Cestnik: "Večina kristjanov ima svojo krščansko identiteto na standby. V njih gori ena lučica, a ne deluje."

Svetovalnica | 03.04.2023, 05:55 Mirjam Judež

Drugi dan letošnjega radijskega misijona z naslovom "Ko se temelji reda podirajo", je imel podnaslov: "Kaj more storiti pravični?" Naš gost v Svetovalnici je bil pisatelj, duhovnik, urednik in predavatelj mag. Branko Cestnik. Z njim se je pogovarjal Jože Bartolj.

Radijski misijon smo naslovili: Ko se temelji reda podirajo. Je stanje res tako črno? Se vam zdi, da se res rušijo temelji reda?

»Predvsem vojna v Ukrajini daje ta občutek, saj nas je pripeljala skorajda na prag 3. svetovne vojne. Strah nas je, da se bo ta konflikt razširil na svetovno raven. Po 2. svetovni vojni smo 70 let gradili mir na našem kontinentu, imeli smo razpad Jugoslavije, ki je bil krvav, a načeloma se je ohranjal mir, zdaj pa se ta temelj, za katerega so se trudili mnogi politiki in kristjani, podira. Vloga kristjanov je bila v tej miroljubni Evropi neponovljiva, zdaj pa se nam to lahko podre. Občutku ogroženosti ne moremo uiti. V zadnjem desetletju smo doživeli tudi gospodarsko krizo, ki je pokazala, da je iluzija nenehnega napredka lahko le iluzija. Pred nekaj leti smo imeli epidemijo, ki je pokazala, da ima narava vedno mikrosilnice, ki lahko spravijo človeštvo na kolena.«

V prvo misijonsko Svetovalnico smo vas povabili tudi zato, ker ste izkušen misijonar. Na Prihovi ste imeli misijon, pred kratkim ste bili misijonar v župniji Cerklje. Kaj pomeni taka misijonska izkušnja na terenu?

»Precej hodim po župnijah po Sloveniji, kdaj tudi na Avstrijsko Koroško in v Italijo. V osnovi ljudski misijon izhaja iz potrebe, da se dežela, ki je že krščanska, nekako spet zbudi v svoji veri. Vera počasi začne pešati, pade, pridejo tudi zmedena obdobja, čudne ideologije, vernik se izgublja. Zato so že pred sto leti nastali ljudski misijoni, ki so imeli namen obuditi vero v ljudeh. Ljudje so imeli svoje župnike, a teh so bili vajeni, zato so klicali druge duhovnike. Nastali so redovi, ki so bili namenjeni prav ljudskim misijonom, med njimi je tudi moj red klaretincev. Okrog leta 1900, še po 2. svetovni vojni je bilo po celi Evropi še videti velike ljudske misijone, da so ljudje poslušali misijonarske pridige, se na veliko spovedovali, potem je pa ta metoda ljudskih misijonov šla v pozabo. Naš red zdaj na novo študira pristope za ljudski misijon, prilagoditi ga moramo prav za to obdobje. Marsikje se ljudski misijon opušča, neki strah je, a neupravičen. Duhovniki imamo v glavi ljudski misijone kot množične dogodke. Če množičnost ni zagotovljena, si skoraj ne upamo organizirati misijona. Misijoni danes niso več tako množični, a ko se odpovemo visokim številkam obiska, se sprostimo in lahko naredimo en čudovit misijon.«

Manjše število vernikov pri bogoslužju, ki je središče, je velik kriterij, ni pa edini. Tu so še kriteriji sožitja, prijateljstva, delavnosti, solidarnosti, ki se še niso povsem izgubili.

Kakšne so vaše izkušnje misijonarja? Obisk ni več tako množičen, a še vedno se da poglabljati duha, ljudje še vedno pridejo, prisluhnejo in to se nekje pozna.

»Ko sem začel biti ljudski misijonar leta 1999 v Komnu na Krasu s p. Maksom Klanjškom in sestrami uršulinkami, pa Leskovec pri Krškem, … Toliko sem spovedoval, da sem skoraj pozabil dati odvezo, tako sem bil utrujen. V Leskovcu leta 2000 … Bila je nedelja, konec misijona, sledile naj bi večernice, litanije in slovo od misijonarja, imel sem že vse spakirano, da se le še odpeljem, a tisto slovo od misijonarja sem prestal v spovednici. Ven sem šel le po rože. Kazala se je velika potreba človeka, da se misijonsko spove. Misijonska spoved je drugačna, malo več se spomniš za nazaj, greš malo bolj na globoko. Jaz tudi v spovednici povprašam, če je kakšna zamera, bolečina iz otroštva, da se to zbudi in se dá pred Gospoda. Ta potreba po spovedi je sčasoma začela upadati, zato smo začeli nuditi pogovorno obliko spovedi. Spovedi v klasični spovednici je bilo manj, smo imeli pa zato več pogovorov v neki za to namenjeni sobici. Še zdaj imamo možnost pogovora z misijonarjem ali obisk misijonarja na domu. Ta obisk ne sme biti preveč ritualen kot blagoslov hiše, temveč bolj klepet. S tem smo odgovorili na potrebe današnjega časa.«

Danes se skuša zabrisati, kdo si, kaj si. To so zdaj izkoristili najbolj čudaški manipulatorji, ki so izumili preko 50 spolnih identitet. Najprej so nam zaprli usta, da so porinili naprej svojo agresivno agendo.

Ko so stvari na terenu take, kot jih opisujete, kaj mora storiti pravični?

»Podirajo se temelji reda, zdaj imamo prvič po padcu komunizma eno dokaj oblikovano ideologijo, ki ima spet neko protikrščansko ost, ki cilja zlasti na družinsko življenje, na spolne identitete, ideologijo, ki ima obrise novega kolektivizma. V imenu rešitve planeta nas želijo zdisciplinirati, spet se je krščanstvo izkazalo kot tisto, ki je na udaru. Krščanstvo je drugačno v primerjavi z drugimi ideologijami. Je alternativa, zato ves čas lahko pričakujemo neko obliko napada na krščanstvo. Dobro je, da se zavemo tega in znamo vzpostaviti zdravo obrambno držo. Ne v smislu boksarske drže, udarec nazaj, ampak v smislu krepitve imunskega sistema, da si dovolj močan, da te vrtinec nasprotnih ideologij, strahu na pragu 3. svetovne vojne, ne pogoltne, da imaš držo upanja. Krepitev imunskega sistema je zelo pomembna, da se ne okužiš agresivnostjo. Družba, ZDA, Evropa, klasične demokracije se polarizirajo. Veliko ljudi je na ulicah, prihaja do uličnega nasilja. Pomembno je, da ohranjaš krotkost, zmernost, miroljubnost, da krepimo temelje svoje vere v pozitivno smer, da smo navezani na Kristusa, da zdržimo v pravovernosti. Še verujemo v Kristusa, posmrtno življenje,vizijo človeka, kot uči Cerkev, Sveto pismo? Tu imamo veliko dela.«

Večina kristjanov ima svojo krščansko identiteto na standby. V njih gori ena lučkica, a ne deluje. Je kot mrtev, ampak je živ. Večina kristjanov tudi v Sloveniji ima tako vero. Je kristjan, ampak kot da ni, ne deluje. Je pralni stroj, ampak ne pere, je mikrovalovka, ampak ne greje. Zdaj je treba pritisniti ta standby gumb. Lahko daš več od sebe, v sebi imaš elektriko, Sv. Duha, bil si krščen, to je v tebi.

Velika čreda, kot smo bili nekoč, verjetno kristjani nikoli več ne bomo. Če smo sploh bili … Zdi se, da se je polarizacija zgodila, ker smo bili predolgo tako zelo politično korektni in to vodi stran od Kristusa. Zaradi tega gredo ljudje na ulice, da izrazijo svoje mnenje, ki so ga doslej tlačili.

»Politika politične korektnosti pomeni: Pazi, da ne bomo koga užalili. Ne povemo, kar si mislimo. Če se pogovarjam z muslimanom, ne smem omenjati Kristusa, da ga ne užalim, ampak na splošno lahko govoriva le o Bogu. Postaviti se zase je že škodljivo. Politična korektnost je vladala v času Obame in potem so te napetosti izbruhnile v času Trumpa. Ni kriv samo Trump, ampak tudi politična korektnost v času Obame. Kaj se zgodi, ko »tlačimo« svojo identiteto? Ustvarja se prostor, ki ga izkoristijo manipulanti. Ti čakajo na trenutek, ko ima narod zaprta usta. Ven pride agresivnost, verjame se v sovražnost, to se nam zdaj žal dogaja. Nazaj moramo dobiti priložnost, da človek jasno pove svoje stališče, da se to razume kot konstruktivno delovanje v prid celotne družbe. Potem je šele možen dialog. Dokler svojo resnico skrivam, tudi dialoga ne bo, ker o čem se naj pogovarjam? Ko prideta skupaj musliman in kristjan, kristjan reče, da verjame v Sveto Trojico, musliman reče, da je Bog en sam. Najprej si izjasniva svoja stališča. Potem bova prišla skupaj na področju dobrodelnosti, hvaležnosti za darove, ki sva jih prejela, na področju družine. Morava pa si povedati, kdo sva. Danes se skuša zabrisati, kdo si, kaj si. To so zdaj izkoristili najbolj čudaški manipulatorji, ki so izumili preko 50 spolnih identitet. Najprej so nam zaprli usta, da so porinili naprej svojo agresivno agendo.«

Ljudski misijoni so potrebni, tudi radijski misijon, kjer potrkamo na srce. Skušamo spodbujati stvari, ki v nas živijo, ampak so nekako skrite, zaprašene …

»Večina kristjanov ima svojo krščansko identiteto na standby. V njih gori ena lučkica, je prisotna elektrika, ampak ne deluje. Je kot mrtev, ampak je živ. Večina kristjanov tudi v Sloveniji ima tako vero. Je kristjan, ampak kot da ni, ne deluje. Je pralni stroj, ampak ne pere, je mikrovalovka, ampak ne greje. Zdaj je treba pritisniti ta standby gumb. Lahko daš več od sebe, imaš v sebi elektriko, Sv. Duha, bil si krščen, to je v tebi. Na Prihovem smo imeli zanimiv naslov ljudskega misijona: Kristjan, postani to, kar si, kristjan. V smislu, malo si se že izgubil v tem, kar si, ampak še vedno lahko postaneš, kar si po krstu: kristjan. Lepo je biti kristjan, to je največji dar, kar se pozna tudi v družinskem, družbenem, duhovnem, moralnem življenju.«

Ko prideta skupaj musliman in kristjan, kristjan reče, da verjame v Sveto Trojico, musliman pa, da je Bog en sam. Najprej si izjasniva svoja stališča. Potem bova prišla skupaj na področju dobrodelnosti, hvaležnosti za darove, ki sva jih prejela, na področju družine.

Postani to, kar si … Če že greš k maši, naj se, ko zapustiš cerkev, tudi pozna, da si bil v nekem odnosu z Gospodom. Naj to odzvanja tudi v tvojem življenju.

»Ko greš naokrog po našem katoliškem podeželju, opaziš, da je krščanskega humusa še dovolj: poštenosti, delavnosti, solidarnosti. Po župnijah vidiš, da četudi verniki niso tako redni pri mašah, vendarle niso čisto izgubili tistega primarnega: ljubezni do bližnjega, spomina na Boga. V njih živi zavest, da mora otrok k obhajilu, k sv. birmi, hočemo biti cerkveno pokopani. Kristjani v standby poziciji, v kateri so, da jih dvigneš, te znajo res navdušiti. Število vernikov pri bogoslužju (obisk sv. maše), ki je središče, je velik kriterij, ni pa edini. Tu so še kriteriji sožitja, prijateljstva, solidarnosti, ki se še niso povsem izgubili.«

Treba je narediti nekaj v svoji notranjosti, da bomo tisto, kar se bo zgodilo na velikonočno jutro, tudi doživeli. Če Gospod ne vstane v naši župnijski cerkvi v našem veselju, je vseeno, če obhajamo ta praznik ali ne …

»Misijon, misijonske pridige te peljejo v globino. Ena teh globin je želja po Bogu. Organizirana religija je želja po Bogu. Religija ni izum hierarhij, ljudi, ki hočejo nadzirati človeštvo preko religije. Ko si več ljudi želi Boga, se povezuje med seboj. To je v vseh religijah podobno. Nastaja bratstvo, sestrinstvo. Ena od nalog misijona je, da ljudje v sebi začutijo željo po Bogu, jo odkrijejo na novo in se ji prepustijo. Bog ni tujec v tvoji duši, ni izmišljotina nekih sistemov. Želja po Bogu prihaja iz tvoje notranjosti. »Idi« noter in Ga boš našel. To je ena temeljnih nalog vsakega misijona.«