Dotik | (foto: Unsplash)
Alenka Rebula: Kaj je močnejše? Dotik ali beseda?
Oddaje Nataša Ličen
Dragocenost, ali morda kar eno največjih bogastev, našega naroda je poseben odnos, ki ga državljani gojimo do kulture. Morda se zdi samoumevno, da imamo mogočno razvejano mrežo, zaradi katere pridejo knjige skoraj v vsako vas. Vendar ni, zato smo lahko na to opravičeno ponosni, pravi Alenka Rebula.
»Človek se rodi s potrebo, z nagonom po besedi, po pripovedi in po človeškem sporazumevanju. Namen besede je pokazati, prositi, opozoriti, razložiti, klicati in sporočiti. Beseda je nosilka odnosa. Beseda se seveda lahko tudi umetniško oblikuje, je orodje, ki se ga učimo uporabljati že samo ob poslušanju. Z besedami gradimo odnose. Toda, sama beseda še ne more zgraditi odnosa. To je treba povedati, lahko si izmenjamo tone besed in se ob tem ne zmoremo zbližati. Beseda sama še ne ustvari bližine.«
Dotik je svoja zgodba, z močjo dotika lahko povemo več kot s tisoč besedami. A, o dotiku, ki je zelo pomemben in prav tako izraz/odraz kulturne osebe, podrobneje drugič.
Ko stopimo v odnos, stopimo v skupen kulturni prostor.
Ne bodimo kulturno prevzetni.
»Če znam na primer več jezikov, zato še nisem pametnejši. Veliki ljudje, ljudje plemenitih osebnosti, zelo izobraženi, so v odnosu do drugih skromni in pozorni.« V tem se kaže njihova prava »kulturnost«. "Kdor viha nos in misli, da je ne vem kaj, je v resnici žal dosti manj od tega, kar hoče biti in morda misli, da to tudi je.«
V človeških odnosih nazivi nimajo teže. V odnosu smo vedno le človek človeku. Spoštovanje je oblika občudovanja.
Kultura je beseda, izhaja iz latinščine, ki pomeni obdelanost. Koliko uspemo, če rečemo tega naravnega in divjega človeka v nas, »obdelati« skozi življenje? »Ko stopimo v odnos, stopimo v skupen kulturni prostor. Kultura v odnosih je izmenjava, posluha in izražanja v odnosu do drugega. Vsak naj bi imel svoj prostor in ko pride drugi na vrsto, mu ga odstopi. To je umetnost komunikacije, skupno urejanje stikov. Tega se je treba učiti, zlasti v najzgodnejšem obdobju v družini. Otrok se takrat nauči, kako se izrazi in kako je treba dati tudi drugemu prostor za izraz. Takšnemu rečemo kulturen, dobro vzgojen in obziren človek.«
Poslušanje je velika umetnost.
Pravila vedenja še nič ne povedo. "Saj vemo, da so zelo prijazni ljudje, ki obenem lahko delujejo zelo ledeno. So zelo vljudni ljudje, a po drugi strani dvolični. To nas ogroža. Ljudje čutimo kulturna ozadja drug drugega. Saj gre za biološki proces. Čutimo »obdelanost« pri ljudeh, kaj vse je moral nekdo »obdelati« na sebi, v sebi, s seboj, da je takšen, kakršen je. To preprosto čutimo."
V naravi nič ne gre v nič. Vse spremeni v nekaj novega. To je kultura življenja.
Kultura do življenja se kaže v naravi. "Poglejmo samo, kako iz pogorišča, še iz tople zemlje, vzklijejo nove bilke. Ko bi prepoznali, tudi v sebi, to neverjetno moč obnove življenja, ki je tudi v ljudeh, ki jo ima življenje, bi razumeli, kaj je tisto, kar naj bi iz nas priklicala kultura. Moč, da se odzovemo, začnemo na novo, stopimo v ciklus obnove. V naravi nič ne gre v nič. Vse spremeni v nekaj novega. To je kultura življenja".
Večja moč, kot v kritiki, je v iskanju dobrega, tistega, kar deluje in gre. Tudi to je kultura.
»Knjige, ki so na voljo slehernemu? To je privilegij«, pravi Alenka Rebula, ki smo jo gostili v oddaji "Za življenje". »Velike in pomembne stvari Slovencev, ki so jih ustvarili (in jih vedno znova) na področju kulture, me vedno očarajo, to je nekaj, na kar sem ponosna in občudujem pri narodu.»
Koliko narodov imam takšno mogočno mrežo, ki pride do vsake vasi in spomni ljudi, da obstaja nekaj, kar pomaga našemu življenju?
Mikro kulturni centri, posejani po vsej domovini
»Očara me ta sposobnost majhnega prostora polnega knjig, ki povezuje ljudi. Ljudje iščejo obogatitev, sprostitev. In, koliko narodov imam takšno mogočno mrežo, ki pride do vsake vasi, spomni ljudi, da obstaja nekaj, kar pomaga našemu življenju? To ni kot alkoholni opoj, ob katerem pozabiš na hudo, utopiš na kar nočeš misliti, nasprotno, to so pravi centri prve moči. To ni lahko zgraditi in obdržati. Močne korenine tega so že v Čitalnicah. In, vse to zelo cenim, mi je pri srcu, ko pomislim na vso to kulturnost med Slovenci.«, sklene Alenka Rebula.
Samo izobrazba še ne naredi kulturnega človeka.
