Nadškof Zore: Priti do osebne vere kakor apostoli

Utrip Cerkve v Sloveniji | 09.04.2023, 11:00 Petra Stopar

V velikonočnem pogovoru z ljubljanskim nadškofom metropolitom Stanislavom Zoretom smo se dotaknili vprašanj o izzivih Cerkve v Sloveniji in aktualnega dogajanja. O valu sekularizacije, ki je zajel tudi našo deželo, pravi, da se »nazadnje niti več ne vprašamo, ali Bog je ali Boga ni, preprosto samo še živimo, in to gotovo močno vpliva na stanje vernosti na splošno«. Poklicev primanjkuje na vseh družbenih področjih, ne le med duhovniki, saj smo po njegovem priča demografski zimi. Povezovanja župnij bo zato v naslednjih letih ali desetletjih še več. Tako »korenit ukrep, kot je ukinitev botrov,« pa se mu zdi prehiter.

Minila so že 3 leta, odkar smo bili primorani v luči epidemije covida-19 cerkve zapreti, danes pa smo tu znova lahko zbrani v živo skupaj pred Najsvetejšim. Smo se verniki zdaj v glavnem vrnili v to oltarno občestvo?

»Najprej bi rad poudaril, da smo tudi v tistih letih, ko je bilo potrebno zaradi koronavirusa sprejeti ukrepe, ki so preprečevali ali pa vsaj zmanjšali širjenje tega virusa in s tem tudi obolevnost in smrtnost naših ljudi, praznovali veliko noč. Jezus nam je tudi v tistih letih, morda še na posebno globok način, prišel blizu, dokazal ljubezen do človeka, dokazal ljubezen do vsakega izmed nas in dokazal, da je Božja ljubezen močnejša od smrti, ki jo prinaša zlo in da je vstajenje močnejše od vsakega groba. Seveda pa smo ljudje občestvena bitja in zato smo ta občestveni vidik življenja in izražanja naše vere zelo pogrešali in morda morda včasih tako zelo pogrešali, da je tista notranja resničnost nekoliko stopila v ozadje, da je bilo v ospredju bolj, kar pogrešamo, kakor pa resničnost vstajenja, resničnost odrešenosti sama na sebi. Danes imamo možnost, da spet praznujemo skupaj, da spet praznujemo kot občestvo, da se kot občestvo veselimo vstajenja, da kot občestvo pojemo 'alelujo', to najlepšo pesem vsakega kristjanovega srca. Je pa po drugi strani seveda res, da so korona in ukrepi pustili določeno sled, v posameznikih in tudi v občestvu kot takem. In to vračanje v občestvo je različno, z različnim tempom se ljudje vračajo občestvo, pravzaprav nekateri sploh nikoli niso odšli iz občestva, kjer so se tudi v času ukrepov redno udeleževali bodisi prenosov bodisi molitev in vsega tistega, kar je bilo možno, so se redno udeleževali, tudi nedeljskih obhajil, ki so bila organizirana tako, da ljudje niso ogrožali drug drugega s pretiranimi stiki. Drugi se vračajo postopoma. Žal pa so nekateri v teh letih tudi prišli do spoznanja, da Boga ne potrebujejo, da oni brez Boga živijo čisto enako dobro kakor z Bogom ali pa celo morda še bolje. Vsaj tako so prepričani in te bo treba ponovno evangelizirati.«

 Jezus nam je tudi v tistih letih, morda še na posebno globok način, prišel blizu, dokazal ljubezen do človeka, dokazal ljubezen do vsakega izmed nas in dokazal, da je Božja ljubezen močnejša od smrti, ki jo prinaša zlo in da je vstajenje močnejše od vsakega groba.

In kaj nam lahko v današnjih časih prinaša osebna vera v Boga in sporočilo odrešenja?

»Osebna vera v Boga je v tem pastoralnem načrtu 'Pridite in poglejte' ena izmed posebej izpostavljenih točk – prizadevati si za osebno vero v Boga. To je v Katoliški cerkvi razmeroma nekaj novega. Papež oziroma cerkveni dokumenti so celo nedavno začeli poudarjati to osebno vero, ker je bilo nekoliko strahu od Lutra naprej, ki je imel svoje poudarke 'sola fide' – 'samo vera', se pravi, vse druge stvari niso potrebne. Zato je bilo malo zadržanosti do te osebne vere, nekakšnega strahu pred individualizacijo odnosa z Bogom. Zdaj pa, hvala Bogu, prihaja do tega poudarka, da moramo živeti osebno vero. Je pa seveda pot do tega. Ker naše znanje, ki smo ga pridobili pri urah verouka, pa nekateri še tudi doma, še ni osebna vera, to je pot do osebne vere. To je nekako tako, kakor so apostoli tri leta hodili z Jezusom, pa še niso imeli osebne vere. Oni so poznali vse Jezusove besede, vedeli za vse Jezusove čudeže. Najbrž bi na pamet zelo natančno ponovili vse Jezusove prilike, osebne vere pa še ni bilo. Do osebne vere je prišlo takrat, ko so srečali Gospoda. Janez, ko je stopil v grob, in potem na večer velike noči, ko se jim je Gospod prikazal v dvorani zadnje večerje, potem ob jezeru v Galileji. Tako so oni prihajali do osebne vere in tudi vsak kristjan mora danes prihajati do osebne vere na podoben način. Potrebuje podlago, versko znanje, poznanje Svetega pisma, nauk Cerkve, potem pa potrebuje to osebno srečanje in če pride do osebnega srečanja, potem vidimo, da je Gospod z nami. Apostoli, ki so se razbežali kot zajci, ko je prišla nevarnost, so vedeli, niso pa še verovali, in so potem drug za drugim umirali za tega Gospoda, ki so ga srečali živega od mrtvih, vstalega Odrešenika. In če v naše življenje na ta način vstopi Gospod, Jezus Kristus, se morda zunanje okoliščine ne bodo nič spremenile, bodo enako zahtevne, ampak naša notranja moč ne bo več živela samo iz naših strahov, iz spoznanja o ogroženosti sveta in vsega drugega, ampak bo živela tudi iz te božje bližine, ki se je razodela v Jezusu Kristusu v njegovi veliki noči in nam bo vse to odpiralo smisel in dajalo moč, da bomo vzdržali tudi v času preizkušenj, kakršne so danes okoli nas. Moramo stopati proti tej osebni veri, proti srečanju, z Gospodom, Jezusom Kristusom, proti tistemu trenutku, ki ga je Tomaž, ki mu pravimo neverni, izrazil z 'Moj gospod in moj Bog' – to je največja izpoved vere v vsem evangeliju.«

To je nekako tako, kakor so apostoli tri leta hodili z Jezusom, pa še niso imeli osebne vere.

Kako bi ocenili trenutno stanje vernosti v nadškofiji? Kakšni so podatki o številu vernikov in kako jih komentirate?

»Vemo, da so statistični podatki nek pokazatelj, čeprav ne razodevajo vse resničnosti. Potem bolj ali manj vidimo, da število krščenih novorojenih otrok v Sloveniji na splošno pada in ljubljanska nadškofija pri tem ni nobena izjema. Pred časom smo govorili o 72 in še več odstotkih krščenih novorojenih otrok, danes je teh približno 58 odstotkov. Seveda ti dve številki ne prikažeta vse dinamike v družbi, ki je prisotna v zadnjih desetletjih. Koliko ljudi je zapadlo sekularizaciji, ki so morda krščeni, svojih otrok pa ne dajo več, kar je spet en podatek, drug podatek, koliko je priseljencev v naši sredini, ki so druge vere, so morda muslimani, morda pravoslavni, koliko je tudi tistih, ki se deklarirajo za ateiste – gotovo tudi ta številka pri nas narašča. Ti vsi pa rojevajo otroke in je gotovo, da je odstotek krščenih samo po sebi manjši. Je pa gotovo, da s tem valom sekularizacije Bog ni več odsoten zgolj kot predpostavka v znanstvenem razpravljanju, kakor da Boga ni, ampak je ta misel vstopila v življenje ljudi, ko mi živimo, kakor da Boga ni. In nazadnje se niti več ne vprašamo, ali Bog je ali Boga ni, preprosto samo še živimo. In to gotovo močno vpliva na stanje vernosti na splošno. Pri tem bi bilo zelo zanimivo pogledati v notranjost naših kristjanov. Ljudje, ki so za praznike ali pa tudi ob nedeljah pri maši – koliko živijo z Bogom skozi teden? Koliko je ta nedelja le, kakor smo včasih rekli, nedeljska obleka, ki jo oblečeš in jo slečeš, čez teden pa živiš v neki drugi obleki. Že v družini, kaj šele zunaj družine, v delovnem okolju, v družbenem okolju, kjer se srečujemo, tako, da je to zelo težko merljiva zadeva. Vidi se pa, da v vsaki naši župniji obstaja neko jedro – ponekod večje, drugje nekoliko manjše – kjer so zvesti kristjani, ki so molivci za občestvo, ki poglabljajo svojo vero, tudi poglabljajo védenje o svoji veri. In takšni ljudje potem postanejo novi evangelizatorji zgolj s svojim življenjem, s tem da v sebi pripravljajo prostor za Jezusa Kristusa. Kot pravi apostol Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus, in tega Kristusa, ki živi v njih, prinašajo vsepovsod, kamor pridejo. Rekel bi, da je to najbolj zanesljiva pot nove evangelizacije, kakor se po eni strani dejansko število manjša, po drugi strani jedro postaja vedno bolj kvalitetno. Tega se moramo veseliti in spodbujati, čeprav, če smo zares Kristusovi, nam ne sme biti vseeno za nekoga, ki se morda oddalji. Vsak oddaljeni je bolečina, ne smemo pa zaradi tega spregledati teh, ki so, in so v veselje in lahko svojim zgledom pričujejo o tem.«

Vsak oddaljeni je bolečina, ne smemo pa zaradi tega spregledati teh, ki so.

Ena največjih izzivov Cerkve v Sloveniji in tudi drugod je pomanjkanje duhovnih poklicev. Vsako leto je manj novomašnikov. Kakšno je stanje na tem področju v nadškofiji?

»Ja, to je gotovo velika skrb Cerkve v zahodnem svetu, s tem pa tudi v naši nadškofiji, čeprav naš največji problem – če tako rečem – ni pomanjkanje novih duhovnih poklicev. To je posledica. Tisti resnični problem Evrope in znotraj Evrope, tudi Slovenije, je pomanjkanje rojstev. Mi imamo danes skoraj polovico manj rojstev kakor 20, 30 let nazaj, in je potem popolnoma razumljivo, da se to pozna na vseh področjih življenja. Ne samo, da manjka duhovnih poklicev, vidimo, kakšne kadrovske oziroma personalne težave imajo v zdravstvu. Stalno slišim klice, svarila, ki prihajajo s strani šolnikov, in še toliko drugih govori, da ni ljudi, ki bi prevzeli določena dela. Seveda jih ni. Če jih ne rodimo, jih ni. Tu mi prihaja na misel beseda božjega služabnika Antona Vovka. Ravno letos mineva 60 let, odkar je umrl, leta 1963. On je ob 500-letnici ljubljanske nadškofije ob slovesnosti, ki je potekala 8. in 9. septembra 1962, rekel, da še noben slovenski rod ni bil postavljen na tako odgovorno mesto, kakor naš. Živimo v silnih časih, ko se lomijo svetovi. Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednosti življenja, ki nam niso dane le za 500, tudi ne samo za 1000 let, ampak za vekomaj. Ali bomo kos tej nalogi, sprašuje škof Vovk. In mislim, da današnji časi niso prav nič manj prelomni. Samo drugače so zlomljeni ali pa drugače jih lomimo, trgamo, uničujemo. In on odgovori takole: Bomo, ali samo z enim pogojem: da se ne izneverimo Bogu in življenju. Tukaj je pa potem eno veliko, veliko vprašanje, ali smo zvesti Bogu in ali smo zvesti življenju? Po podatkih bi lahko rekli, da ne. In zato res mirno rečem, da se problem ne začne pri duhovnih poklicih, ampak pri tej demografski zimi, kakor ji rečemo, in ki ji nikakor ne posvečamo dovolj pozornosti, jo puščamo ob strani. Statistike so nam znane, ampak kakor da to ne zadeva nas, našega življenja in naše prihodnosti. Vsaj jaz mislim, da se bomo morali veliko več posvetiti vprašanju življenja, zvestobe Bogu, zvestobe življenju. Potem bo pa dovolj, sem prepričan, duhovnih poklicev, učiteljev, zdravnikov, medicinskih sester in še marsičesa. Ampak tukaj se začne: ali smo se sposobni odločati za življenje, prinašati življenje, ga sprejemati, ali pa se zapiramo. Kdor se zapira življenju, nazadnje ostane sam.«

Število duhovnikov vsaj v naslednjih letih, morda celo nekaj desetletjih, ne bo naraslo.

Kako reševati to situacijo? Marsikatere župnije so se že povezale.

»Seveda in to se bo še dogajalo, v tem ni dvoma, to je vedno težka preizkušnja za tisto občestvo, ki pride v takšno situacijo, nedvomno, ker ljudje imajo svojo župnijo radi in tega sem vesel, čutijo pripadnost. Po drugi strani je pa dejstvo, da imamo toliko župnij in toliko duhovnikov in tudi, da število duhovnikov vsaj v naslednjih letih, morda celo nekaj desetletjih, ne bo naraslo, kar pomeni, da moramo s temi močmi poskrbeti za potrebe, ki so. Zato bo gotovo še treba povezovati župnije in prilagajati pastoralno ponudbo. To je grd izraz, ampak upam, da se razumemo. Se pravi, bomo morali dejansko zaslišati tisto spodbudo, nekakšno svarilo papeža Frančiška, ki pravi 'manj maš in več maše'.«

S kakšnimi stiskami se danes spopadajo župniki pri svojem delovanju?

»Teh izzivov je cela vrsta, gotovo, da je eden od izzivov, ki prihaja sam po sebi, to, da vidijo, da za njimi ni takšnega prirastka, da ni toliko toliko novih maš, kakor jih je bilo v preteklosti. Čeprav je zelo zanimivo, veste – in nato skoraj nikoli nismo pozorni – največji upad duhovnih poklicev v ljubljanskem semenišču je bil v letih, ko je bilo največ novih maš. V 70 letih, okvirno, ko je padlo število bogoslovcev praktično za sto. Seveda je bil ta upad pozneje manjši, v razmerju pa pravzaprav enako velik, ker je bilo tudi število manjše. Tega se še ni nihče lotil, da bi skušal ugotoviti, zakaj se je to dogajalo. Skratka, čutijo, da za njimi ni novih, mladih moči. Tudi duhovniki se staramo in leta prinašajo s sabo manj moči, po drugi strani je pa občutek, da bo vedno več obveznosti. Danes, mislim, da doživljamo tudi zahtevnost ljudi, pa ne tistih, ki so redno povezani z občestvom, ki so stalna župnijska skupnost, ampak tistih, ki občasno potrebujejo kakšen zakrament ali kakšno uslugo od župnije. Ti so pa strašno zahtevni in na tem področju doživljamo to današnjo, bi rekel, kulturo, da ne rečem, kar diktaturo pravic: 'Jaz imam pravico do tega, do onega, do tretjega, ti imaš pa dolžnost, da mi to mojo pravico izpolniš.' Včasih se to ne da in to je gotovo za duhovnike težko. Poleg tega je pa še skrb za kulturno dediščino, za stavbe, za lepoto naših cerkva, naših podružnic in vsega drugega. To je nedvomno nekaj, kar je za duhovnike zahtevno, vendar pa mislim, da duhovniki že čutijo in da delajo v tej smeri, kot sem že prej nakazoval, da bo treba pastoralno zastaviti drugače. Ko sem na župnijah, vedno spregovorim tudi o tem, da smo imeli stikalo v življenju občestva do zdaj obrnjeno na znak 'česar duhovnik ne more, naredijo laiki', zdaj ga pa obračamo, in sicer na znak 'česar laiki ne morejo, naredi duhovnik', kar pomeni na koncu koncev mašo in delitev zakramentov. In ko nam bo to nekako prišlo v zavest, verjamem, da bomo začeli tudi z drugačnimi očmi gledati na čas, v katerem smo, in na prihodnost, ki se nam bliža. Je pa dejstvo, da ta postopek ne bo enostaven, tako na osebni ravni, kjer bo moral vsak osebno nekako to predelati, kakor tudi na občestveni ali pa na institucionalni ravni posameznih župnij, dekanij in škofije kot takšne.«

In te ugotovitve prinašajo tudi sinodalni pogovori ...

»Tudi. In predvsem je to dobro, da sinodalni pogovori pomagajo k našemu ozaveščanju, da nek verni laik, ki se angažira v župniji – morda bo zvenelo nekoliko trdo – ni nek dobrotnik župnije ali župnika, ampak vrši tisto poslanstvo, ki mu ga je podelil krst. Krstno dostojanstvo nam podeljuje poslanstvo dejavnosti na različnih področjih življenja Cerkve, življenja župnije, vsak v skladu s talenti, ki jih je prejel, s sposobnostmi, znanji, spretnostmi, ki si jih je pridobil skozi čas, in ko začnemo te stvari združevati v življenju občestva, se bodo rojevale čudovite reči. To bodo živa občestva, rodovitna občestva. Ampak moramo začeti sprejemati, tako duhovniki, kakor tudi laiki, poslanstvo enega in drugega, da se med seboj dopolnjujeta in na ta način živimo Cerkev.«

Danes, mislim, da doživljamo tudi zahtevnost ljudi, pa ne tistih, ki so redno povezani z občestvom, ki so stalna župnijska skupnost, ampak tistih, ki občasno potrebujejo kakšen zakrament ali kakšno uslugo od župnije. Ti so pa strašno zahtevni in na tem področju doživljamo to današnjo, bi rekel, kulturo, da ne rečem, kar diktaturo pravic

V začetku marca je ministrstvo za kulturo dalo v javno obravnavo predlog zakona o spremembi zakona o verski svobodi, v katerem želi navidezno zvišati prispevke za socialno varnost za verske uslužbence z 48 % na 60 % od povprečne plače ter posledično razveljaviti vladno uredbo, s katero je bila določena socialna pomoč za plačilo prispevkov za socialno varstvo v višini 100 % od povprečne slovenske plače. V okviru Slovenske škofovske konference ste izrazili nasprotovanje omenjeni spremembi zakona. Kaj menite o teh ukrepih, ki so bili sproženi brez predhodnega socialnega dialoga z verskimi skupnostmi?

»Moram reči, da nas je ta predlog novele zakona presenetil. Zato, ker po eni strani vedno znova poslušamo o lepih, dobrih odnosih med oblastjo in Cerkvijo v Sloveniji. Predsednik vlade je bil na obisku pri papežu, pravzaprav mislim, da je bila to njegova prva pot v tujino, potem pa brez vsakega pogovora, brez povabila k dialogu in k skupnemu razmisleku, kaj je potrebno in kaj lahko naredimo, na tem področju prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje duhovnikov, pride predlog spremembe zakona v javno obravnavo, mi izvemo praktično iz medijev, kaj dela vlada. To ni ravno zgled nekega dialoškega odnosa med vlado in Cerkvijo in gotovo, da bo potrebno na tem področju ustvarjati drugačne prakse, drugačne načine reševanja vprašanj, ki potrebujejo reševanje samo po sebi, se nam zdi, da zaradi tega, da hoče vlada znižati prispevke za zdravstvo in socialno zavarovanje s 100 odstotkov, kakor je po vladni uredbi, na 60 odstotkov, kakor hočejo dati v novem zakonu o verski svobodi, za to ni treba spreminjati zakona. In po drugi strani menimo, da glede na to, kakšne vsote pravzaprav uhajajo iz te državne malhe, se nam zdi zelo, zelo nepošteno do naših duhovnikov, da za veliko delo varovanja, ohranjanja skrbi za kulturno dediščino, za glavno kulturno dediščino in tudi za arhivsko bogastvo, ki je dragoceno za naš narod, ne morejo dobiti nobenega priznanja, tudi s strani države ne. To ni v redu, ni pravi način.«

Nedavno je odmevala odločitev župnije v Beltincih o ukinitvi birmanskih botrov, kar je podprl tudi škof Peter Štumpf, ki napoveduje ukinitev botrov po vsej Škofiji Murska Sobota. Kako gledate na to potezo?

»Ko smo se mi pri nas pogovarjali o tem vprašanju, je gotovo, da so včasih botri zaradi nepripravljenosti na službo botra dejansko problem, ki ga je treba priznati in ga je treba nasloviti. Po drugi strani pa mislimo, da je morda tako korenit ukrep, kot je ukinitev botrov, prehiter. Ne vemo, kakšne posledice bi to lahko imelo. Ko pred birmo hodim po srečanjih z birmanci, s starši in botri, in sedim v spovednici, sem vsakič znova presenečen, koliko ljudi pride, in ne malo. Po letih, desetletjih od zadnje spovedi, ki jih ravno to, da bodo botri, vsa sporočila, povabila, spodbude, ki jih v času priprave na birmo in s tem tudi priprave, na službo botra prejmejo, spodbudijo, da si rečejo 'zdaj moram pa jaz narediti korak naprej'. Če bi rekli, da ne bo botrov, potem teh spodbud najbrž ne bi bilo več, vsaj ne v tolikšni meri. Res pa je, da to najbrž ni dovolj in da bi bilo potrebno pri pastorali botrov, pri skrbi za botre in za njihovo usposabljanje, službo, pravzaprav za poslanstvo, ki ga prevzemajo za spremljanje tega mladega človeka v njegovi človeški in krščanski rasti, bolj usposobiti. Jim pomagati, da bi se približali temu, kar bi bil ideal krščanskega botra, bodisi pri krstu bodisi pri birmi – pomagati.«

Ko pred birmo hodim po srečanjih z birmanci, s starši in botri, in sedim v spovednici, sem vsakič znova presenečen, koliko ljudi pride, in ne malo.

Pred časom smo obhajali teden družine, s katerim vsako leto poudarjamo in v ospredje prinašamo vrednote, materinstva, očetovstva, družinskega življenja. Kako ocenjujete položaj slovenskih tradicionalnih družin v družbi v Sloveniji?

»Vemo, da družina, tako kakor življenje, ni ravno neka kategorija, ki bi bila deležna posebne skrbi v praktični politiki. V ustavi je družina zavarovana, v praksi je pa stanje nekoliko drugačno, zlasti družina kot skupnost moža, žene, matere, očeta in otrok ne uživa posebnega varstva dejansko. Na voljo imamo dvoje. Na voljo imamo, da se neprestano borimo zoper vse silnice, težnje, ideologije, zoper vse, kar načenja tisto našo podobo družine, ki izhaja iz Svetega pisma, kakršno doživljamo v Sveti Družini, ki nas nagovarja in spodbuja. Ali pa, da ravnamo tako, kakor je ravnal Jozue, ko je zbral Izraelove rodove v Sihemu in jim je rekel: 'Odločite se danes, komu boste služili? Bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, bogovom, ki jim služijo ljudje ljudstva, med katerimi živite?' In potem reče: 'Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.' In to je zame nadvse pomembno. Tudi, da rečemo na ustreznih forumih, kaj je prav in kaj mi pojmujemo pod družino. Ne ukvarjamo se pa s tem vsak dan. Vsak dan se ukvarjamo s tem, da živimo tako, kakor hoče Gospod – 'Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu' – da otroci v naših družinah vidijo spoštovanje med mamo in očetom, vidijo vero, s katero mama in oče prihajata pred Boga, in dobivajo tisto notranjo trdnost in notranji ponos nad tem, kar so, tisti zdrav ponižen – čeprav se zdi protislovje – zdrav, ponižen ponos biti fant, biti dekle, biti moški, biti ženska, živeti v družini in se veseliti življenja. Ta odločitev mora biti med nami zelo živa in jasna. Vse drugo je lahko čisto izgubljanje moči.«