Lea Štern: »Načrtujmo dnevne aktivnosti: delovne, pa tudi za našo dušo«

Svetovalnica | 26.03.2020, 13:56 Mirjam Judež

Preživljanje dni in tednov doma ob omejenih stikih in spremenjeni dnevni rutini lahko neugodno vpliva na naše počutje. V teh izrednih razmerah so se slovenske redovnice in redovniki odločili, da ponudijo možnost duhovnih pogovorov po telefonu, minuli teden pa je Zbornica kliničnih psihologov dala na voljo svoje strokovnjake za pogovor po telefonu. Na daljavo smo gostili klinično psihologinjo Leo Štern, s katero se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Če sklepate po klicih, ki ste jih imeli doslej, kakšne stiske ste zaznali pri ljudeh?

Zaradi trenutne situacije, ki je zelo negotova, ljudje doživljajo različna neprijetna čustva, nekatera tudi bolj izrazita: strah, da bi zboleli, koga okužili, pa celotna situacija, kaj bo prinesla ... Prihaja do potrtosti, ker se nam je veliko navad spremenilo. Veliko posameznikov je jeznih, razdraženih, pojavljajo se težave v službah, finančne težave in čisto praktične - organizacijske v družinah.

Karantena za vse predstavlja velik izziv. Ustaviva se pri starejših. Nekaterim lahko namreč te razmere prikličejo v spomin vojne oz. povojne razmere, prisoten je tudi strah, da bi se okužili ...

Gre za bistveno drugačno situacijo, kot je bila po vojni in trenutno s temi ukrepi lahko veliko naredimo. Takrat pa je bilo veliko manj odvisno od malega posameznika. S tem, ko ostanemo doma, lahko veliko naredimo za našo bližnjo prihodnost in za to, da bo zdravstvo zmoglo poskrbeti za te najranljivejše skupine.

Kaj pa glede stiske, strahov? Je moč najti kakšno oporo v notranjem svetu?

Vsak zase najbolje ve, kaj je tisto, kar ga pomirja in sprošča. Za premagovanje tesnobe in potrtosti klinični psihologi priporočamo dnevno rutino, čimbolj običajen vsakdan, načrt nekih aktivnosti, ki pa morajo biti porazdeljene. Take, ki so koristne, kjer se lahko počutimo uspešne (delovne obveznosti) in prijetne, sproščujoče. Ta del je pri Slovencih v ozadju, da imamo čas za glasbo, pogovore, počitek, za te stvari, ki so za našo dušo. Zaradi teh sproščujočih aktivnosti bomo dobili občutek zadovoljstva, radosti, da imamo nekaj lepega kljub trenutnim razmeram.

Kaj pa osamljenost? Kako si tu pomagati?

To, da smo fizično ločeni, ne pomeni, da moramo v celoti prekiniti stike z drugimi ljudmi. Ohranjajmo stike po telefonu, mobitelu, internetu, pa tudi od soseda do soseda, preko balkona, preko vrta, malo poklepetajmo sploh s starejšimi sosedi, ki so zdaj bolj osamljeni, jih povprašajmo, kako so ... Polepšajmo jim dan. Spomnimo se na svoje starše in stare starše. Pogovarjajmo se z njimi tudi o njihovem doživljanju, skrbeh, kako se počutijo.

Če zbolimo sami ali kdo od družinskih članov, se lahko v teh časih pojavi velik pritisk, občutek stigmatiziranosti, celo s strani najožjih družinskih članov. Kako se soočiti s takšnim pritiskom?

Raziskave kažejo, da so zdravstveni delavci najbolj izpostavljeni stigmam in diskriminaciji s strani drugih. To je veliko breme za posameznika. Rada bi spomnila poslušalce, da stigmatiziranost, diskriminacijo poznamo zaradi različnih stvari: tokrat zaradi bolezni, lahko pa tudi zaradi drugačne narodnosti, vere, rase, revščine in verjetno je marsikdo že doživel, da je bil krivično obravnavan in vsi vemo, da je to zelo neprijetno. Bodimo strpni do sočloveka. Kako posameznik to premaguje? Naj ima v mislih, da sam ni kriv za okužbo, da se to lahko zgodi komurkoli. Ljudje zaradi močnih čustev delajo napačne zaključke. Naše misli lahko postanejo malce nerealne, kot da je to nekaj, kar se nam ne more zgoditi in se zgodi le drugim, ki ne pazijo, se niso držali pravil, niso previdni in so sami krivi. Če dobro pomislimo, ali to drži? Pravzaprav ne. Zdravstveni delavci pomagajo in se lahko najpogosteje okužimo. Če imamo smolo, se lahko tudi sami okužimo v trgovini, na bencinski črpalki, pri svojem delu ... Zaradi močnih čustev napačno sklepamo in odrivamo od sebe določeno skupino ljudi, s tem pa zmanjšujemo svojo tesnobo, ko ta negativna čustva usmerimo v skupino bolnih. Pozvala bi k strpnosti. Situacija se lahko hitro obrne in bomo mi ali kdo od naših bližnjih bolni in bomo mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč.

Oglasila se je poslušalka Renata, ki živi čisto v samoti v zakotnem kraju in se ne počuti nič osamljeno. Ima naravo, živali okrog in to jo zaposluje. Če kaj rabi, ji pripeljejo. Posluša Radio Ognjišče in koga pokliče ...

Različni smo. Nekaterim samota ustreza, drugi potrebujejo več stikov. Ni rečeno, da bo ta situacija zgolj neprijetna ali za vse neprijetna. Mnogim ne bo povzročala pretiranih težav. Starejše generacije imajo to prednost, da so veliko izkusile v življenju in se bolj utrjene in navajene potrpeti.

Ohranjajmo stike po telefonu. Spomnimo se na svoje starše in stare starše. Pogovarjajmo se z njimi tudi o njihovem doživljanju, skrbeh, kako se počutijo.

Poslušalka Stanka pravi, da se v stanjih, kot smo zdaj, spreminjamo tudi mi. Živi sama in je mogoče lažje, ker je po naravi radovedna. Opaža pa, da je bolj kot kdajkoli pomembna komunikacija. Svojo lepo izkušnjo lahko podeliš tudi z osebo, ki je ne slišiš pogosto. Pokliči ti in ne čakaj, da pokliče tebe. Pisanje na roko je čudovita stvar. Branje. Glasba, pravi, je čudovita stvar v primeru samote in žalosti, dobi jo kar prek Radia Ognjišče. Tudi prek radia čuti, da je vidik presežnega in duhovnega zelo prisoten, kar v tem času še toliko bolj rabimo.

Gospa je lepo omenila različne možnosti, kako zapolniti svoj čas s prijetnimi aktivnosti. Trenutno je res na vsakem posamezniku, da se kar malo potrudi in usmeri svojo pozornost v pozitivne aktivnosti, prijetne vsebine, tudi pri pogovorih. Naj bodo pogovori o bolezni in težavah samo majhen del dneva, preostalo pa poskušajmo nameniti vsakodnevnim stvarem in prijetnim vsebinam.

Pri mlajših družinah je lahko izziv drugačen. Morda spregovoriva o medsebojnih odnosih, neprestano smo priseljeni bivati skupaj. Nekateri celo napovedujejo, da se bo po tem obdobju povečalo število ločitev.

Prav gotovo bo veliko družin zdaj skupaj več časa kot kadarkoli prej. Poleg tega je marsikdo prej v stiski, vznemirjen in hitreje reče kakšno besedo, ki je sicer ne bi in se pričakuje, da bo kakšen konflikt več. Od vseh nas je odvisno, kako bomo to reševali. Dobra komunikacija je bistvenega pomena: s partnerjem, starimi starši, z otroki. Pa nekaj tolerantnosti, ker smo vsi v tej novi, negotovi situaciji in zato rečemo kakšno besedo prehitro. Bodimo bolj tolerantni do sebe in do drugih. Bo pa ljudem, ki živijo v neugodnih razmerah, odnosih, v tem času veliko težje.

Družinski izziv so šoloobvezni otroci, z njimi preživljamo 24 ur, morda v majhnem stanovanju, nevajeni šolanja doma, hkrati pa je potrebno opraviti še vsa gospodinjska opravila. Morda kakšen nasvet iz lastne izkušnje?

Naredimo si urnik dnevnih aktivnosti, opravil, kako bo potekal dan. Imejmo vsakodnevni ritem, ki ga ponavljamo in pa postavljena jasna pravila, ki se jih moramo držati. Ker je izredna situacija, ni dobro popuščati, ker se bo to zelo hitro poznalo pri odzivih otrok. Držati meje, pravila, da so starši tisti, ki določijo okvirje, seveda pa se da marsikaj s starejšimi otroki tudi dogovoriti. Pomembno pa je, da smo na voljo otrokom in en drugemu za stiske, da smo se pripravljeni slišati, si stati ob strani, odgovoriti otrokom na vprašanje glede virusa, da jasno vedo, kakšne so razmere, majhnim otrokom pa to prikazati skozi igro, morda z igračkami. Predvsem pa določimo, kako bomo nadoknadili tisto, kar zdaj ne moremo početi, kako bomo obdržali stike, kako se bomo družili in kako lahko otroci sami pripomorejo k trenutni situaciji (varovanje, distanca, kašljanje v rokav, umivanje rok, ... ).

Kako obvladovati stres in ohraniti pozitivno naravnanost?

Najbolj pomembno je zavedanje, da ko se umaknemo in ostanemo doma, naredimo največ zase in za druge. Nihanja v razpoloženju niso nobena nenavadna reakcija, ampak zdrav normalen odziv vsakega posameznika na take razmere. Še ena stvar, ki v Sloveniji ni prav pogosta in pomaga: pohvala. To prinese kar nekaj pozitivnih občutkov, če se naučimo dnevno pohvaliti za nekaj, kar nam je uspelo in tudi to, da smo zdržali doma, da smo speljali dan kljub vsem zagatam, ki se pojavijo tekom dneva.

Poleg pohvale pa se naučimo tudi zaprositi za strokovno pomoč, če jo potrebujemo.

Pojavlja se veliko težav in pomembno je, da jih odrasli sproti rešujemo. Iščimo različne realne rešitve in jih prilagajajmo sproti, ker se situacija spreminja. Naj te rešitve vključujejo pogovor z drugimi v podobni situaciji in tudi iskanje pomoči, kadar je to potrebno. Pozivam ljudi, ki so v psihični, socialni, finančni stiski, da se obračajo na pomoč. Vabim vas na Facebook stran Zbornice kliničnih psihologov, kjer so povezave do številk, kjer lahko osebe z različnih področij Slovenije lahko poiščejo pomoč.