Mag. Tatjana Čop: »Dokler ne bomo znali povezati vonja po gnoju s solato na mizi, toliko časa nam ni pomoči!«

Kmetijstvo | 25.03.2020, 20:02 Mirjam Judež

Za nami je dober teden ostrejših ukrepov za zajezitev širjenja okužbe koronavirusa in poglavitno vprašanje, ki si ga postavljamo, je, kako v teh izrednih razmerah živeti čimbolj običajno življenje. En vidik je tudi preskrba s hrano in naša gostja v Svetovalnici je bila mag. Tatjana Čop, urednica priloge Predelava in predelava, ki izhaja kot priloga strokovnega mesečnika Kmetovalec. Z njo se je na daljavo pogovarjal Robert Božič in ker se s Tatjano že dlje časa poznata, jima tikanja ne bomo zamerili.

Kako ti doživljaš samoizolacijo?

Kot dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati. Ne smemo pozabiti na šibkejše, ki potrebujejo pomoč. Pomagajmo jim, kolikor je le mogoče. Tisti, ki imamo srečo, da ostajamo doma z družino, nikakor nismo v samoizolaciji. Z njo se bolj soočajo ljudje, ki živijo sami, ne glede na starost. To pritoževanje, da je hudo, če ne moreš med ljudi, je odraz razvajenosti družbe. Hudo je, če moraš zaradi narave dela še vedno hoditi v službo in te je strah, ker ogrožaš svoje domače, predvsem starejše. Hudo je za zdravstveno osebje, ki se trudi, da ne pride do zloma sistema. To je hudo!

Pot do oskrbovanja šol in vrtcev z lastnimi izdelki ni lahka. Ti kmetje so potrebovali veliko truda, časa in tudi reorganizacije dela, da so lahko ustregli razpisnim pogojem. Zdaj morajo iskati nove prodajne poti. Enako velja za kmetije, ki so le stežka prišle v kuhinje restavracij in hotelov. Pa ne pozabimo turističnih kmetij. Tam je stiska res zelo velika.

Če si doma, v krogu družine, pa je potrebno zgolj poiskati dobro stran: delati tisto, za kar prej ni bilo nikoli časa. Saj veš, če vidiš delo okoli sebe, čas zelo hitro mine. Ta položaj lahko vidimo tudi kot priložnost, da se zazremo vase in v svoj odnos do sveta okoli nas.

Precejšen del tvojega strokovnega udejstvovanja je povezan z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetijah. Produkt teh dejavnosti, vsaj, ko gre za predelavo pridelkov, so najrazličnejši prehranski izdelki, ki so zdaj zelo iskani.

Res je. Praviloma so izdelki slovenskih kmetij visoko kakovostni in slednji so imeli vedno določen krog odjemalcev. Danes pa jih na novo odkrivajo tudi tisti potrošniki, ki jih doslej niso kupovali. Upajmo, da bo lahko vsaj del teh novih kupcev tudi po koncu pandemije še naprej kupoval pri kmetih.

Zanimivo je, kako hitro se razmere obrnejo in zdaj vidimo, kako pomembno je, da znamo sami pridelati čim več hrane.

Hrana je osnovna dobrina. Tisti, ki smo vajeni kupovati od kmetov ali celo sami nekaj malega pridelamo, zanesljivo nismo bili med potrošniki, ki so mrzlično kupovali hrano in bodo del teh zalog najverjetneje zavrgli, ker izdelkov ne bodo mogli uporabiti pred rokom. Nakupi za več 100 evrov so bili bolj odraz strahu. Prepričana sem, da ni imel nihče nakupovalnega seznama, ki bi temeljil na načrtu, kaj, kdaj in koliko bodo potrebovali v naslednjem tednu, štirinajstih dneh. Navsezadnje bi lahko imeli vseeno več zaupanja v oblast, da ne bo pustila ljudi stradati. Res pa je, da bo treba racionalizirati porabo. Tako, kot so od nekdaj to delali na kmetih.

Si že naročen na podcast Svetovalnic?

Zaradi krize so se tako rekoč čez noč zaprle šole, vrtci, druge javne ustanove, v katere so si mnoge kmetije s svojimi kakovostnimi izdelki s trudom našle pot in to je bil zanje hud udarec.

Pot do oskrbovanja šol in vrtcev z lastnimi izdelki ni lahka. Ti kmetje so potrebovali veliko truda, časa in tudi reorganizacije dela, da so lahko ustregli razpisnim pogojem. Ko so bili izbrani za dobavitelje, pa so svojo pridelavo načrtovali v skladu s pogodbo. Zdaj morajo iskati nove prodajne poti. Skoraj gotovo ne bodo s to prodajo pokrili izpada prihodka zaradi zaprtja šol in vrtcev. Enako velja za kmetije, ki so le stežka prišle v kuhinje restavracij in hotelov. Pa ne pozabimo turističnih kmetij. Tam je stiska res zelo velika.

Nekatere kmetije pravijo, da se je v nekaj dneh vzpostavilo »povpraševanje na dvorišču«, s katerim so lahko nadomestile prej omenjeni padec. Druge pravijo, da so še vedno v krču in težko prodajajo svoje izdelke, tretje pa, da se je prodaja čisto ustavila, ko so »odrezali« tržnice.

To je odvisno od vrste pridelkov oz. izdelkov in lokacije. Nakup na dvorišču se je povečal na kmetijah v bližini mest in drugih večjih bivanjskih naselij. Vsi upamo, tudi kmetje, da bomo relativno kmalu zaživeli vsaj približno tako, kot prej. Npr. zimsko zelenjavo, ki je bila prej namenjena oskrbi vrtcev, šol, hotelov ali prodaje preko turizma na kmetiji, bi sicer kmetje lahko prodali na tržnici ali na dvorišču. Ampak kaj potem, ko se bo oskrba normalizirala? Če ne bodo izpolnili pogodbenih zahtev, jih bodo hitro zamenjali trgovci z uvoženimi pridelki. In če ne bodo imeli dovolj pridelkov za obroke na turistični kmetiji, jih bodo morali kupovati, kar pa je možno le v določeni količini in ob določenih pogojih, pa tudi sicer turistične kmetije želijo prodajati svoje izdelke.

Kako pomembno se ti zdi, da se kmetija s tako dopolnilno dejavnostjo predelave zna odzivati na situacijo in iskati nove poti čez noč?

Kmetje na splošno so se zaradi različnih vplivov na trg s kmetijskimi pridelki od nekdaj znali prilagajati. Ko pa imaš dopolnilno dejavnost, je ta »veščina« toliko bolj pomembna. Potrebne so hitre, a dobro premišljene poteze. Vedno obstaja več poti, poiskati je potrebno tisto, ki je najbolj racionalna in učinkovita, primerna kmetiji in njenim izdelkom.

Nekateri predelovalci mleka pravijo, da se je naenkrat povečalo povpraševanje po jogurtih, in da je manjše povpraševanje recimo po sirih. Pa da prodajo več mleka.

Morda zato, ker so lahko sire, ki imajo daljši rok uporabe, predhodno kupili v trgovini v večjih količinah. Jogurti pa sodijo med sveže izdelke. Trgovinam pa se zdaj izogibajo, kar je tudi prav. Od tod tudi verjetno večje povpraševanje po surovem mleku. Upam, da se bo vsaj nekaj teh navad ohranilo tudi po koncu pandemije.

Zelo pomembno je, da pazimo na zapovedi varovanja pred morebitno okužbo. Kar nekaj kmetij je prešlo na sistem elektronskega naročanja in potem na dvorišču kmetije samo prevzameš že pripravljene pakete. Stiki so zmanjšani na minimum. Tudi plačilo je izvedeno po elektronski poti.

Nujno je upoštevati vse ukrepe, ki so potrebni pri prodaji, tudi na kmečkem dvorišču. Tudi če ima kmetija trgovinico oz. nek improviziran prodajni prostor, naj prodajo preseli na dvorišče. Na kmetiji je k sreči dovolj pokritih površin, kot so kozolci, različni nadstreški ipd., kjer lahko prodaja nemoteno poteka v primeru dežja. Če gre za živila, ki zahtevajo hladno verigo, naj postavijo na prosto manjši hladilnik oz. vitrino ali pa prodajajo v dvoje in eden hodi v trgovino po izdelke po naročilu. Ne pozabimo pa na cenik in izstavitev računa, to je še vedno obveza. Seveda pa se je potrebno izogniti plačilu z gotovino, če je le možno. V nasprotnem pa je potrebno več pozornosti nameniti razkuževanju. Razkužilo postavimo tako, da je na voljo tudi strankam.

Naroči se na podcast nedeljskih kmetijskih oddaj!

V običajnih razmerah je obisk na kmetiji ponavadi povezan s pogovorom, morda tudi ogledom kmetije, otroci si lahko ogledajo živali, … To je zdaj strogo prepovedano.

Ljudje, ki preživljajo karanteno v mestih, predvsem v blokih, so v izjemni stiski. Zato morda vidijo v nakupu na kmetiji možnost sprostitve. V normalnih razmerah prihajajo na kmetije z otroki, ki si tam lahko ogledajo živali, tečejo po travnikih, marsikje so za otroke tudi postavljena igrala. Žal zdaj ni čas za takšno sprostitev. Na spletnih straneh in ob vhodu na kmetijo naj kmetje postavijo jasna opozorila, da lahko na kmečko dvorišče vstopa samo ena oseba naenkrat, otroke pa naj pustijo za tisti čas doma ali naj jih počakajo v avtomobilu.

Izkazal se je tudi pomen majhnih prodajaln, ki ponujajo hrano. Te so bile pred krizo nekako potisnjene v kot in so jih hudo stiskali veliki trgovci.

Glede tega imam kar nekaj izkušenj, saj sem nekaj časa pomagala pri prodaji v eni takšnih trgovinic, kjer so prodajali lastne izdelke in izdelke več kmetij iz vseh regij. Ponudba je pestra, cene pa prilagojene tistim, ki jih postavijo ponudniki. Seveda je odkupno ceno potrebno povečati zaradi marže, tudi če je minimalna in davka na dodano vrednost. Izdelkov, ki so bili tam naprodaj, praviloma ni bilo možno kupiti v večjih trgovinah. A kljub temu so številni kupci delali primerjave z velikimi verigami, predvsem nizkocenovnimi.

Pritoževanje, da je hudo, če ne moreš med ljudi, je odraz razvajenosti družbe. Hudo je, če moraš zaradi narave dela še vedno hoditi v službo. Če si doma, v krogu družine, pa je potrebno zgolj poiskati dobro stran: delati tisto, za kar prej ni bilo nikoli časa. Če vidiš delo okoli sebe, čas zelo hitro mine.

Če so v takšni trgovini na začetku sezone špargljev znižali ceno npr. za 30 %, ker so jih verjetno preveč nakupili, so omenjeni kupci pričakovali, da bo tudi v naši trgovinici cena nižja. To pa ne gre. Sicer je res, da so primerjali jabolka z jabolki, a domača, ekološka jabolka ne morejo imeti enake cene kot uvožena iz nekega velikega sadjarskega podjetja na Poljskem ali drugod. Predvsem to je bil ta pritisk. Kolikor sem seznanjena, gre takšnim majhnim trgovinam zdaj kar v redu. Druga težava pa je, da se morajo še toliko bolj zaščititi pred okužbami, ker gre za majhne prostore. Predlagam, kjer je le možno, naj se prodaja izvaja »na daljavo«.

Prav take prodajalne, ki sicer ponujajo izdelke več kmetij in obrtnikov, bi lahko na dolgi rok pomenile bolj varno oskrbo.

Seveda! Že najmanj petnajst let ponavljam, da ne znamo slediti primerom dobre prakse v tujini. Tam poznajo trgovine, ki jih ustanovi več kmetov in v njih ni zaposlenih (ti so največje breme trgovin), pač pa vsak dan prodaja drug član kmetijskih gospodarstev, ki so ustanoviteljice – v blagajni pa je vse jasno, saj je vsak izdelek kodiran in se natanko ve, kakšen promet je imela posamezna kmetija. Ponekod so celo oblikovali nov način registracije takšnih obratov, zakonodajo prilagodili. Ko sem pred leti takšne primere predstavila na enem od posvetov Kmetijsko svetovalne službe, se je oglasila uradnica Ministrstva za kmetijstvo, da to ni možno, ker zakonodaja tega ne dopušča.

Spremljaš podcast Minut za kmetijstvo in podeželje!

Kriza bo verjetno še kar nekaj časa trajala. Kaj se iz vsega lahko naučimo glede pomena kmetijstva, predelave na kmetijah, ponudbe domače hrane?

Lahko bi se naučili veliko! Lahko bi se vsaj malo približali večjim državam, kot so Francija ali Nemčija, kjer je odnos prebivalcev do lastnega kmetijstva in kmetov na mnogo višji ravni kot pri nas. Predvsem bi se lahko tisti, ki odločajo o usodi kmetijstva, naučili, da ni smisel njihovega dela stiskati kmeta za vrat, pač pa mu omogočati, da dela, ustvarja in dostojno živi od svojega dela. Zelo me je strah, da bo vse to prehitro pozabljeno. Poglej, te dni so začele nekatere občine izdajati odloke o prepovedi gnojenja z organskimi gnojili, ker vonj moti prebivalce, saj morajo večkrat prezračiti prostore zdaj, ko so cele dneve doma. Dokler ne bomo znali povezati vonja po gnoju s sirom v sendviču in solato na mizi, toliko časa nam ni pomoči!