj bi še naredil ... je v resnici tak »mojzesovski trenutek« ...

To je trenutek, v katerem moram _jaz_ zrasti. To je trenutek, ko Bog želi _v meni_ nekaj premakniti. Znova prebuditi sočutje, simpatijo ...

To je trenutek, ko moram začeti izročati Bogu tistega, za katerega sem odgovoren.

To je trenutek, ko moram znova pričeti zares – moliti. Bog bo morda spremenil njih. Mogoče pa bo spremenil moje srce.

Kaj je v kakem trenutku bolj pomembno in kateri učinek molitve bo prišel na vrsto: Gospod Bog že ve.

Sam sem lahko samo trdno prepričan: nobena, ampak res prav nobena molitev – ni brez učinka. Nobene, prav nobene molitve, Gospod ne presliši.

Radijski misijon 2024
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...