Ko švigajo strele nad glavo in teče voda v grlo. #video

Radijski misijon 2024 | 17.03.2024, 18:59 Robert Božič

Tudi v okviru letošnjega 19. radijskega misijona boste vsak dan lahko prisluhnili "malim misijonskim nagovorom", ki jih letos pripravlja duhovnik Mitja Markovič. Danes na prvi dan misijona je na sporedu ob 19.00, sicer pa jim boste naslednje dni lahko prisluhnili ob 10.30.

Vsi nagovori so na voljo tudi v video obliki na našem Youtube kanalu, vabimo pa tudi, da se naročite tudi na misijonski podcast, tako da vam bodo vse vsebine vedno blizu in na voljo. V nadaljevanju pa lahko prvo razmišljanje tudi v miru preberete.

Pred kratkim smo na srečanju Alfa izmenjevali svoje izkušnje molitve. Sam sem na kratko pripovedoval izkušnjo, na katero velikokrat pomislim, ko je govora o molitvi. In to izkušnjo običajno opišem kot trenutek v svojem življenju, ko sem – najbolj goreče molil.

S prijateljem sva se sredi sončnega poletnega dopoldneva odpravila plezat v Rinke. Bil je vroč avgust, v dolini je bilo zadušljivo. V hribih pa prav blagodejno. Že na Okrešlju je bilo prav prijetno. Mimogrede sva se ustavila na koči, potem pa z navdušenjem odšla pod steno. Sinje modro jasno nebo se je razpenjalo nad nama, ko sva iz nahrbtnika na plezalne pasova prestavljala kline, frende, gurtne, kladivo, premetavala plezalno vrv in se prav počasi odpravljala v steno. Izbrala sva lagodno smer in v njej prav uživala. Hecala sva se in kričala razne šale gor in dol, medtem ko sva iskala oprimke in stope.

Že slabi dve uri kasneje je bilo vse drugače. Vse narobe. Izza grebena Rink se je pričel z veliko hitrostjo dvigati tisti gosto beli oblak, ki napoveduje najhujše, kar si sam v gorah predstavljam: nevihto. Vsak pogled v nebo je odvzel nekaj brezskrbnosti, šale so utihnile. Nejcu sem zakričal samo, naj – tudi, če bo pričelo deževati, spleza do mene, da bova vsaj na skupnem štantu. Oblak je kaj kmalu čez celo obzorje naredil veliko senco in iz trenutka v trenutek sem se počutil bolj tesnobno. Do vrha smeri sva imela še kake tri, štiri raztežaje. Ko sem prispel do naslednjega stojišča in pripravil varovanje, so že padle prve kaplje. In ko je do mene priplezal Nejc, je že gosto deževalo. Vse kovinske plezalne pripomočke sva pritrdila na klin, sama pa se umaknila po polici nekaj metrov stran pod majhen zaslon. Usedla sva se na nahrbtnike. In pričela čakati.

In tam, na tisti majhni polički, sredi odprte stene Rinke, se pričenja zgodba o moji najbolj goreči molitvi. Prav kmalu se je namreč nad nama razdivjala res divja nevihta. In potem se je nadaljevala v celo serijo neviht. Več kot dve uri in pol sva ždela priklenjena na steno in na milost in nemilost upala, da naju vse strele zgrešijo. Nikoli ne bom pozabil tistih res strahtonih prizorov, ko sva gledala proti bližnji Mrzli gori. Dve in pol uri sva tam sedela. Povsem izpostavljena in nemočna. Mokra in prezebla. In nisva mogla nič.

Za človeka, ki je po naravi kontrol-frik, kar jaz sem, je to že v normalnih življenjskih okoliščinah zelo strašljivo. V takih življenjsko izpostavljenih trenutkih, kot sva jih preživljala tam pod vrhom Rinke, pa je prav skrajno. In takrat sem molil. Zelo nemirno, a zelo goreče molil.

***

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,34sl.)

***

Tudi tiste noči na Galilejskem jezeru ni bil hec. Sicer bi se tale zapis sploh ne znašel v Svetem pismu.

Oni so bili na jezeru tako rekoč doma. Oni so bili profesionalci. Nikoli ne bi priznali, da je bilo res hudo in da niso obvladali, če jim ne bi šlo zares za nohte.
To, da je bilo divje, to bi kajpada povedali. Tisti, ki imamo radi življenje blizu roba, to radi počnemo. Ko se znajdem v zelo kočljivih razmerah kje na zasneženih pobočjih, pa se vse dobro konča ... O tem tu in tam kaj povem.

A da bi dejal, da nisem obvladal? Da nisem z mogel? Da si nisem upal? Da je bilo pretežko. No, tole bi vsekakor zamolčal.

Skratka ... Tiste noči na Galilejskem jezeru gotovo ni pihal običajen veter. Tudi ne običajno močan. Ni bila le še ena nevihta.

Sicer bi profesionalni ribiči sredi noči ne prebujali verskega učitelja – torej popolnega pomorskega amaterja – in moledovali, naj kaj naredi. Če ne bi šlo zares za nohte, bi vsekakor pokazali, kako spretni so, iz kako skrajnih situacij znajo zvleči svoje čolne, skratka: pokazali bi, da obvladajo. In naslednje jutro z veselimi obrazi pripovedovali Jezusu, kako trdno je on spal, medtem, ko so oni s skrajnimi mukami reševali čoln in njega.

A oni sredi noči prebudijo Jezusa. Njega, ki ni imel pojma o čolnih, in nevihtah in viharnih plovbah.

Prebudili so ga, ker so vedeli, da Jezus vendarle obvlada. Videli so že. Od vsega začetka je najrazličnejše posameznike in skupine reševal in zadreg. Od banalnih situacij, kakršna so bili prazni sodi v Galilejski Kani, do zelo usodnih, kakršna je bila žena obdana s tožniki, ki so v rokah že stiskali kamne.
Njihov problem to noč ni bil banalen.

Bil je izjemno resen. Valovi so bili pošastno visoki. In situacija očitno docela neobvladljiva. Skrajni čas, da prebudijo učitelja. Skrajni čas za molitev, torej.
Molitev je bila seveda razmeram primerna. Precej panična. »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« Ne zveni prav pobožno tale njihova molitev, kaj? A kdo bi v takih razmerah ocenjeval izbiro besed in misli ... Kdo bi jim zameril? Gotovo jim tudi Jezus ni, navkljub tisti opazki o njihovi strahopetnosti in neveri, s katero se prizor konča ... Ni jim zameril. To, kar so naredili, je bila vendar molitev. Klicali so Jezusa.

Kasneje je na galilejsko jezero znova legla mirna noč. Neko posebno razpoloženje je leglo tudi na njihova srca. Jezusova beseda vendarle odmeva v njih ... In njihova lastna. Vedo, kaj so rekli ... Resda v stiski, pa vendar ...

»Ti ni mar?« O tej svoji molitvi so morali razmišljati. Vsi po vrsti. Zato Jezus po tem nič več ne reče. In morda celo leže nazaj k počitku.

***

Kolikokrat se tudi sam znajdem v čolnu ... kolikokrat pljuska ... in tudi sam stresam Jezusa za rame ... in je moja molitev podobna njihovemu očitku: »Jezus, ti ni mar? Kaj res ne vidiš? A si res ne predstavljaš? A ti je res vseeno? A boš res pustil vse to? Se ti zdi prav? Se ti zdi pošteno in pravično kar se mi dogaja?"

Saj so verjeli v Jezusovo božansko moč. A dvomili so, a je Jezusu sploh mar. Niso bili prepričani - o njegovi ljubezni.

Tudi sam – vsakdo med nami, si mislim – se često znajdemo na razdivjanem jezeru.

Galilejsko jezero je kdaj moja družina, moja skupnost, moje delovno okolje. Tolikokrat čisto preprosto moje srce. Vse to so jezera, na katerih pa se lahko razdivjajo veliki in nepredvideni viharji. Zdravnik pove šokantno diagnozo in že smo sredi viharja. Starši otroka slučajno ujamejo v pomembni laži ali v sumljivi družbi in nenadoma se znajdejo v vrtincu viharja. Finančni preobrat, izguba službe, valovi se dvignejo čez barko in že se nam zazdi, da se potapljamo. Ljubezenski odnos zbledi, prijatelj izda zaupanje in že smo v hudi nevihti.

Voda z vseh strani pljuska čez rob barke. In zazdi se nam, da je Bog nekje daleč. Zdi se nam, da spi. In se pričnemo spraševati: »Zakaj je Bog to dopustil? Je Bog pozabil name? O čem neki sanja tam na krovu? Me ima zares rad? Mu je mar zame?«

Dragi bratje in sestre, vabim vas, da ta trenutek vsi pomislimo na svoje viharje ... na svoja Galilejska jezera ... na svoje napore pri veslanju skozi viharne noči in dneve. In se mi v duhu pridružite v molitvi.

Jezus, tudi sam se počutim zelo podoben tvojim prvim učencem. Sploh ne dvomim o tvoji moči ... Ne dvomim, da zmoreš narediti čudež zame in da želiš narediti čudež.

Tolikokrat sem se že prepričal o tem. Tolikokrat si mi pokazal. Dokazal. Tolikokrat sem z globokim vzdihom dejal: »Še dobro. Hvala Bogu!«

Tudi za trenutek ne dvomim o tvoji moči. Za razliko od tvojih prvih učencev tudi ne mislim, da ti ni mar. Vem, da ti je. In zanašam se na to, da ti je mar. Vsak dan se zanašam. Zato vsako jutro v tvoje roke izročam svoj dan, svoje delo, svoja srečevanja in izzive. Vsak dan. Zato, ker vem, da ti je mar. Prepričal sem se že o tem.

Kaj torej? Pravzaprav nič, Jezus. Le pokazal bi ti rad tisto, kar že vidiš. Povedal bi ti rad tisto, kar že veš. Kakor otrok, ki atiju ali mamici pove o svojem strahu in svoji stiski.

Zato ti pripovedujem tisto, kar že veš ...

Da me je zagrnil cel cunami ... Pljusknilo je čez moj krov, da sem za trenutek izgubil sapo ... Nisem več videl ne obzorja, ne cilja, ni mi bilo jasno, od kod pravzaprav plujem in kam želim ... Lovil sem sapo in skušal ugotoviti, kaj se dogaja ...

Toliko bolj iz sebe, ker pred tem na obzorju ni bilo opaziti znakov nevihte ... nobenega viharja ni bilo slutiti ... Le nedolžen veter je vel.

Potem pa je kar pljusknilo ... Silno visoko in silno razpenjeno morje je pljusknilo čez krov ...

Novi in novi valovi pljuskajo. In jaz stojim sredi svojega čolna z vedrom v roki in razmeram nisem kos.

*****

Saj vem, Jezus, da vse to veš ... In vem, da vse to vidiš ... In še kako dobro vem, da ti je mar ... Dobro vem, da tvoja ljubezen do mene tudi za trenutek ne preneha. Kaj naj torej rečem: Če je tvoja volja, Jezus, znova stegni svojo roko, zapreti morju in umiri vihar ... Umiri srce ... obriši solze ... daj moč ... pokaži, kje je obzorje ... da čim prej izpraznim čoln vode in znova poprimem za vesla.
Tako ali drugače vem, Jezus, da ti je mar.
Amen.