Marko Tomanič | (foto: Urša Sešek)
Rešila ga je hčerkina fotografija
Srečanja s. Meta Potočnik
V oddaji Srečanja smo gostili in spoznali Marka Tomaniča, ki je s pomočjo nekdanjega policista Ivana Jurgeca napisal knjigo Pobeg iz senc odvisnosti. Podnaslov nam pove, da je že 10 let trezen in 20 let brez cigarete. Kako mu je to uspelo? Prav Akcija 40 dni brez alkohola je Marka Tomaniča spodbudila, da je zmogel reči alkoholu ne in v tem vztraja že vsa ta leta.
Prižgal TV in videl oglas "40 dni brez alkohola"
"Leta 2013 sem se soočil z lastnim dnom. Blokirali so mi poslovni račun podjetja in mi vzeli še vozniško dovoljenje, ker sem nabral preveč minus točk. Takrat nisem več videl izhoda. Napil sem se, sedel v avto in bil odločen, da si bom nekaj naredil in da končam z življenjem. Bil je sončen dan in močna svetloba me je slepila, zato sem dal senčnik dol. Na njem sem imel fotografijo takrat petletne hčerke. Srečala sta se najina pogleda in od nekod je prišlo: 'Tega pa ji ne boš naredil!' Ne vem, kako sem potem prišel domov ... Partnerka tisti dan ni bila napadalna. Naslednji dan mi je bilo slabo in sem bruhal. Videl sem sočutje v domačih ob svoji stiski. Glava me je zelo bolela, pa sem vseeno prižgal TV in videl oglas: 40 dni brez alkohola. Zaslišal sem: 'Marko, je res treba, da tako trpiš? In tako sem se začel spreminjati."
Kako je sploh zabredel tako globoko?
Marko je zabredel tako daleč, da brez alkohola ni mogel več. Tako je šel velikokrat zjutraj še pred malico v gostilno, ko je službeno šel na teren. Kasneje je spil še vsaj dve ali tri steklenice. Jedel ni veliko. "Tudi ko sem letel s ceste, me to ni streznilo, ne prvič, ne drugič ... ne petič, ker ni bilo nikogar, ki bi me znal na lep način opozoriti in soočiti z resničnostjo."
In nadaljuje: "Imel sem že odraščajočega sina, in če mi je karkoli rekel, ga nisem slišal. S partnerko sva šla večkrat narazen. V njej sem videl krivdo, ker da mi ukazuje, mi ne dovoli, da nekaj malega spijem. Danes vsem, da se tudi ona ni ni znala ali zmogla na pravi način pogovoriti z mano. Oba sva bila napadalna, jezna in vsak se je vedno bolj obrambno odzival in umikal v svoj svet zasvojenosti."
Vpliv odnosa z očetom, ki ni zmogel trdne opore
"Spominjam se kolin, ko je oče vsakemu, preden je odšel, rekel: 'Še nikoli nismo šli, ne da bi še enega spili.' Pa je nekdo rekel, da ne bo več, ker vozi, in se je potem začel iz njega norčevati: 'Boš zdaj videl ... Bom svojemu malemu (torej meni, doda Marko) dal špricar, pa ti bo on pokazal, kako se temu streže.' Takrat sem spil špricar pred vsemi in bil celo nagrajen, češ, kakšen dec sem. Počasi sem polzel v svet alkoholizma ..." Njegov oče je bil uspešen podjetnik, vsa praznovanja, tudi poslovni dogodki, pa so bila povezana s pitjem alkohola.
Takrat sem spil špricar pred vsemi in bil celo nagrajen, češ, kakšen dec sem. Počasi sem polzel v svet alkoholizma ...
V zgodnjih letih očetovega podjetništva je bilo tako, da so imeli zaboj piva na voljo, da so kaj popili, "in če sem pomagal v delavnici, tudi jaz. To je bilo čisto normalno." Ko v srednji šoli ni bil več pod nadzorom staršev, se je rad ponašal pred sošolci tudi s pitjem, svoje je prispevalo še služenje vojaškega roka. "In potem je največji problem, ko ti kdo od domačih reče, da je šlo predaleč, in mu niti ne verjameš. Za masko, da ne piješ toliko kot drugi, pa se lahko skrivaš leta in leta ..."
Veliko večji si, če znaš reči ne
Po izkušnji v boju z odvisnostjo želi Marko pomagati tudi drugim, da bi se zavedali zasvojenosti, preden pride do večjih problemov. "Veliko večji si, če znaš reči ne in se ne napiješ, kot da si pijan vsak hip. Rad rečem: 'Pravi moški zna reči v družbi tudi NE.'" Hvaležen je za vsako izkušnjo, tudi težke, iz katerih se je veliko naučil in jih danes predaja naprej tako mladim kot starejšim. Tudi s knjigo Pobeg iz senc odvisnosti, v kateri opiše svojo pot iz sveta zasvojenosti. Več tukaj.
