Bivanjska praznota. Kako jo preseči?

Oddaje | 16.02.2021, 17:30 Tadej Sadar

Albert Einstein: »Človek, ki ima svoje življenje za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj sposoben za življenje.«

Verjetno za oddajo Sol in luč ni bolj primernega avtorja in ne teme, kot je Viktor Frankl in njegova knjiga z naslovom Volja do smisla (Celjska Mohorjeva družba). Morda je delo mestoma res bolj zahtevno, toda bralca slavni doktor vseskozi nagovarja tudi z zgodbami, ki jih piše življenje in ga tako drži v varnem območju razumljivega. Tako knjiga preseže namen strokovne literature, čemur pritrjuje tudi podatek, da je dosegla večmilijonsko naklado in bila uvrščena na seznam desetih najvplivnejših knjig v Ameriki. Preberite nekaj odlomkov iz knjige utemeljitelja logoterapije - terapije, ki vrača smisel.

Premožna družba je premalo zahtevna družba, ki ljudem prizanaša z napetostjo.

Danes je izziv psihiatriji tisto, čemur pravim bivanjska praznota. Vedno več pacientov toži o občutku praznote in nesmiselnosti o katerem se mi zdi, da je posledica dveh dejstev. V nasprotju z živalmi človeku nagoni ne narekujejo, kaj mora delati. Pogosto še tega ne ve, kaj si v bistvu želi delati. Namesto tega si bodisi želi delati, kar delajo drugi ljudje, ali pa dela, kar od njega drugi ljudje želijo. V času, kakršen je naš, ko izginjajo tradicije, mora videti psihiatrija svojo glavno nalogo v tem, da človeka oskrbi z zmožnostjo, da najde smisel.

Da si ne bo vzela življenja, se je odločila samo zato, ker se nisem razjezil.

Nekoč mi je ob treh zjutraj telefonirala neka ženska in mi povedala, da je sklenila narediti samomor, vendar je bila radovedna, kaj bom rekel k temu. Trudil sem se z razlogi in govoril sem ji 30 minut - dokler mi končno ni dala besede, da si ne bo vzela življenja, ampak bo rajši prišla k meni v bolnišnico. Toda ko me je obiskala, se je izkazalo, da je ni prepričal nobeden izmed razlogov, ki sem jih povedal. Da si ne bo vzela življenja, se je odločila samo zato, ker se nisem razjezil, da me je zbudila sredi noči, ampak sem jo pol ure potrpežljivo poslušal in se pogovarjal z njo, in svet - takoj je ugotovila -, v katerem se to lahko zgodi, mora biti svet, v katerem je vredno živeti.

Koliko vzgoja krepi bivanjsko praznoto in prispeva k pomanjkanju napetosti? Res je da mladim ne bi smeli nalagati prehudih zahtev. Vendar moramo upoštevati tudi dejstvo, da vsaj danes, v času premožne družbe, večina trpi zaradi premajhnih zahtev, ne pa zaradi prevelikih. Premožna družba je premalo zahtevna družba, ki ljudem prizanaša z napetostjo. Tako ljudje napetost ustvarjajo sami, naj bo na zdrav ali nezdrav način. V nezdrav način sodi tveganje lastnega življenja. Današnja vzgoja se izogiba temu, da bi mladino soočala z ideali in vrednotami. V ameriški kulturi je neka značilnost, ki je v očeh Evropejcev osupljiva. Obsedeni so z željo, da ne bi bili ukazovali, celo da ne bi bili preveč usmerjevalni. Kolektivna obsedenost z bojaznijo, da bi nam kdo lahko vsiljeval smisel ali namero, je pripeljala do pretirane občutljivosti za ideale in vrednote.

Kar zadeva mlade ljudi, je njihova posebna pravica, da ne sprejemajo - kar kot nekaj samoumevnega,- da življenje ima smisel, ampak da si to drznejo izpodbijati. In kadarkoli želimo dati prvo pomoč v primeru bivanjske praznote, bi morali začeti pri tem prepričanju. Toda če mlad človek prisega na to posebno pravico in izpodbija smisel življenja, mora biti potrpežljiv - dovolj potrpežljiv, da počaka, dokler se mu ne posveti kaj je ta smisel.

Ko govorimo o smislu moramo vedeti, da je ta relativen.

Da je bivanje negotovo, če ni »močne ideje«, kot je pravil Freud, lepo opiše tudi naslednja misel Alberta Einsteina: »Človek, ki ima svoje življenje za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj sposoben za življenje.« Preseganje samega sebe je bistvo bivanja. Biti človek pomeni biti usmerjen k nečemu drugemu kakor samemu sebi. Toda biti človek pomeni imeti pred sabo smisel, ki ga je treba izpolniti in vrednote, ki jih je treba uresničiti. Pomeni živeti na polarnem polju napetosti med resničnostjo in ideali, ki se morajo uresničiti. Človek ki živi po idealih in vrednotah. Človeško gibanje ni pristno, če človek ne presega samega sebe.

Ko govorimo o smislu moramo vedeti, da je ta relativen. Lahko bi rekli, da se smisel spreminja; prvič od osebe do osebe in drugič iz dneva v dan, še več, iz ure v uro. V življenju lahko najdeš smisel, če ustvariš delo ali opravljaš dejanja ali izkušaš dobroto, resnico in lepoto, izkušaš naravo in kulturo ali, ne nazadnje, če srečaš kakšno drugo edinstveno bitje prav v edinstvenosti tega človeškega bitja - drugače povedano, če ga ljubiš. Toda najplemenitejše vrednotenje smisla je pridržano tistim, ki so za vse našteto prikrajšani, ki se v težavnem položaju lahko vzdignejo in prerastejo sami sebe. Pomembno je stališče, na katero se postavijo – stališče, ki omogoča da se njihov težavni položaj spremeni v dosežek, zmagoslavje in junaštvo.

Vedno več pacientov se pritožuje nad tistim, čemur pravijo notranja praznina, zato sem to stanje imenoval bivanjska praznota, ki se zdi, da je posledica naslednjih dejstev: v nasprotju z živaljo nagon človeku ne pove, kaj mora delati in v nasprotju s preteklimi časi - tradicije in vrednote ne povejo, kaj bi moral delati. Pogosto še tega ne vemo, kaj si sami želimo delati. Namesto tega si želimo delati kar delajo drugi ljudje, ali pa delamo tisto, kar od nas pričakujejo. To se pravi da postanemo plen konformizma ali totalitarizma- prvi je značilen za Zahod, drugi pa za Vzhod. Bivanjska praznota je pojav, ki narašča in se širi; Kar 40 odstotkov avstrijskih, zahodnonemških in švicarskih študentov pozna bivanjsko prazno in to iz lastne izkušnje, med ameriškimi študenti pa je takšnih kar 81 odstotkov.

Ko vas glasba prevzame... ali tudi takrat dvomite o smislu svojega življenja?

Nekoč se je z nekim pacientom, ki se mu je pogosto življenje zdelo povsem brez smisla, rad pa je poslušal glasbo, razvil naslednji pogovor: Vprašal sem ga: "Ko vas glasba prevzame do globine vaše biti in vas gane do solz - kar se v nekaterih trenutkih gotovo dogaja - ali tudi takrat dvomite o smislu svojega življenja, ali pa se v tistih trenutkih sploh nič ne vprašujete o njem? Odgovoril je: »Takrat mi to vprašanje sploh ne pride na misel.« Izzval sem ga z naslednjo mislijo: »Ampak mar ni pričakovati, da ravno takih trenutkih, ko ste v neposrednem stiku z dokončno lepoto, najdete smisel življenja, ga najdete na čustvenih temeljih, ne da bi ga iskali na razumskih? V takih trenutkih se ne vprašujemo, ali je življenje smiselno ali ne; ampak če bi se, bil iz globin svojega obstoja lahko samo zmagoslavno zavpili bivanju DA. Čutili bi, da bi bilo življenje vredno življenja, pa čeprav bi živeli samo za to edinstveno doživetje.

Kot učinkovito orodje za brezpogojno vero v brezpogojen smisel, bi priporočil spomin na preteklost. V preteklosti ni nič nepreklicno izgubljenega, ampak je vse nepreklicno spravljeno. Ljudje vidijo samo strnišče minljivosti, spregledajo pa polne kašče preteklosti, v katere so dajali in shranjevali, v katere so spravili svojo žetev.