"Kristjani smo danes v veliki nevarnosti, ker ne posegamo v globine"

Naš gost 13. 03. 2021, 19:00 Alen Salihović Mirjam Judež

Ob 75-tem letu življenja in 20-tem letu škofovske službe smo v oddaji „Naš gost“ gostili beograjskega nadškofa msgr. Stanislava Hočevarja. Kljub temu, da je želel v misijone, je njegova pot šla drugam. Spoznali ste lahko njegovo življenjsko pot, ki se je začela 12. november 1945 v Jelendolu pri Škocjanu. Spregovoril je o vzgoji v družini, pomenu družine pri oblikovanju posameznika, pa tudi o klicu „Hodi za menoj“, o 12. letnem vodenju slovenske salezijanske družine, dela z mladimi in odhoda v Beograd, kjer kot škof opravlja veliko ekumensko delo.

Nadškof Hočevar je leta 2001 kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko. Nadškof Hočevar verjame v moč molitve in dela za skupno dobro. Kljub temu, da bi ob izpolnjenem 75-tem letu lahko odšel v pokoj, mu je papež Frančišek vodenje nadškofije podaljšal za dve leti. Nadškof v tem vidi znak zaupanja pri delu, ki ga opravlja predvsem na ekumenskem področju, saj deluje v večinsko pravoslavni državi, ki je nedavno dobila novega patriarha. Zanimalo nas je tudi, ali bo papež obiskal Beograd.

Nadškof Hočevar o duhovništvu...

Komu je treba dokazovati, da je zrak potreben, če hočemo živeti ali da brez zdrave vode preprosto ni življenja? Biti človek, biti kristjan, kaj šele duhovnik, pomeni živeti občestvenost. Zakaj se mi zdi duhovništvo tako pomembno? Da vedno znova odkrivamo Boga kot pobudnika vsega lepega. Duhovništvo je predvsem dar življenja za drugega in mislim, da je potrebno zlasti mlade ljudi vabiti, da bi živeli za druge, da bi bili zakrament Božje ljubezni do vseh ljudi.

»Bog je možnost vseh možnosti«

Premalo ljudi vidi brezmejne možnosti. Vsak dan je toliko možnosti, ampak vsak ima vnaprej izdelan nek načrt, dnevni red in misli, da se morajo vse velike stvari zgoditi znotraj tega. Kot je dejala sodobna mistikinja: »Bog je možnost vseh možnosti.«

Kristjani smo danes v veliki nevarnosti, ker ne posegamo v globine

Z leti vidim, da je najbolj pomembno vsakodnevno premišljevanje. Zadrževanje z Bogom v intimnosti človeka napolnjuje z veliko notranjo močno, predvsem pa z okušanjem sreče, da smo v edinosti z Bogom. Ta motor človeka žene naprej. Kristjani smo danes v veliki nevarnosti, ker ne posegamo v globine, ampak se zaustavljamo pri zunanjih formalnostih. Papež Frančišek pa nas vabi v globine, vabi k poslušnosti Svetemu Duhu.

Moja najbolj globoka srčna želja je, da bi Slovenci razumeli, da moramo živeti v edinosti

Srbija ima zelo dolgo, zelo kompleksno zgodovino povezanosti med vzhodom in zahodom in vsi moramo prispevati, da bi se ti kompleksni odnosi iz preteklosti harmonizirali v novo stvarnost v prihodnosti. Brez svetosti naše delo ne dosega svoje polnosti in brez vzgoje ni mogoče postati poln, zrel človek. Moja najbolj globoka srčna želja je, da bi Slovenci razumeli, da moramo živeti v edinosti. To ne pomeni, da moramo biti uniformirani. Edinost v različnosti je v tem, da se medsebojno dopolnjujemo, ne pa izključujemo. Izključevanje v družbi je nekaj zelo nevarnega, nelogičnega.

Če kdo misli, da je mogoče živeti brez križane ljubezni, potem življenja ne razume dovolj

Moja preprosta želja že od nekdaj je živeti z Božjim ljudstvom in z duhovniki, redovniki, redovnicami v družinskem občestvu, povezanosti. Moje ponižno služenje Gospodu je zaznamovano s posebnim spoštovanjem do vseh ljudi, da se res lahko čutijo Božje sinove in hčere in to je eno posebno občutje notranje sreče in zadovoljstva. Zato postaja vse enostavno v mojem življenju. Če kdo misli, da je mogoče živeti brez križane ljubezni, potem življenja ne razume dovolj.

Samo z globoko medsebojno povezanostjo in odgovornostjo bomo lahko pokazali pot v prihodnost

Edinost v Bogu je najbolj temeljnega pomena. Naš vrhovni predstojnik je rekel: »Milost ustvarja edinost in samo, če živimo v edinosti, lahko živimo v milosti.« To me je spodbudilo, da sem se vedno bolj posvečal temu vprašanju in za krščanstvo danes je to prvi izziv: kako bomo pričevalci, če smo razdeljeni med seboj, če nismo boljša harmonija Božje ljubezni za današnji čas?

Moja prošnja vsem je, da bi bili bolj povezani. Da bi bili tudi mi, ki živimo v Srbiji, lahko močneje povezani s Slovenijo in Slovenija močneje z nami, ker v tem je naša moč. Če se bo vsakdo zapiral v svoj prostor, v svojo hišo, občino, župnijo, škofijo, če ne bomo bolj univerzalni, bo prišlo do odtujenosti, kar je težko premagati. Samo z globoko medsebojno povezanostjo in odgovornostjo bomo lahko pokazali pot v prihodnost.