Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Mitja Markovič (foto: ARO)
Mitja Markovič | (foto: ARO)

Boga ni treba prijeti za vrat. Klic je dovolj!

Radijski misijon 2024 | 18.03.2024, 10:29 Robert Božič

»Rad bi se Bogu najprej zahvalil za vse, ki nas je ta trenutek zbral tu v neko obliko občestva ... Za vsakogar, ki to posluša. Pa ne zato, ker posluša mene, ampak ker je to znamenje, da želimo nekaj narediti. Da gojimo upanje - upanje, da lahko postanemo boljši,« je današnji mali misijonski nagovor začel duhovnik Mitja Markovič, ki nas vabi, da se ob njegovih izkušnjah »prebudijo naše izkušnje in naše misli.«

To, da smo tu zbrani ob misijonu, izraža željo, da bi bili bliže Jezusu. In to je morda najpomembnejša želja, ki se lahko porodi v mojem srcu: biti bliže Jezusu. Z njim gojiti prisno prijateljstvo. Z njim kdaj poklepetati in se drugič pomeniti o življenjsko resnih rečeh. Se z njim smejati in jokati. Predenj prinašati svoja hrepenenja in poslušati njegov nasvet.

Nikogar ne želim učiti. Rad bi vam pripovedoval svoje izkušnje in svoje misli. Zato, da se ob tem prebudijo vaše izkušnje in misli. In da Gospod v srcu vsakogar od vas izreče tisto besedo, ki jo potrebuje.

***

Ko pomislim na "zgodovino" svoje molitve, pomislim tudi na svoja zgodnja srednješolska leta. Saj moliti sem se naučil že prej. A naučil sem se govoriti. Naučil sem se besede, ki se lepo rimajo. V srednji šoli mi je postalo jasno, da je na drugi strani - Nekdo.

Moja molitev pa ... Ko se danes spominjam tistih molitev na poti v šolo ali med odmori pred šolskimi nalogami, in še posebej med odmori pred urami, ko smo dobili popravljene teste in ocene zanje, se mi zdi, da je bilo, kot da Boga držim za vrat in skušam od Njega nekaj izsiliti.

Moja molitev je bila vse tisto, kar danes razlagam, da molitev ni. Bila je množica besed. Bila je trud spraviti svoj um v neko mučno stanje rotenja, ker se mi je zdelo, da če bom Bogu namenil toliko svojega časa in nekakšne mentalne muke, mi pač ne bo mogel odreči tistega, kar sem hotel doseči, kar sem Ga prosil. To pa so bile predvsem odlične ocene. Seveda je bila moja molitev povezana z mojo že kar bolestno ambicioznostjo, ki je bila zadovoljna samo z odličnim, samo s pohvalami, samo z zmagami.

V svoje uspehe sem poleg tistih mučnih molitev vlagal tudi ogromno truda in časa. Rezultati tako niso izostajali.

Ne vem, kaj bi rekel, če bi me kdo vprašal, ali so bile tiste moje molitve uslišane, ali so bili rezultati samo sad pridnega dela. Tudi ne vem, kaj si je Bog mislil ob tistih mojih molitvah. Po moje Mu je bilo težko me gledati. Po moje mi je skušal dopovedati, da On ne potrebuje vseh tistih mojih molitvenih muk. Ampak Ga seveda nisem slišal. Si pa predstavljam, da je bil Gospod Bog z menoj sočuten in ljubeč. Saj je vendar moj Oče.

In ko danes gledam na tisto obdobje svoje molitve, ga v resnici sploh ne obžalujem. Seveda se mi zdi malce smešno, kako sem se molitve takrat loteval, pa vendar nekako čutim, da je bila to izkušnja, ki sem jo potreboval. Danes lahko o njej pripovedujem. Danes lažje razumem nekoga, ki sam stopa na pot molitve.

Verjamem, da me je Bog tudi skozi tiste mesece in leta vodil bliže sebi in mi na vse mogoče načine skušal pokazati, da je ljubeči Oče. In da ve, kaj potrebujem. In da ne bom uslišan zaradi svojih mnogih besed, ampak zaradi Njegove ljubezni.

***

Malo kasneje je v moj um in v moje srce našel kratek svetopisemski citat, ki mi je še danes eden najlepših. V tistem času, ko se mi je zdelo, da moliti pomeni Boga prijeti za vrat ali vsaj za brado, je On sam s sebi lastno blagostjo mimo mojih naprezanj posijal v moje življenje. Nasploh je bilo to obdobje, ko je v mojem življenju padla neka ključna domina, ki je pričela podirati marsikaj. Predvsem pa se je pričelo marsikaj graditi.

Odlomek, o katerem govorim, je prerok Jeremija zapisal v pismo in poslal starešinam ljudstva v babilonsko izgnanstvo.
Nina Šalamon pa je tedaj zapela.

Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli.

Judje so bili tam daleč. Kruta in dolgotrajna preizkušnja jih je doletela.

***

Preizkušnje nas čakajo na mnogih življenjskih ovinkih ... Imajo pa raznorazne pojavne oblike ...

Kaka preizkušnja nas tako počaka kar lepo sredi poti ... Tako velika in čvrsta, da jo vidimo že na daleč ... In je na daleč očitno tudi, da se bomo morali skrajno naprezati, da nas bo spustila mimo ... Groza nas je že, ko jo pričakujemo ...

Kdaj drugič se preizkušnja kar od nekod prikrade ... Mi smo kar najboljše volje ... Korak je lahek, vedro korakamo proti novim ciljem in proti novim obzorjem ... Nič nas ne more zaustaviti, se nam zdi ... In potem se preizkušnja priplazi iz obcestnega jarka in se nam ovije okrog nog, nas spotakne, da nepričakovano zgrmimo po cesti in z vsem životom treščimo ob tla. In še lep čas sploh ne moremo ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo ...

In Gospod pravi:

Mislim na rešitev in ne na nesrečo.
Klicali me boste in uslišal vas bom.

Verjetno ste tudi sami opazili: Gospod ne obljublja, da nas bo obvaroval preizkušenj ... Ko namreč preizkušnjo očistimo in obrežemo, od nje ostane – izkušnja. Izkušnje pa zelo cenimo, saj vsaka izkušnja pomeni korak do modrosti.

Gospod nas ne želi obvarovati preizkušenj ... ker bi to pomenilo, da nas hoče prikrajšati za izkušnje ...
Celo skušnjav nas ne obvaruje ... Obljublja pa nam rešitev.

In ko govorimo o »rešitvi«, je tu nekako že vključena težava, križ, pa tudi pustolovščina in izziv ...

Gospod torej celo predpostavlja, da se bo zgodil križ, da se bo zgodila preizkušnja, da bom zašel ...  Ker brez tega pač ne gre ...
A me ob tem želi pomiriti z besedo: »Mislim na rešitev in ne na nesrečo.«

***

Gospod »misli« na rešitev ... Kaj to pomeni? Sam si predstavljam, da pomeni, da je vsak trenutek zelo buden ... kot mama in ata ... V vsakem trenutku ve, kaj se z menoj dogaja ... Ve, kam sem se podal ... Skrbno me spremlja ... A ne tako, da bi me nadziral ... Ne hodi mi za petami ... Ne gleda mi čez rame ... Ne brska po mojih rečeh ... Ne opreza skrivaj in ni nezaupljiv ... je pa ves čas tam nekje ... Le skrbno in ljubeče me spremlja ...

In ko pridem z življenjskega bojišča ... ko me soočanje s preizkušnjami raznih vrst izčrpa ... ko sem utrujen in opraskanih kolen ... vem, kam bom šel ... Vem, kje bom našel tolažbo svoji duši ... Vem, kam iti ... K Njemu. K Očetu. ... Objel me bo, krepko me bo objel in mi potem prisluhnil ...


»Klicali me boste in uslišal vas bom,« še pravi Gospod.

Klicali me boste ... Klic ... Včasih ni treba nikamor iti ... Včasih je klic čisto dovolj ... »Hej, ata! Bok! Ah, nič posebnega ... Kar tako te malo kličem ... Že dolgo se nisva slišala ... Kako kaj živiš? ... Jaz? No, ja ... tako tako ... je bilo že boljše ... a je bilo tudi že slabše ... V glavnem, po starem ... Malo sem utrujen od vsega tega naprezanja ... A poln načrtov ... Veš, razmišljal sem  ... in me zanima, kaj misliš ...«

Ja. To je molitev. Kot bi zavrtel telefon in pokramljal z Očetom.

To je »klic«, o katerem govori Gospod ... »Klicali me boste ...« Največkrat preprost klepet ... Med Očetom in sinom ... Prijateljski ... Čisto tako, s svojimi besedami ... včasih celo brez besed ... v tišini, na sprehodu ... v avtu ... v postelji, ko se sredi noči prebudim in ne morem zaspati ... ali pa v cerkvi, ko se mimogrede za nekaj minut ustavim ... »Hej, Bog, pozdravljen! Nič posebnega ... Kar tako te malo kličem ...« in tako dalje ... To je najprej molitev ... Klic ... atija ... mame ... prijatelja ... 

***

Včasih pa so preizkušnje izredne ... Hujše ... težje ... In takrat je klic bolj podoben telefoniranju na urgenco, kot vsakodnevnemu kramljanju ...

Ne razmišljam o besedah ... Ne ukvarjam se, kako bi oblikoval lepe povedi ... Kar kriči iz mene ... Včasih jeza ali ogorčenje ... Žalost in razočaranje ... Bolečina ... Ali pa strah za bližnjega ... »Halo, Oče, ne morem več. Prosim, pridi, reši me, če ti je kaj do mene ... Trenutno ne morem nikamor ... Zmanjkalo me je ... Zgrudil sem se ... Potrebujem infuzijo ... Morda celo protistrup ...  Akumulator je prazen ... Moje srce je izčrpano ... Halo, Oče! Potrebujem te! Nujno je! Amen.«

Oče je povsem pripravljen tudi na tiste bolj urgentne klice. Včasih otrok sam pač ni kos nastalemu zapletu ... In takrat mora na prizorišče stopiti ata, da stvari uredi ...

Še vedno razmišljamo o isti stvari ... O molitvi ... O tisti vrsti molitve, ki ji lahko rečemo klic.
In je oboje: včasih vsakodnevni klepet kar tako ... kdaj drugič pa klic na urgenco ...

Na oboje Gospod obljublja:

»Klicali me boste in uslišal vas bom.«

A ni to čudovita obljuba? A ni to čudovita vzpodbuda, da zares vzamem svojo molitev ... Ni treba izbirati besed. Ni pa se tudi treba krčevito naprezati, kot se je meni zdelo takrat, med odmori v srednji šoli. Saj je On vendar Oče ... Molitev pomeni preprosto povedati ... izliti srce ... in potem v tišini poslušati ...

Vabim nas: sprejmimo to vzpodbudo z vso hvaležnostjo ... Uporabimo vsak razpoložjiv trenutek za molitev ... In ustvarjajmo si prostor in čas zanjo ... Kdaj povsem spontano, mimogrede ... Na sprehodu ... V avtu ... Ko čakam, da zavre voda za kavo ... Ali sredi noči v postelji ... Pa tudi čisto načrtno, tako z rezerviranim časom in če ne gre drugače, s terminom, zapisanim v svoj urnik ...

»Klicali me boste in uslišal vas bom.«

Radijski misijon 2024
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...