Aleš Kramolc | (foto: Aleš Kramolc)
Aleš Kramolc: Grem naprej in skušam iz danega narediti največ
Via positiva Nataša Ličen
Sporočilo mladega moškega, ki odkrito spregovori o nesreči, o nevarnosti alkohola v prometu, o diagnozi tetraplegika in o osebni rasti ter bojih skozi dolga leta, je pretresljiva in nagovori prav v teh dneh včasih nespametnega veseljačenja.
Še najbolj pa presune njegova iskrena izpoved o smislu. Če kljub nesreči in nezgodi ne ostanemo na mestu, ampak se borimo za polnost življenja, kljub morebitnim oviram, lahko dosežemo veliko. In, Aleš Kramolc je velik zgled prav v tem.
Na vprašanje, če kdaj razmišlja, kaj bi bilo, če bi ... , brez dolgega premisleka odgovori, ne bi ničesar spreminjal, saj če ne bi mogel zadržati izkušenj ter tega, kar sem skozi to hudo izkušnjo postal, ne bi hotel nazaj, četudi bi lahko znova hodil.
Uf, kakšna globoka, pretresljiva misel. Ostanemo brez besed. Morda pa si jih želite še več, preberite knjigo »Vozim skozi življenje« in poslušajte četrtkovo oddajo »Via positiva«.
Hvaležen sem
Aleš prosi, da ne vidimo najprej invalidskega vozička, ki mu omogoča gibanje, ampak njega. Vedno se trudimo pri ljudeh videti najprej osebnost, potem, če že moramo, glejmo še ostalo.
Pravi: »Nisem vozičkar, sem Aleš, ki vozim voziček.«
»Načeloma ni prijetno pripovedovati vedno znova, da sem pijan povzročil prometno nesrečo.« Aleša Kramolca, avtorja knjige »Vozim skozi življenje«, zapisala jo je Petra Škarja, smo povabili pred mikrofon. »Sreča je zame notranja izpolnjenost in pomirjenost. Pravijo, da sem nadležno pozitiven.«
Aleš je vključen v Zavod Vozim, preventivno nastopa po šolah in najraje med mladimi, starimi približno sedemnajst let, pričuje o svoji zgodbi. Trudi se za družbeno netolerantnost vinjenih v prometu. Aleš je danes zadovoljen, da je to po več letih dosegel, moral je trdo delati.
»Nesreče se zgodijo, toda preprečimo vsaj tiste, ki jih lahko.«
Odločitev, da omamljeni ne bomo vozili, se sprejme v treznem stanju, pravi Aleš. »Pogosto slišim, če bom naredil neumnost, bom prizadel le sebe. To ni res. Trpi, dostikrat še bolj kot mi, družina.« Po/pre/mislimo, kako lahko nespametno dejanje vzame življenje nedolžnemu, takšne predstave streznijo in preprečijo dejanje, da bi pijani sedli za volan.
Organizatorji zabav naj bi poskrbeli za varno vožnjo domov
Celotna družba lahko prispeva k rešitvi, k večji zavesti odgovornega ravnanja v prometu. »Leto, ki mineva je bilo zame prelomno. Želim, ko odidem iz tega sveta, da bo zaradi mene vsaj malenkost boljše na tem svetu. Vsak naj poišče svoje področje, kjer bi to lahko uresničil.«
Nujno bi potrebovali več sodelovanja
»Veliko preveč postavljamo v ospredje Jaz. Pomembni smo vsi, kar ne pomeni, da moramo sebe zanemarjati. Bodimo le bolj kolektivni in ne bodimo tako sebični.« "Hvaležen sem za vse, kar imam. Čutim se dolžnega, da vrnem družbi, kar sem od nje prejel.«
