Alenka Petek, Roman Vučanjk, Urška Smerkolj (z leve proti desni) | (foto: Petra Stopar)
Svetovni dan ubogih: Karitativne ustanove za družbo sočutja in življenja
Utrip Cerkve v Sloveniji Petra Stopar
V Katoliški cerkvi na današnjo nedeljo zaznamujemo 9. svetovni dan ubogih, ki ga je razglasil pokojni papež Frančišek. Ob tej priložnosti smo s predstavniki treh slovenskih karitativnih ustanov pogovarjali o njihovem položaju v družbi, viziji za prihodnje delovanje, pa tudi o zakonu, ki bi v Sloveniji uvedel medicinsko pomoč pri samomoru.
Malteška pomoč Slovenije, Karitas in Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote
Predsednik Društva Malteška pomoč Slovenije Roman Vučanjk je spomnil na besede ustanovitelja Malteškega viteškega reda bl. brata Gerarda, ki je dejal, da je njihova bratovščina nesmrtna, saj je ukoreninjena v bedi tega sveta. S temi besedami po njegovem razumejo to, da so stiske del človeštva in da nihče ni imun nanje, »da vidimo, da ubogi ljudje niso samo nek privesek ali nebodigatreba, žal, včasih je takšno mnenje, oziroma, kot je sogovornica tukaj rekla, da se čuti nek prezir do uboštva kot do šibkosti, ki je nepotrebna. Da vidimo, da je to del ne samo človeške narave, ampak družbe kot take«. Meni tudi, da je na nas samih, da preoblikujemo družbo, ta pa si bo naredila državo, ki ji bo ustrezala.
Tudi generalna tajnica ŠK Ljubljana Alenka Petek se je strinjala, da se spremembe začnejo pri nas oziroma pri posamezniku: »Ko srečamo človeka v stiski, zakaj mu ne bi mi pomagali kot sosedje, če mu lahko, zakaj bi ga usmerili na eno društvo ali pa eno organizacijo, če je to seveda v naši moči, da zmoremo, da lahko, in na tak način tudi gradimo en boljši, strpen svet in družbo.«
V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote po besedah Urške Smerkolj vedo, da jim dela ne bo nikoli zmanjkalo, saj bodo ubogi vedno med nami, tudi dobrota vedno nagovarja: »In še vedno lahko vseeno rečemo, da živimo v zelo socialni državi. Vem, da so problemi, jih vidimo, ampak neka osnovna težnja, da si je treba pomagati, da je treba poskrbeti za šibkejšega, se mi zdi, da pa v resnici ostaja. In tudi vem, da država vseh ubogih ne doseže, ampak hvala Bogu se mi zdi, da se pa tudi tega vsaj do določene mere zaveda in potem, vsaj, kar imamo mi izkušnje, dovolj razumno in korektno podpira nevladne programe.«
Kakšno je njihovo sporočilo pred referendumom, 23. 11. ?
Roman Vučanjk: »Naš pogled temelji iz našega dela. Jasno, je krščanski, je katoliški, je v prid in zagovor življenja, vendar pri delu z ljudmi, ki trpijo in nekateri zelo trpijo, si mi ne moramo predstavljati drugače kot to, da nam sami pokažejo, povejo in nas vodijo, nas naučijo, kakšno je trpljenje. To je prva pomembna stvar. Tudi izpostavljamo tri stvari, ki jih je pred dnevi zelo dobro artikuliral nekdo od trpečih. Rekel je najprej: želimo si, da nas ne bi bolelo, vendar ne želimo si, da bi bili sami in ne želimo si občutka, da smo komurkoli v breme. Jaz mislim, da so te tri stvari dovolj povedne, da si lahko vsak od poslušalcev in vsak od volivcev na nek miren način pri polni zavesti ustvari svoje mnenje v odnosu do tega predlaganega zakona.«
Alenka Petek: »Tudi meni se zdi, da je ta referendum v bistvu vprašanje temeljnih človeških vrednot, človekovega dostojanstva in nekako odnosa do življenja, saj bomo izbirali med družbo, ki je polna sočutja, solidarnosti, ali pa družbo, ki v tem zadnjem težkem trenutku ponuja prekinitev življenja. Na nas je, da se v bistvu res odločimo za družbo, ki je solidarna, ki je sočutna, ki zna pomagati, in se mi zdi, da je to glavno tukaj.«
Urška Smerkolj: »Mislim, da se lahko tudi, ko danes govorimo o revščini, o uboštvu, spet tukaj pri vprašanju o evtanaziji isto vprašamo, ali lahko prepoznamo revščino, ki je sploh pripeljala do tega vprašanja in kako na njo odgovoriti kot kristjani, zakaj sploh je danes evtanazija sploh predmet debate, ker mislim, da je med nami v naših odnosih veliko praznine, ki je ne rešujemo, v naših družinah smo velikokrat odtujeni, bojimo se trpljenja, pogosto ne vidimo smisla, ker so naša življenja žal pogosto prazna. In potem, ko pride trpljenje – in na drugi strani imamo toliko reklame za užitek – ne znamo več nekako odgovarjati tudi kristjani, da je življenje lepo tudi zaradi tega, ker boli, ali pa tudi trpljenje, da je smiselno. Seveda podpiramo tudi mi življenje, smo proti zakonu, ampak mislimo, da je samo obkrožiti 'ne' veliko premalo, ker zakon recimo v najboljšem primeru ne bo sprejet, ampak vsa ta revščina bo pa ostala in kaj smo potem rešili? Zato menimo, da si moramo kot kristjani in kot Cerkev prizadevati, da bomo blizu tej revščini, ki se je zajedla v našo družbo in da res iščemo odgovore na to praznino.«
