Maja Megla: »V tem času je ključno, da ostanemo kreativni, aktivni, da širimo, izpopolnjujemo sami sebe.

Svetovalnica | 23.03.2020, 13:53 Mirjam Judež

Gostjo ponedeljkove Svetovalnice smo pred meseci že spoznali. Svetovala je o poti iz izgorelosti, stresa. O svoji poti. Maja Megla je novinarka, urednica, publicistka, avtorica knjige »Stres, kuga sodobnega časa«, pa tudi popotnica, ki se ni pustila zlomiti težavam in pritiskom sodobnega časa. Maja Megla je ena tistih, ki ne le trenutno, ampak tudi sicer dela od doma, ker piše in je pisanje njena oblika izražanja, preživetja in življenja. Osama je del njenega vsakdana. Zato je gotovo prava za nasvet o tem, kako zdržati vse, kar v teh časih pritiska na nas. Ko smo jo prosili za sodelovanje, je odgovorila: “Z veseljem, v teh dneh imam toliko klicev, da bi lahko odprla “delavnico za samoizolacijo”. Z Majo Megla, ki v teh dneh končuje svojo drugo knjigo, se je prek Skypa pogovarjal Jure Sešek.

So taki, ki so prišli v hudo stresno situacijo tik pred tem, kar nas je zdaj doletelo. In vse to, kar nas obdaja, nam zdaj naloži še hudo stresno podlago.

Mislim, da je ta situacija stresna prav za vsakogar. Tudi tisti, ki so zdravi, krepki, močni, vitalni, imajo lahko v svojem ožjem krogu ljudi, ki so šibki, bolni, jih skrbi za njih ali ne morejo do njih oz. ni dobro, da jih obiskujejo. Ogromno ljudi jih zaradi skrbi za starše ne obiskuje, da jih ne bi slučajno okužili. Ta situacija pritiska na vsakega od nas in nas sili k marsikateremu premisleku.

V petek, ko sva se dogovarjala za današnjo Svetovalnico, ste povedali lep primer, povezan z mladino, ki vam je blizu in njihovimi starši, ki so vas vprašali, kaj početi, kako poskrbeti zase, da bomo zmogli.

Imela sem obisk dobrih prijateljev z dvema dekletoma, verjetno zadnjega pred izolacijo. Šli smo na sprehod in dekleti sta me vprašali, kako preživeti ta čas, glede na to, da sama veliko časa preživim v izolaciji. Prvi odgovor je ključen in en sam: ustvarjalnost. Preliti energijo v stvari, ki nas radostijo, izpolnjujejo. Lahko se nekdo nauči bolje igrati inštrument, napiše pesem, prebere kakšno knjigo, dve, tri, ... se nauči šivati, štrikati, skuhati nove jedi ...

Načinov, polj našega izraza je mnogo. Lahko se lotimo kakšnega študija, izpopolnjevanja jezikov. V tem času je ključno, da ostanemo kreativni, aktivni, da širimo, izpopolnjujemo sami sebe. Ta način nas tudi razpira v neko večjo radost, veselje do življenja nam daje moč. Skrbi nam moč jemljejo.

Zaradi svoje knjige ste imeli mnogo predavanj, bili ste neke vrste terapevtka po Sloveniji s svojim pogledom, doživljanji ... Na kakšen način se stres najpogosteje kaže?

Tisti, ki bi se stresu radi ognili, so že na dobri poti. Bolj me skrbijo tisti, ki se tega niti zavedajo ne. Te druge opazite na družabnih omrežjih. Veliko je negativizma v družbi in druženjih, vnaprejšnje sodbe o nečem, kar sploh še ni prišlo na dnevni red, interpretiranje dogodkov, ki se še niso zgodili, ampak na zelo negativne načine. Negativna naravnanost ljudi je eden od tistih, najhujših strupov, ki nam jemljejo energijo in nas spravljajo v najmočnejši stres. Ker če že vnaprej interpretiramo razvoj dogodkov na negativen način, sprožimo strah, stisko, napetosti, ... že vnaprej, zaradi nečesa, kar se sploh še ni zgodilo. Bodimo bolj pozorni na to, kaj počnemo s svojimi mislimi, kako interpretiramo svet, ljudi in situacijo, na negativne, rušilne načine in spravljamo s tem v stisko sebe in druge.

Zaradi svojega načina dela, svoje širine in radovednosti ste tudi vi, kot mi vsi, v nevarnosti, da bi zapadli v negativizem. Kaj naredite? Ne berete komentarjev, ne spremljate družabnih omrežij? Kako sebe spravite v prave tirnice?

V tej situaciji bolj opazujem sebe na načine, na kakšne reagiram na neke dogodke okrog sebe. Opažam, da so novice in družabna omrežja prepredena s toliko negativizma, ki razdružuje ljudi, namesto, da bi nas združevalo in videla sem, da je to eden od virov, ki je dobro, da se mu izognem. Ampak po drugi strani se mu ne morem izogniti v celoti, ker potrebujemo informacije, kaj smemo, česa ne ... Loviti moramo ravnotežje med tem, da se ne potegnemo v ta zastrupljena okolja in na drugi strani, da vzdržujemo informiranost o situaciji. To ravnotežje je zelo težko vzpostaviti.

Ste tudi popotnica. Mnogo takih je, ki so bili vajeni pohajati naokrog. Biti doma kar naenkrat, na svojem dvorišču, prekiniti stike ... To je situacija, ki je nismo poznali. O tem verjetno ni spisanih veliko knjig in priročnikov.

V prvem tednu veliko ljudi še ni popolnoma resno jemalo omejitve karantene, veliko je bilo še druženja, v prihajajočih dneh in tednih pa se bo to resno odrazilo. En del ljudi je zaradi različnih psiholoških napetosti v sebi to v preteklosti reševal tako, da je pobegnil v neke dejavnosti: hodili so na nakupovanja, se pretirano družili, preveč aktivno gojili neke športe, bežali v karierizem, delo, ...

Pri ljudeh, ki imamo večji samonadzor, notranje stiske ne pridejo zlahka na površje in pojavijo se fizične bolečine, različni telesni simptomi, ki opozorijo, da je nekaj zelo narobe in je treba spremeniti.

Pobegov je bilo ogromno. Sedaj pa so nenadoma vsi ti pobegi odrezani in mi smo soočeni sami s seboj in z vsemi napetostmi in stiskami, ki jih imamo. Mislim, da bo to eksplodiralo čez nekaj časa. Pomislite na ljudi, ki nimajo harmoničnih človeških odnosov v družini in nenadoma je ta družina prisiljena, da je prekomerno (glede na prej) eden z drugim. Veliko bo konfliktov, napetosti, lahko tudi ločitev. Po drugi strani pa vem za primere družin, ki jih je ravno ta situacija, ko so veliko skupaj, znova osvežila, zbližala in njihove izkušnje so zelo pozitivne.

Ko smo vas prvič gostili, ste dejali, da stres lahko povzroči táko fizično bolečino, da vas je telo bolelo kot npr. pri zlomu. Da je bilo vse skupaj samo v glavi, ampak se je izražalo kot fizična bolečina. Kako prepoznavati na začetku te prvine stresa?

Vsak od nas je zelo specifičen inštrument, ki ima povsem drugačne strune, ki dajo drugačne zvoke. Zato mora vsak od nas poznati način, na katerega njegovo specifično telo deluje na določene situacije. Pri ljudeh, ki imamo večji samonadzor, notranje stiske ne pridejo zlahka na površje in se enostavno celo bitje upre na ta način, da zlije te napetosti skozi telo. Pojavijo se fizične bolečine, različni telesni simptomi, ki opozorijo, da je nekaj zelo narobe in je treba spremeniti. Sama sem bila precej perfekcionistični človek z zelo visokimi zahtevami do sebe in drugih in sem se zato spravljala s prekomernim delom in garanjem v stres. Ker nisem te naravnanosti spremenila, me je čez mnogo let telo opozorilo na take, zelo boleče in jasne načine. Kakšnega drugega človeka pa drugače. Reagirajo s tesnobo, aritmijo, so nemirni, duši jih v prsih, ...

Nemir je gotovo prvi znak, da je nekaj hudo narobe. Ne morejo biti doma, pri miru in tudi ta nemir vodi v neko občutenje, ne nesreče, ampak neizpolnjenosti, nezadovoljstva, necelovitosti.

Če nas kaj takega doleti, če to prepoznamo, kaj lahko človek naredi sam?

Predvsem ne si postavljati hudo veliko ciljev in zahtev, ker nekaj, kar smo zanemarjali desetletja, ne bomo mogli rešit v parih dneh. Ne si postavljati zahteve, če se človek sooči z neko stisko, da jo bo zmogel in jo bo rešil takoj. Opozorila bi na en sindrom, ki mu lahko veliko ljudi zapade: občutenje nemoči. Nemoč, da spremeni karkoli v svojem življenju, kar ga moti, ovira, duši, žalosti, ga spravlja v stisko. To je lahko v privatnem življenju in v odnosu do družbe in okolja. Nismo nemočni.

Ste že naročeni na podcast naših jutranjih Svetovalnic?

Vsak lahko spremeni, če ne drugega, svoj odziv na situacijo, svoje doživljanje situacije. Vsak ima prvi korak moči v sebi in na to bi se morali osredotočiti. V naše odzive na situacije, ki nas obkrožajo. To pomeni vzeti metlo in smetišnico in začeti pometati pred svojim pragom.

Ta čas, v katerem smo in je pred nami ... to bo zelo nenavadno in posebno obdobje, ker je reč tako globalna, vseobsegajoča.

Morda je kdo od poslušalcev imel v rokah eno od knjig Viktorja Frankla, psihiatra, nevrologa, ki je preživel 2. svetovno vojno v taboriščih. Taborišča so ena od tistih situacij, ki so tako ekstremna, da gre človeštvo težko v večji ekstrem. Mi nimamo tako zelo ekstremne situacije, je pa vseeno ekstremna. V takih situacijah padejo maske, ni več igre igranja vlog v družbi. Ljudje se pokažejo takšne, kot res so. Po eni strani imamo požrtvovalno zdravstveno osebje, ljubeznive trgovke, kupe ljudi, ki ponujajo svoja stanovanja, ki so v bližini Kliničnega centra, brezplačno za osebje, ki dela tam. Na drugi strani pa opažamo temno stran, konflikte, zaslužkarstvo. In ena in druga stran se bosta izrazili v ekstremih. Vmes ne bo veliko ljudi. Ali bodo prestopili v svetlejšo ali temnejšo stran. V vsakem od nas je, da se odloči, v katero smer gre in kako želi delovati. Kar se mene tiče, vsekakor želim na svetlo stran.

Kako preživeti izolacijo? Kreativnost, nekaj, kar nas veseli, ste že omenili. Kaj pa kakšni drugi, bolj drobni koraki? Vsak se v kreativnosti ne bo znašel ...

Drugi korak je učenje, ki je telovadba za naše možgane in jih ohranja v zdravi kondiciji. Tretji korak: gibanje. To lahko nekatere, ki so omejeni na površino stanovanja s slabim zrakom, spravlja v stisko. Gibanje je nujno potrebno, zato naj vsakdo glede na zmožnosti, ki jih ima, zagotovi sebi, da se enkrat na dan nekako nekje razgiba: ali s telovadbo, sprehodom, da se odpelje v naravo, kjer ne srečuje drugih in jih ne ogroža. Gibanje je ena od ključnih stvari. Enako pomembna je nega našega celostnega psihološkega ustroja: to pomeni odzivanje na situacijo, ki nas obkroža.

Ljudem želim veliko vedrine in usmerjenosti v tisto, kar jih veseli, ker tam bodo našli moč, da se bodo lahko soočili s temi tegobami.

Ali bomo gojili strah ali pa se bomo usmerili v to, da bomo kovali nove načrte, razmišljali, kaj bomo storili, ko se kriza konča? Tudi tu nas lahko popelje v kreativnost. Lahko se posvetimo vsemu, kar smo doslej zanemarjali: renoviramo kakšne dele v svojem bivalnem okolju, se lotimo čistke med svojo garderobo, pospravimo dokumente. Na mnogoterih nivojih lahko postorimo kaj, kar doslej nismo ali pa se usmerimo na prihodnost, kaj lahko na novo skreiramo in ustvarimo.

So tudi vprašanja, povezana s sodobno tehnologijo. Sem pa dobil pred nekaj dnevi vprašanje prijatelja, v smislu, kaj bomo naredili čez en mesec, ko bomo morali otroke prepričati, da »tablica« ni več tako dobra kot je bila v minulih dneh.

To lahko obrnemo v pozitivno smer. Mogoče se bodo otroci tako nažrli tega WiFi-ja in družbenih omrežij, da bodo mogoče prvič v življenju izkusili resnično globoko radost druženja in živega stika s človekom. Mogoče bo to vseeno kaplja čez rob v nekaj pozitivnega.

Prav je, da se ustaviva tudi pri stvareh, ki so zelo resne. 106 tisoč v Sloveniji je samozaposlenih. Vi ste delček te skupine. Kako bi se po vaše moralo vse skupaj urediti?

Cela družba mora biti dobro, da je lahko vsak posameznik dobro. Eden od prvih korakov naj bo ta, da ne skrbimo samo zase, temveč za dobrobit celote, družbe, katerega del je vsak od nas kot posameznik. V tej družbi se v času krize kaže mnogotero razpok. Zelo me je pretreslo, ko sem videla, da so otroci iz revnih družin ostali brez toplega obroka, ki so ga sicer dobili v šoli. Imamo zelo razslojeno družbo z različnimi stiskami. Eden od teh delov družbe, ki ni najbogatejše situirana, so samozaposleni. Teh je 106 tisoč in ko sem dobivala njihove odzive, so med njimi cvetličarke, frizerji, avtoprevozniki, matere, ki imajo otroke s posebnimi potrebami in vse te mame so med samozaposlenimi ... Med njimi prevajalke, novinarji, ... To je izjemno pestra skupina ljudi: glasbeniki, kulturniki in to ni najbolj bogat del naše družbe. Skrbijo za svoj zaslužek iz meseca v mesec, nimajo velikih rezerv in ta nenaden kolaps dela, plačevati pa morajo obvezne prispevke za zdravstvena zavarovanja, jih je tako ogrozil, da jih lahko večino pripelje do bankrota. Zato je prišlo do apela na vlado, da se opozori na ta segment prebivalstva, ki so ga nekako postavili na stran. To je 10,8 % prebivalstva in srčno upam, da ne bodo ostali prezrti.