Nadškof Hočevar: Knoblehar je vzgled misijonarjem

Slovenija 06. 07. 2019, 13:19 Andrej Šinko

Misijonar Ignacij Knoblehar, ki se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem, se vrača v zavest slovenskega naroda in Cerkve. Sinoči so se ga s slovesnim bogoslužjem spomnili pri oltarju cerkve sv. Kancijana, kjer je bil krščen. Somaševanje je vodil beograjski nadškof Stanislav Hočevar, pri oltarju pa so se mu poridružili ljubljanski nadškof Stanislav Zore, murskosoboški škof Peter Štumpf, novomeški škof Andrej Glavan in ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

Nadškof Hočevar je v pridigi orisal vlogo in delovanje Knobleharja in spregovoril o tem, kakšen vzor je bil misijonarjem. »Vsepovsod in vsak trenutek je znal izkoristiti za to, da bi lahko pravilno posredoval evangelij. Od kod mu, če ni bil navdihnjen s Svetim duhom, tista modrost, ki je bila šele čez dobro stoletje, na drugem vatikanskem cerkvenem zboru odkrivana, da se morajo misionarji vživeti v narode, kamor odhajajo, da ne smejo biti kolonizatorji in se morajo naučiti njihovega jezika. To je Ignacij Knoblehar svojim sodelavcem tako močno naročal, da smo polni strmenja, občudovanja, od kod njemu to spoznanje, kljub njegovi mladosti.« Maši je sledila slavnostna akademija. Že večer prej pa so mu posvetili simpozij v Novem mestu.

Kdo je bil Knoblehar?

Knoblehar, po katerem smo Slovenci skupaj z Baragom postali narod misijonarjev, se je rodil 22 let za apostolom ameriških indijancev. Po gimnaziji v Novem mestu se je vpisal na bogoslovje, vendar pa je pod vplivom Barage že 1841 odpotoval v Rim, nadaljeval študij na misijonskem zavodu in bil 1845 posvečen v duhovnika. Tri leta zatem je odšel v misijone v Sudan.

Na njegovo pobudo in s finančno pomočjo avstrijskega cesarja Franca Jožefa je bil v Kartúmu ustanovljen avstrijski konzulat in vzpostavljen protektorat nad njegovim misijonom. Knoblehar je sudanski misijon vodil celo desetletje. V Kartumu je postavil veliko misijonišče in šolo za koptske otroke ter katehiste. Na potovanju po Belem Nilu je prispel do gore Logvek in tako za približno 50 milj presegel najužnejšo točko, do katere so dotlej prišli beli raziskovalci.

Slovel je kot eden najboljših poznavalcev Belega Nila in bil 1875 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva. Zaradi slabe odpornosti evropskih misijonarjev, ki so umirali zaradi tropskih bolezni, jih je Ignacij Knoblehar postopoma nameraval zamenjati z ustrezno izšolanimi domačini. V Evropo je na višje študije poslal prvo skupino domorodnih študentov; zaradi zapletov, ki so nastali v Rimu, pa jim je sledil še sam, vendar je med potjo 13. aprila leta 1858 umrl v avguštinskem samostanu v Neaplju. Njegovo delo je prevzel Daniel Comboni s svojimi sobrati, med katerimi so bili tudi Slovenci.

Knobleharjevo leto se bo po besedah tiskovnega predstavnika novomeške škofije Jankna Pirca zato končalo v prestolnici južne Italije, saj v jeseni pripravljajo romanje na njegov grob v Neapelj. Tam pa mu bodo postavili tudi spominsko ploščo.