Sreča nas mora "zadeti", ne moremo si zanjo prizadevati. | (foto: Izidor Šček / Radio Ognjišče)
Sreča nas mora "zadeti"!
Oddaje Tadej Sadar
Albert Einstein je nekoč izjavil, da to, "da je človek veren, pomeni, da je našel odgovor na vprašanje, kakšen smisel ima življenje." Vprašanja o smislu življenja ne postavlja človek, ampak je to vprašanje naslovljeno nanj: njemu ga namreč zastavlja življenje samo.
V oddaji Sol in luč smo tokrat predstavili nekaj odlomkov iz knjige dr. Viktorja Frankla z naslovom »Človekovo iskanje najvišjega smisla«, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Avtor neprenehoma prižiga luči povsod tam, kjer se človek znajde v temi.
Človek mora življenju odgovoriti s tem, da za življenje odgovarja: odgovoriti mora s tem, da je odgovoren. Drugače povedano: odgovoriti je treba z dejanjem.
Ena mojih pacientk je nekoč sama od sebe izjavila: "Kako to, da me je sram vsega, kar diši po veri? Da se mi to zdi tako zoprno in trapasto? Pa saj sama vem, zakaj se tako sramujem, kadar me hoče vleči k veri: vse psihoterapevtsko zdravljenje, ki sem ga bila deležna zadnjih 27 let, je temeljilo na bolj ali manj tihem prepričanju mojih zdravnikov, češ da to hrepenenje niso nič drugega kakor nestvarne, iz trte izvite izmišljije. Po njihovem je resnično samo, kar se da otipati, vse drugo je nesmisel, ki ga povzroči travmatično doživetje ali pa človekova želja po tem, da bi se z umikom v bolezen izmaknil življenju. Kadar koli sem torej izrazila potrebo po Bogu, sem bila malone že v strahu, da mi bodo nataknili prisilni jopič. Do zdaj je še vsaka psihoterapija, kakršnakoli je že bila, udarila mimo."
Tako kakor bore malo pomeni svoboda, če ni to hkrati svoboda "za kaj", tudi odgovornost ni odgovornost v polnem pomenu besede, če ni to hkrati odgovornost "čému".
Iskanje smisla je iskanje nečesa zunaj nas, ne iskanje samega sebe.
Vest je eden najpomembnejših pojavov človekove duševnosti. Po dognanjih logoterapevtske teorije ima posebno vlogo. Večina sodobnih motivacijskih teorij razlaga, da je osnovni cilj človekovih prizadevanj, zadovoljitev potreb ter potešitev gonov in nagonov; človek naj bi konec koncev vse počel samo zato, da zmanjša notranjo napetost, ki jo ti ustvarjajo, s tem pa posledično vzdrževal ali vnovič vzpostavljal notranje ravnovesje. Sam menim, da človekova poglavitna skrb ni namenjena notranjemu stanju, kakršno je notranje ravnovesje, pač pa k čemu ali h komu v zunanjem svetu človek stremi.
Tako je človeško bivanje vedno usmerjeno v nekaj ali nekoga zunaj sebe, pa naj gre pri tem za smisel, ki naj bi ga človek izpolnil, ali za drugo človeško bitje, s katerim se srečuje v ljubezni. To bistveno značilnost človekovega bivanja sem poimenoval "samopresežnost". Človeka torej najprej zaznamuje njegovo "iskanje smisla", ne pa " iskanje samega sebe". Bolj ko človek nase pozablja (ko se denimo nesebično razdaja za drugega človeka ali za plemeniti ideal), bolj človeški je. In bolj ko se potaplja v nekoga ali nekaj zunaj sebe, bolj v resnici postaja on sam.
Danes je človek pogosto prikrajšan za voljo do smisla. V logoterapiji zato govorimo o bivanjski prikrajšanosti. Še nikoli nismo imeli psihiatri toliko opraviti s pacienti, ki tožijo nad občutkom jalovosti. Mnogi ljudje ne tožijo samo nad občutkom nesmiselnosti, ampak tudi nad občutkom izpraznjenosti, zato sem to stanje opisal s skovanko "bivanjska praznota". Ta bivanjska praznota nedvomno narašča in se širi. Celo v Afriki, zlasti med visokošolsko mladino. Na mednarodnem srečanju psihoanalitikov je bilo slišati izjavo, da vse več bolnikov trpi zaradi pomanjkanja življenjske vsebine.
Če bi me kdo pozval, naj to stanje čim bolj na kratko razložim, bi rekel, da je vzrok za nastanek bivanjske praznote treba iskati v naslednjem: za razliko od živali, človeku tega, kaj mora storiti, ne narekujejo goni in nagoni. In za razliko od včerajšnjega človeka mu zdaj niti izročilo niti tradicionalne vrednote ne govorijo več, kaj bi bilo prav delati. In ker ne ve - ne kaj mora, ne kaj bi bilo prav delati, včasih ne ve niti tega, kaj si v bistvu želi delati. Zato si bodisi želi delati to, kar delajo drugi (temu rečemo konformizem), bodisi dela to, kar od njega drugi pričakujejo (to pa je totalitarizem).
