Miha Ruparčič: »Zdaj ni čas za perfekcionizem. Smo v drži, da je nepopolno dovolj dobro.«

Svetovalnica | 27.03.2020, 11:49 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo gostili zakonskega in družinskega terapevta Miha Ruparčiča iz Družinskega inštituta, s katerim smo se na daljavo pogovarjali o družinski dinamiki v teh dneh, šolanju na daljavo in sedmih sestavinah na krožniku duhovne hrane prof. Siegla, ki so: spanje, fizična vadba, fokusirano delo, čas za notranji uvid, čas za počitek, prosto igro in čas za povezovanje.

Kako on doživlja ta čas? »Delim čustveno stanje z mnogimi ljudmi. Na trenutke me je strah, sem zaskrbljen in hkrati se zavestno poskusim usmeriti na hvaležnost, pozitivne vidike, da smo lahko veliko skupaj, da lahko skupaj živimo, se smejimo, včasih kregamo in da ta kriza daje priložnost za močno povezovanje, solidarnost, za vidike, ki smo jih morda v hitrem tempu že malce pozabili.« Z Mihom Ruparčičem se je pogovarjala Mateja Subotičanec. V pogovor se je vključilo tudi nekaj poslušalcev.

Kako pomembna je struktura dneva za starše, ki so doma z otroki, ki delajo šolo prek spleta?

Za te negotove čase, v katerih smo, dnevna rutina, struktura dneva, rituali prinesejo neko predvidljivost v dan in so pravzaprav darilo. Prav je, da vse to delamo na blag način, da se zavedamo, da smo v zgodovinski situaciji, ki je za vse nova. Zdaj ni čas za perfekcionizem, smo v drži, da je nepopolno dovolj dobro.

Ko uporabljamo tehnologijo, je tu nevarnost, da otroci čas, ki bi ga morali nameniti dolžnostim, porabijo za npr. igrice. Kakšen naj bo nadzor staršev pri uporabi tehnologije?

Velikokrat se pogovarjamo, da je tehnologije preveč, v tem trenutku pa smo soočeni, da šola poteka preko ekranov, otroci se lahko družijo samo prek socialnih omrežij in ekranov. Pomembno je, da ekrani sicer dobijo svoje mesto, a so omejeni. Smo pa mi tisti, ki moramo ponuditi neko alternativo, v smislu skupnih aktivnosti, da bomo prinesli v družinsko življenje tudi humor, radost, veselje. Da nas ne bo otrok povezoval samo z nekimi obveznostmi, ki jih je naredil ali ne.

Pomembno je, da ekrani sicer dobijo svoje mesto, a so omejeni. Smo pa mi tisti, ki moramo ponuditi neko alternativo, v smislu skupnih aktivnosti, da bomo prinesli v družinsko življenje tudi humor, radost, veselje.

Kakšne so te aktivnosti, ki naj v teh dneh družino povežejo in sprostijo?

Šolski del naj bo v dopoldanskem delu, ko so možgani najbolj spočiti, mora pa biti tudi čas za počitek, prosto igro, čas, namenjen našemu povezovanju, zato, da bodo te vsebine nekako uravnotežene. Profesor Siegel je naredil krožnik duhovne hrane (Daniel J. Siegel, knjiga Vihar v glavi), ki vsebuje 7 sestavin: spanje, fizična vadba, čas za fokusirano delo, čas za notranji uvid, čas za počitek, čas za prosto igro in čas za povezovanje med starši in otroci in povezovanje prek socialnih omrežij. Rituali lahko veliko pomenijo: molitev zjutraj in zvečer, ki jo sooblikujejo otroci. Otroci bodo težko molili samo rožni venec. :)

Strokovnjaki s Psihiatrične klinike univerze v Ljubljani pravijo, da ni priporočljivo preveč slediti poročilom, ker to pri starših ustvarja dodatno tesnobo in ta se nezavedno prenaša tudi na otroke. Za otroke do 15. leta ni dobro, da gledajo poročila z nami. Važno je, da smo med temi novicami in med otroci mi vmes in da otrokom podamo tisto informacijo, ki tudi njih pomirijo. Da imamo zdravstveni sistem, da se vsi trudijo, kaj lahko mi naredimo in da smo v drži, da bomo tudi to krizo premagali in izšli ven kot zmagovalci.

Omenili ste 7 sestavin na »krožniku«. Ko so družine več skupaj, smo slišali, da ta »več skupaj« ne pomeni tudi boljšega preživljanja časa skupaj … Kaj bi svetovali družinam?

Če mi kot starši doživljamo, da se z nekim najstnikom samo prepiramo, mi nimamo probleme z njim, ampak ima on problem z nami. Dr. Laura Markham ima odlično spletno stran »Aha parenting« https://www.ahaparenting.com/ z ogromno idejami, kaj lahko počnemo starši z otroki: skupno kuhanje, ogled filma, beremo isto knjigo in se o njej pogovarjamo, predvsem pa, da smo pripravljeni poslušati najstnika in vedno gledamo preko njegovega vedenja. Če se mi zaustavljamo samo pri vedenju: kako si nemogoč, kako spet tega nisi naredil, … potem nam najstnik ne bo sledil.

Med temi sestavinami je tudi notranji uvid. Kaj ste s tem mislili?
Usmerjenost na naše notranje doživljanje. V ta del sodi molitev, meditacija, adoracija, da pogledamo vase, se malo ustavimo, kako smo, kako se počutimo, da smo v stiku z našimi notranjimi vsebinami. Ker če mi nismo v stiku s svojo zaskrbljenostjo, žalostjo, jezo, nam potem vse te vsebine gredo v vedenje. Če se z žalostjo ne soočam, bom potem žalostil ali jezil okolico.

Živimo »dan po dan«, živimo blago, ne bodimo perfekcionisti, bodimo hvaležni, da lahko počnemo skupaj stvari, ki nam prej niso bile dane. V tej situaciji ostanimo prijazni do sebe in si »privoščimo« morda kozarec vode, košček čokolade, TV nadaljevanko, … karkoli, da nas zaskrbljenost ne pogoltne.

Poslušalec Zdravko iz Sela pri Ajdovščini je dedek vnuka, ki hodi v 1. razred in je zelo živahen. Morda bo zaradi tega moral obiskovati pomožno šolo.

Vedenje je kot tuji jezik. V jeziku vedenja nam otrok nekaj želi povedati o sebi. V knjigi Beyond Behaviours avtorica Mona Delahooke opisuje čudovit primer fantka, ki je začel tekati, ko je učiteljica začela govoriti. Ko so ga vprašali, kaj si je zapomnil, je fantek vedel vse. On je svojo tesnobo razreševal na ta način, da je tekel, da je učiteljico lahko slišal. Za vedenjem se mnogokrat skrivajo neki razvojni izzivi, otroške stiske in je pomembno, da se ne zaustavimo pri vedenju ampak ugotovimo, kaj nam ta otrok želi sporočiti.

Strokovnjaki pravijo, da naj bi nekako dva meseca živeli v tem »posebnem« času.

Poskusimo tako, da živimo »dan po dan«, da živimo blago, da nismo perfekcionisti, da sprejmemo tudi neko hvaležnost, da smo več skupaj, da lahko počnemo skupaj stvari, ki nam prej niso bile dane. V »normalnih« časih, je dragoceno, če družina poje EN obrok hrane skupaj in vemo, da je to ob dnevnem ritmu silen izziv. Zdaj to priložnost imamo, lahko tudi skupaj skuhamo. Morda bo ta preprostost v smislu živeti »dan po dan« priložnost za biti tukaj in zdaj. Ker sicer smo precej vajeni, da živimo v preteklosti in prihodnosti.

Stiske tistih, ki so že brez epidemije velike, se v tem času še povečajo pri ljudeh, ki imajo psihične, težave v zakonu, odnosih … Kako vi konkretno delujete?

Na družinskem inštitutu del terapevtskega dela še naprej poteka preko video povezave (Skype, Viber, Zoom …) in še vedno sem z vsemi ljudmi v stiku, ki si to želijo. Pogovor, beseda je še vedno tisto orodje, ki je učinkovito pri zmanjšanju napetosti, tesnobe. Mogoče opozorim na prispevek psihiatra in psihoterapevta Željka Čuriča, ki je bil 23. marca v Dobro jutro na TVS1, in govori o teh temah panike, groze, hkrati pa tistega strahu, ki je pomembno, da ga ohranimo, ker nas aktivira, da poskrbimo zase.

Janez iz Ivančne gorice. Večina starejših se ne razume na tehnologijo in za to vrsto ljudi ni poskrbljeno. A se lahko v tem času človek kam obrne?

Vem, da so slovenske redovne skupnosti dale možnost običajnih telefonskih pogovorov s tistimi v stiski, osamljenimi. Dragoceno je, da lahko pokličete svojega osebnega zdravnika, ki bo tudi lahko ponudil pot do različnih načinov, da ne bi obtičali v samoti ali osamljenosti. Tudi naš Družinski inštitut za tiste, ki nimajo tehničnih video povezav, opravljajo svetovalno in terapevtsko delo preko telefona. Možnosti je kar nekaj, je pa važno, da se najde pot do njih.

Ivana iz Koroške veliko razmišlja o otrocih, ki so sami, ki se težko učijo in potrebujejo pomoč. Kako naj tak otrok snov naprej dela v tem sistemu? Ti otroci bodo v velikem zaostanku, glede tega se pa nihče ne pogovarja.

Zelo dragoceno je, da starš takega otroka stopi v oseben stik z učiteljem in da se za tega otroka išče rešitve, ki so realne. Vsi, ki delujemo v dobrobit otrok, moramo biti blagi in nežni. Moramo biti realni, kaj je v danih razmerah mogoče. Tudi tukaj je pot pogovor, da se za konkretnega otroka najde tisto, kar je konkretno izvedljivo.

Kaj se vam zdi, kakšno je to novo učenje prek spleta? Otroci ta čas še vedno dojemajo malce kot počitnice.

Dobro je, da smo blagi, počitnice pa to niso, saj je to obdobje na nek način bolj naporno: za starše in otroke. To je en poseben izziv, s katerim se soočamo. Amerika, Kanada in Avstralija imajo veliko izkušenj s šolanjem na domu. V odnosu navezanosti so uspehi šolanja na domu zelo dobri in otroci dosegajo kasneje zelo dobre rezultate.

V sedmih sestavinah duševne hrane je tudi fizična vadba. To na podeželju še gre. Kaj bi svetovali ljudem v mestih?

Dostop do površin za vadbo v zunanjem svetu je še vedno dopusten ob upoštevanju socialne distance. Bo pa pomembna tudi vadba v notranjih prostorih. Na spletu se objavlja kup načinov, kako lahko družina na zabaven, humoren način, prek glasbe, plesa, vadi.

Ker vem, da ste strastni bralec, bi priporočili kakšen naslov? Lahko beremo tudi prek spleta.

»Aha parenting« https://www.ahaparenting.com/ je zelo strukturirana spletna stran, je sicer v angleščini, ampak tam je ogromno prijaznih, dobrih nasvetov. Tudi dr. Kristin Neff ima čudovito spletno stran https://self-compassion.org/. Za obdobje, ko nam je težko, izpostavlja tri komponente: da zaznamo svoje trpljenje, da verjamemo, da tudi drugi ljudje trpimo na podoben način kot mi in da v tej situaciji ostanemo prijazni do sebe in si »privoščimo« morda kozarec vode, košček čokolade, TV nadaljevanko, … karkoli, da nas zaskrbljenost ne pogoltne.